Ime mi je Lucia

V sekciji Perspektive se na 34. Liffu za nagrado vodomec, ki jo prejme režiser najboljšega filma, poteguje deset raznolikih del, med njimi simbolike poln celovečerni prvenec španske režiserke Estibaliz Urresola Solaguren 20.000 vrst čebel, ki se vpenja v rastoči kanon filmske obravnave transspolnosti pri otrocih.

Aitor (Sofia Otero) je osemletnik tihe, sramežljive in nedružabne narave, nekoliko živahnejše so le barve, ki jih nosi, tudi na nohtih in nakitu. Ne pusti se poljubiti v pozdrav ali se crkljati, rad se privije le k mami, pa še to, kadar mu ustreza, in na splošno ima tesnejšo vez z ženskim (prevladujočim) delom družine ter s prijateljicami, ne pa s prijatelji. Kot najmlajši v družini je od starejših otrok deležen zbadljivk, kakršna je vzdevek Cocó – temu se vztrajno upira, a ga začasno prevzame, saj noče, da ga povezujejo z dejstvom, da je fantek, kot zato ne mara svojega telesa.

Razumevanje za dečkovo stisko pokaže Lourdes, babičina sestra, medtem ko se povežeta med čebelarjenjem. FOTO: promocijsko gradivo

Nasprotno pa mu ugaja, kadar ga zaradi milega obraza in dolgih las zamenjajo s punčko, kadar poseže po babičinih oblačilih in šminki, s prijateljico zamenja kopalke in se našemi v morsko deklico. Kadar je najbolj sproščen – predvsem ob čebelarjenju z babičino sestro na baskovskem podeželju, kjer počitnikuje z mamo, bratom in sestro, in druženju z Nico –, uporablja ženske zaimke in naposled prevzame ime Lucia. Le na to se odzove, ko na vrhuncu svoje stiske pobegne v gozd, stran od ljudi.

Ta dogodek, po katerem se film kot odrezano in precej medlo konča, je ključen. Notranje razrahljana, matriarhalno usmerjena družina, polna predsodkov, v kateri Aitor ni edini, ki bije notranje boje glede svoje identitete in mesta v svetu, je dotlej njegovo »iskanje« delno tolerirala, delno pa si je pred tem zatiskala oči. Prelomni trenutek, ko ga za mamo – ta ga sicer vzgaja v duhu, da nič ni le za punčke ali fantke – še drugi obupano iščejo in kličejo »Lucia!«, za vse pomeni nov začetek in preobrazbo.

Prispevek k destigmatizaciji

Kot je nekje zapisala režiserka Estibaliz Urresola Solaguren, 20.000 vrst čebel, ki odnos med telesom, spolom in identiteto raziskuje z vidika Lucie in Ane (mame), »ni le film o transspolnem otroku, temveč tudi medgeneracijski portret o identiteti in sprejetosti v družini, o konstrukciji odnosov med spoloma, o tradiciji in spremembah, predvsem pa o potrebi, da smo ljubljeni takšni, kakršni smo«. S kompleksnim in niansiranim likom, kot je Aitor oziroma Lucia, za katerega je devetletna Sofia Otero na zadnjem Berlinalu prejela srebrnega medveda za najboljšo igro, je hotela destigmatizirati filmsko upodobitev transspolnih otrok.

Ko otroci iz voska izdelujejo avtoportret, Aitor izdela rep morske deklice. FOTO: promocijsko gradivo

Da film proslavlja raznolikost, kot pravi režiserka, potrjuje tudi njegov naslov. »To mi je omogočilo prispodobo družinskega panja, v katerem ima vsaka čebela za nemoteno delovanje skupine posebno in pomembno vlogo. Ta višji organizem (panj) opredeljujejo lastna pravila, katerih vzporednice je zanimivo iskati v družini. Tu se ustvarja napetost med posameznikom in kolektivom, s portretom različnih in raznovrstnih čebel (babic, tet, mam, hčera ipd.), nepogrešljivih za delovanje družbe.« Čebele v baskovskem izročilu veljajo za svete živali, pomenljivo vlogo v filmu pa ima tudi baskovski jezik, ki ga slišimo ob španščini in francoščini, saj ne pozna spolnih oznak.