Finančne in čustvene težave lezbičnega para

Debitantski celovečerni film ­paragvajskega režiserja Marcela Martinessija Dedinji je eden od redkih filmov iz Latinske Amerike, ki se ukvarjajo z LGBT-odnosi, sploh pa lezbičnimi odnosi. Govori o paru lezbijk v srednjih letih Chiquiti (Margarita Irún) in Cheli (Ana Brun), ki se po tridesetih letih skupnega življenja ­sooča s težavami.

Odličen scenarij, ki ga je prav tako napisal Martinessi, temelji na vplivu nenadnih finančnih težav na odnos med ženskama, ki sta dotlej zaradi podedovanega premoženja živeli lagodno.

Chiquiti zaradi velikega bančnega dolga prisodijo trimesečno zaporno kazen. Njena partnerka Chela je že nekaj časa v depresiji, brez volje do česarkoli. Apatična obiskuje Chiquito v zaporu, za preživetje razprodaja domači porcelan, slike in dragoceno pohištvo, komunicira le še z gospodinjsko pomočnico Pari (Nilda Gonzalez), nakar sledi dramatični obrat. Stara bogata soseda Pituca (María Martins) jo prosi za uslugo, za prevoz z avtom. Chela jo pelje s svojim dobro ohranjenim starim mercedesom in od takrat redno vozi ne le sosedo, ampak tudi njene premožne prijateljice. Opravlja delo taksistke na črno, saj ji ženske za vožnje plačujejo, denar ji pride zelo prav, nič manj pomembno pa ni, da vožnje tako zanjo kot za stranke postanejo nekakšna psihoterapija. Ženske ji pripovedujejo o svojem življenju, ona pa ima z njihovo družbo ter vožnjami vse več veselja. Chela se prerodi. V filmu moških skorajda ni videti, samo v kakšnem osamljenem epizodnem primeru. Kamera spremlja vsakdan starejših žensk, tistih, ki se trudijo finančno preživeti, in tistih, ki veliko zapravljajo.

Brez zunanjega sveta

Ko Chela ostane sama z gospodinjsko pomočnico in začne voziti, si sprva upa voziti samo po mestu. Čez čas zbere pogum tudi za avtocesto, pridobiva samozavest in samostojnost, ki ju je izgubila v zvezi z dominantno Chiquito. Chela zaradi voženj spozna tudi mlajšo Angy (Ana Ivanova), ki v njej vzbudi čustva.

V filmu sprva moti mračna fotografija Luisa Armanda Arteage, saj prvih petnajst minut sploh ne razločimo obrazov ključnih protagonistk. Očitno je hotel poudariti temačnost atmosfere nekoč bogate hiše, iz katere ljudje, ki nimajo težav z denarjem, odnašajo predmete.

Zunanjega sveta vidimo v filmu zelo malo, celo takrat, ko se dogajanje preseli iz zaprtih prostorov. Pomembnejšo vlogo imajo interierji, ker razkrivajo statusne razlike, prikazujejo domače obrede, preteklost in sedanjost.
Temačnost atmosfere ne pomeni, da v filmu ni duhovitosti, morda prav zaradi te, ko občasno nastopi, še bolj izstopa. In celo ko prevladuje sivina vsakdanjika, življenje prinaša tudi toplino, recimo gospodinjske pomočnice Pati, na katero se ni mogoče povsem zanesti pri postavitvi skodelic, kozarcev ali pribora, zato pa povsem na iskreno skrb za delodajalko in sočutje.
Igra v filmu je odlična, Ana Brun je za vlogo Chele dobila nagrado na Berlinalu, film pa nagradi Alfreda Bauerja za poseben umetniški prispevek in Fipresci (mednarodne zveze filmskih kritikov).