Dončić je pred pomembno tekmo zaspal kot dete, Dragić ni zatisnil očesa …

Iz kakšnega testa je dober košarkar, dober kapetan moštva, dober selektor, dober trener? Kako posameznike z vseh vetrov povezati v zmagovito ekipo? Kako se pobrati po porazu? Obstaja recept za zmago? Katere čarobne sestavine so slovensko reprezentanco pripeljale do legendarne zmage in dviga pokala prvakov na evropskem prvenstvu v košarki v Istanbulu leta 2017?

Dokumentarec režiserja in scenarista Gorana Vojnovića je filmski dokument presenetljive zmage, ki nas popelje v zakulisje dogajanja, bližje košarkarskim velikanom in njihovim medosebnim odnosom. Je tudi posvetilo predanosti, timskemu delu in kolektivnemu duhu, s sporočilom, da sodelovanje vselej preseže individualna prizadevanja. Košarkarska igra je lahko slika idealne družbe. Stremljenje posameznika, da bi postal najboljši, ima večji smisel, če svoje znanje, vrline in moč uporabi za skupno stvar.

​Film 2017 je koncipiran drugače kot zgolj športna zgodba o uspehu nekega moštva. Kaj je bila glavna ideja, ki vas je vodila skozi projekt?

Ne bi rekel, da smo začeli ustvarjati film z eno samo jasno idejo o njegovi končni podobi. Prve intervjuje smo namreč morali posneti, še preden smo imeli razdelan scenarij. Poleti leta 2019 so Goran Dragić, Luka Dončić in Vlatko Čančar odšli v Ameriko in mi marsičesa še nismo vedeli, recimo tega, kakšen videomaterial imamo, vedeli pa smo, da nimamo denarja za potovanje čez lužo in da te pogovore moramo posneti. Tudi zato, ker nismo imeli časa za priprave, smo se odločili, da bomo povabili k sodelovanju športne novinarje, ki so zgodbo precej dobro poznali in so se lahko hitro pripravili na intervjuje. Predvsem pa so te ljudi košarkarji osebno poznali.

Verjeli smo, da se bodo košarkarji pred kamero lažje sprostili in odprli, če se bodo pogovarjali s prijatelji ali dobrimi znanci. To se je pokazalo za pravilno odločitev, ker ne verjamem, da bi mi Goran Dragić tako iskreno razlagal o svojem počutju med in po prvenstvu, kot je razlagal svojemu dobremu prijatelju, novinarju in odličnemu poznavalcu košarke Gregorju Terziću. V resnici se je filmska zgodba dokončno izoblikovala prav med prvimi pogovori. Takrat mi je postalo jasno, da bo to zgodba o moštvu, o dvanajsterici. Ta ideja je bila seveda že od začetka prisotna, a nisem takoj vedel, da je lahko nosilna ideja filma.

V tem pogledu film presega tipično športno 'kako se počutite' novinarstvo, ki so ga po navadi zadihani in izčrpani šport­niki deležni po tekmi. Segali ste po globljih odgovorih in čustvenih odzivih.

Predvsem je nujno, da si vzameš čas. Tako za pripravo na pogovor kot za pogovor. Težko je, tudi veliko bolj veščim in izkušenim govorcem, povedati kaj pamet­nega v eni minuti, težko je tudi novinarjem, ki morajo nepriprav­ljeni improvizirati. Do iskrenega pripovedovanja o čustvih se ne pride zlahka. Skoraj vsi pogovori, ki smo jih snemali, so se začeli v krču, košarkarji so bili večinoma zelo mladi, spomini na prvenstvo pa sveži, neurejeni. Običajno so se sprostili in odprli šele po tridesetih, petinštiridesetih minutah pogovora. Pa tudi to le zato, ker so imeli na drugi strani znan obraz, dobro pripravljenega novinarja oziroma novinarko.

Nekatere anekdote košarkarji kar samocenzurirajo in novinarji spoštljivo ne drezajo vanje. Smo do športnikov bolj prizanesljivi kot recimo do glasbenih ali filmskih zvezdnikov, ki jih dokumentarci pogosto razgalijo tudi v najbolj neugodnih trenutkih?

V umetnosti so umetnikove mračne plati velikokrat bolj cenjene, predvsem pa bolje prodajane od svetlih. Problematičnost umetnikov je na neki način tržno blago in človek ima velikokrat občutek, da če te problematičnosti ni, si jo je treba izmisliti. Ker je umetnost rada umazana, nekorektna, provokativna. Športni svet je drugačen. Pri športnikih se, ravno nasprotno, njihova problematičnost prikriva, saj so to naši vzorniki, obrazi na veleplakatih, in že zato morajo biti vzorni, pridni in delavni, pošteni in prijazni. Športnikom se v bistvu ne dovoli, da bi bili ljudje iz mesa in krvi, in potem se tudi sami navadijo igrati pridne fante in dekleta. Le pri redkih, pri Maradoni, na primer, je njegova grešnost prispevala k njegovemu oboževanju. Pa še pri njem najbrž zato, ker so ga ljudje doživljali kot nekaj več, kot umetnika, kot polboga.

»Zanimali so me karakterji igralcev in njihovi medsebojni odnosi,« je povedal režiser in scenarist filma Goran Vojnović. Foto Mankica Kranjec

V enem od bolj 'intimnih' delov, denimo, izvemo, kako se posamezniki spoprijemajo s pritiskom. Dončić je pred pomembno tekmo gledal risanke in zaspal kot dete, Dragić ni zatisnil očesa …

To so stvari, o katerih se v šport­nem svetu po mojem premalo govori, saj si ravno s pomočjo takšnih drobcev lažje predstav­ljaš vse skupaj. Ravno to me je vedno najbolj zanimalo. Nikoli nisem igral resne košarke in sem od osemnajstega leta naprej le gledalec. Kot gledalca so me vselej zanimali prav ti navidezno banalni trenutki, ki jih ne vidiš s tribune ali na televizijskem zaslonu. V bistvu so me zanimali karakterji igralcev in njihovi medsebojni odnosi.

Film počasi razkriva, kateri elementi in vrednote so pomembni za zmago. Košarkarska ekipa kot mikro slika družbe? Kot zmaga kolektivnega duha in moči skup­nosti proti individualizmu?

Današnji svet je vedno bolj individualiziran in šport to lepo kaže. Poglejte samo NBA. Tam že dolgo ne igra več Dallas proti Golden Statu, marveč igra Luka Dončić proti Stephu Curryju. Kot bi šlo za boks in ne za košarko. Ta individualizem se iz ZDA vse bolj prenaša k nam, v naše razumevanje košarke in še marsičesa. Zgodba evropskega prvenstva 2017 pokaže, da je košarka kljub vsemu še vedno moštveni šport in da tekem nikdar ne dobi en igralec, tudi ne dva ali trije, marveč zmaga moštvo. Na tej točki se mi zdi, da naš film preneha biti samo film o košarki in nagovori tudi gledalce, ki niso športni navdušenci in poznavalci. Vsaj dozdajšnji odzivi kažejo, da je tako, kar nas izredno veseli, saj smo si ves čas želeli ustvariti film, ki bi bil zanimiv za najširše občinstvo, a do konca nismo vedeli, ali nam je uspelo.

Struktura pravzaprav linearno sledi vzponom in padcem med prvenstvom. Je lažje snovati scenarij za zgodbo, v kateri dogodki sami narekujejo dramaturgijo?

Kot sem rekel, se je ta film vsaj delno oblikoval med snemanjem prvih pogovorov, še veliko bolj pa v montaži. Zato rad rečem, da sem bil kapetan filmske ekipe, montažer in sorežiser Aleksandar Stanojević pa naš najkoristnejši igralec. On je opravil zares izjemno delo. Veliko možnosti je namreč bilo, kako povedati zgodbo, hkrati je bilo iz vsega materiala težko izluščiti bistvo. Finalna tekma ima neverjetno, filmsko dramaturgijo, lahko bi bila film sama po sebi, lahko bi vse spletli okoli zgodbe o veteranu Gogiju in začetniku Luki, a na koncu se nam je zdelo pomembno pokazati celotno pot do zlata, od oblikovanja moštva, prek vseh negotovosti, kriz. Nismo hoteli, da bi se Slovenija kar naenkrat znašla v finalu in tam zmagala. Zato smo se ozrli nazaj, na pretekle boleče poraze, ki so zagotovo prispevali k temu, da se je leta 2017 tako dobro končalo. To zlato je veliko vredno ravno zato, ker je bila pot do tega tako dolga in naporna.

Intervjuji pojasnijo ozadje številnih arhivskih posnetkov tekem pa tudi nekaterih zasebnih posnetkov. Kje vse ste dobili material?

Največ materiala je prispeval naš koproducent Pop TV, ki ima veliko zaslug za evforijo, ki je zavladala v času eurobasketa. Precej posnetkov smo morali kupiti od FIBE Europe, intervju z Goranom Dragićem takoj po eurobasketu pa smo dobili na TV Slovenija. Radio Slovenija nam je prijazno odstopil komentar Francija Pavšerja. Na koncu so tu še zasebni posnetki naših navijačev iz Istanbula. A morda najbolj neprecenljiv je material, ki nam ga je dovolila uporabiti Košarkarska zveza, to so posnetki iz garderob, avtobusov, letala, to je material, ki ni bil namenjen javnemu predvajanju, a ker na njem ni bilo nič kočljivega ali pa so vse kočljive posnetke preventivno izbrisali, smo ga lahko uporabili.

V filmu ni veliko glasbe. Zakaj?

Rad imam glasbo v filmih, toda ne maram glasbe, ki je šum, ki ti z nenehno prisotnostjo tiho, skoraj neopazno vsiljuje čustva in te kot malega otroka vodi za roko skozi film. Rad vidim, da glasbo, ko se pojavi, gledalec sliši, da ima logiko in s tem moč. Seveda bi lahko imeli v filmu več glasbe, ta bi v gledalčevi zavesti film zagotovo skrajšala, mu dodala napetost, sploh v prvem delu, a potem drugi del filma ne bi bil tako močen, kot je, in glasba na koncu ne bi imela tako udarnega učinka, kot ga po mojem ima. Kar bi bila škoda, ker je Anže Cazzafura ustvaril res vrhunsko filmsko glasbo. V Stožicah na žalost zvok ni bil optimalen, zato glasba morda ni bila tako izrazita, a kdor si je film ogledal v kinu, verjetno ve, o čem govorim.

Ali po tej izkušnji letos stopamo na evropsko prvenstvo bolj suvereno?

Bolj suvereno, a tudi z veliko večjimi pričakovanji, kar je lahko težava. Sploh zato, ker lahko že ena manjša poškodba spremeni celotno zgodbo. Odlično je, da smo samozavestni in se zavedamo, kako dobri smo, a se bo treba spomniti leta 2017 in kako smo šli takrat počasi, iz tekme v tekmo, potrpežljivo in trezno.

Vas je prijelo, da bi recimo letos dokumentirali celotno zgodbo, s kamero sledili reprezentanci od priprav do zmage? Ali pa morda posneli še kakšno drugo zlato športno zgodbo, ki jih nam ­Slovencem ne zmanjka?

Ni me prijelo, že zato ne, ker sem to jesen in zimo končal dva celovečerna filma in je bilo ustvarjanje obeh v pandemiji izredno zahtevno. Imamo pa zagotovo veliko športnih zgodb, ki si zaslužijo film, zato moramo nujno spremeniti odnos do športnega filma. V preteklosti sem bil zelo blizu tega, da bi realiziral film o Dejanu Zav­cu, a zanj nismo dobili sredstev ne na televiziji ne na Filmskem centru, kar je izredna škoda, saj je to res velika športna in človeška zgodba. Glede na to, kako radi imamo šport in kakšen pomen ima za našo družbo, bi si mislil, da bomo radi financirali filme o športnikih in njihovih uspehih, a še zdaleč ni tako. Upam, da se bo to spremenilo in da bo tudi naš film prispeval nekaj malega k temu, da bomo v prihodnjih letih dobili še več športnih filmov.