Jaz sem Frenk z Janezom Škofom in Katarino Čas

Jaz sem Frenk je sedmi celovečerni film režiserja Metoda Pevca, vsestranski avtor je napisal zanj tudi scenarij, o katerem pravi: »Nastal je zaradi Frenka. Čeprav je zgolj izmišljen glavni junak, je nekega dne skoraj dobesedno potrkal na moja vrata. Ni ovinkaril, imel je jasno idejo, da o njem posnamem film. Iskreno povedano: spremljal ga je vonj po alkoholu in gostilniških zgodbah. Še preden sem se mu uspel upreti z utemeljenimi pomisleki, je začel govoriti o svojem bratu, o svojem očetu, o svoji ljubezni, o glasbi in spet o sebi. Zapeljal me je, verjel sem mu in zapisoval njegove zgodbe.«

Nekaj let pozneje
Nekaj let po Frenkovem prvem obisku lahko njegovo zgodbo končno gledamo na velikem platnu. Splete se okoli dveh bratov, ki na zapuščinski razpravi po očetu ugotovita, da je pokojniku, ki je bil nekdaj pomembna oseba v ozadju slovenskega osamosvajanja, na švicarskem bančnem računu ostalo nekaj milijonov pomanjkljivo opranega denarja. Frenkov nekoliko mlajši brat, ki se je pravočasno prilagodil družbenim spremembam, bi s pripadajočo dediščino brez predsodkov dokapitaliziral svoje poslovne ambicije, Frenk, ki ostaja zvest svojim luzerskim socialističnim vrednotam, pa začne odkrivati nečedno ozadje te dediščine. Milijoni med bratoma vnamejo nepomirljiv spor, v katerem se odražajo številni družbeni konflikti sodobne Slovenije.

Ključno sporočilo: Denar posamezniku ne prinaša sreče
Zgodba o bratih, ki sta se imela nekoč rada, skupaj sta igrala v glasbeni skupini, ljubila isto žensko, se zaradi nenadejane dediščine obrne v povsem drugo smer. Eden zavije skrajno levo, drugi pa skrajno desno. »Osnovni namen filma je bil na neki točki tudi pokazati, da se pohlep, ki ga prinaša kapitalizem, in nenasitnost selita tudi v odnose,« priznava režiser. Eno od ključnih sporočil je, da denar posamezniku ne prinaša sreče. V filmu, tako kot že v več filmih Metoda Pevca, pomemben pečat puščata glasba in priznana igralska zasedba.