Filmi, ki se jih bomo spomnili v letu 2021

Leto 2021 je še eno tistih, ki nas bo tudi s filmi spominjalo, kako hitro teče čas. Od marsikatere kultne stvaritve je minilo več desetletij, 6. februarja bo celo sto let, odkar je Charlie Chaplin predstavil svoj režijski prvenec Deček; 90 let je od legendarne Drakule, ki jo je zaigral madžarski igralec Béla Lugosi, 60 let že poznamo filmsko različico Zgodbe z zahodne strani, pred 40 leti je nastal kultni nemški vojni film Das Boot, pred 30. animirani film Lepotica in zver, 20 let je že od izdaje zvedave Amelie … Seznam je torej dolg, izbrali smo jih pet različnih po žanru, za katere menimo, da se jih bomo spominjali najbolj.
 

Državljan Kane (1941)

»Državljan Kane je sodobna ameriška zgodba o možu po imenu Kane. Charles Foster Kane.« S temi besedami je pred 80 leti Orson Welles napovedal film, ki ga je režiral in v njem tudi odigral glavno vlogo. Nobena skrivnost ni bila, da je Državljan Kane portret časopisnega magnata Williama Randolpha Hearsta, tako močan, da še danes velja za prispodobo populističnega in brezkompromisnega bogataša ter ekstremnega zbiratelja brez trohice dobrega okusa. Prav tam, kjer se vse to bogastvo v bizarnih razsežnosti kopiči, se film začne, na dvorcu Xanadu, s smrtjo glavnega junaka in njegovo zadnjo besedo: rosebud (brstič vrtnice).



Filmska klasika je prejela devet nominacij za oskarja, a le eno nagrado, za izvirni scenarij, pod katerega sta se podpisala Herman J. Mankiewicz in spet Welles. Velja za najboljši film vseh časov ali pa vsaj za enega izmed njih, kar pa nikakor ni bilo prepuščeno naključju, kot je v intervjuju za Sobotno prilogo dejal filmski kritik Marcel Štefančič, jr.: »Orson Welles je kritike že ob premieri praktično rotil, naj njegovo biografijo hearstovskega magnata razglasijo za najboljši film vseh časov, s čimer bi ga rešili pred pogromom medijskega magnata Randolpha Hearsta. Ergo: Welles je edini filmar, ki je sklenil, da bo posnel najboljši film vseh časov. In potem je naredil vse, da ne bi posnel boljšega.«
 

Zajtrk pri Tiffanyju (1961)

Romantična komedija, ki je prinesla svetu črno oblekico in zajtrk pri Tiffanyju. In kajpak lepo Audrey Hepburn v njeni menda najboljši vlogi. Vse to že v začetnem prizoru, v katerem Holly Golightly, ki jo igra, v črni obleki, z biserno ogrlico in sončnimi očali jé rogljiček iz škrniclja in srka kavo iz plastičnega kozarčka pred izložbo draguljarne na Peti aveniji z znamenito melodijo Moon River Henryja Mancinija in Johnnyja Mercerja v ozadju.



Življenje lepotice je le na videz glamurozno, bolj omejeno na preživetje v New Yorku. Tukaj se njene poti prepletejo s sosedom Paulom Varjakom (George Peppard), pisateljem, ki se ravno tako prebija iz dneva v dan, in se zaljubi vanj.

Film v režiji Blaka Edwardsa in po knjižni predlogi Trumana Capota (scenarij je napisal George Axelrod) so premierno prikazali na začetku oktobra 1961 in je že kmalu doživel velik komercialni uspeh z zaslužkom 14 milijonov dolarjev ob 2,5 milijona dolarjev budžeta. Niti na podelitvi nagrad ameriške filmske akademije ga niso spregledali, dobil je pet nominacij, tudi za najboljšo žensko glavno vlogo in scenarij, a naposled je odnesel oskarja za najboljšo glasbo in izvirno pesem Moon River.



Za kultno podobo glavne igralke je poskrbel ravno tako kultni francoski oblikovalec Hubert de Givenchy, med drugim z majhno črno oblekico, a daleč najbolj slavna je tista prav z začetka filma – večerna obleka iz črnega satena, ki so jo leta 2006 prodali na dražbi za več kot 800.000 dolarjev.
 

Peklenska pomaranča (1971)

Že knjiga Anthonyja Burgessa iz leta 1962 je bila kontroverzna in menda skoraj ni izšla in tudi nad filmom so se zgražali zaradi eksplicitnih prizorov nasilja, a Peklenska pomaranča, zgodba o skupini podivjanih najstnikov na kriminalnem pohodu, je v obeh primerih postala ena največjih uspešnic 20. stoletja.



Kinematografsko različico distopične zgodbe o psihopatski tolpi najstnika Alexa (Malcolm McDowell), ljubitelja Beethovna, njegovem prijetju ter naposled eksperimentalnem zdravljenju za prevzgojo zločincev je adaptiral, produciral in režiral sloviti Stanley Kubrick. Kako kontroverzna je bila njegova stvaritev, ki jo uvrščajo med znanstveno fantastiko, kaže že to, da je dobil štiri nominacije za oskarja (tudi za najboljši film in najboljšega režiserja), dve za zlati globus in sedem za bafto, a nobene nagrade.



Film so v Veliki Britaniji, kjer je sicer ameriški režiser živel in ustvarjal, na njegovo željo celo umaknili iz predvajanja, saj so zaradi Peklenske pomaranče njemu in njegovi družini celo grozili. Nekaj o uspehu pa navsezadnje pove tudi izkupiček, ki znaša 26 milijonov dolarjev; Kubrick je film s prepoznavno kostumografijo pred 50 leti posnel za 2,2 milijona dolarjev.
 

Thelma in Louise (1991)

Prijateljici na potovanju z avtomobilom bi bil najbolj preprost in dolgočasen opis filma Thelma in Louise. A ko ga zaplete umor, se izlet spremeni v beg, prijateljici pa v ubežnici. Thelma in Louise nikakor ni (le) roadtrip, film ceste, prej ga opisujejo kot feministični manifest, v katerem se glavni junakinji poskušata izviti iz vsakdanjika. Thelma (Geena Davis) je poročena s prodajalcem avtomobilov, ki ravna z njo kot s služkinjo, Louise (Susan Sarandon) pa spravlja v obup njen fant, neodgovoren in neresen glasbenik.

Gresta torej na pot, srečata nasilnega tujca, ki poskuša posiliti Thelmo, a ga Louise ustreli, pot jima prekriža mladi potepuh in nastane eden najbolj znanih erotičnih prizorov, ki je Bradu Pittu prinesel preboj. Konec prinese v slogu pravega filma ceste krasen pogled na Grand Canyon in prijateljici v kabrioletu, ki si ne pustita vzeti svobode ...

Film, ki je premiero doživel 20. maja 1991 v Cannesu (kot zaključni film festivala), je posnel Ridley Scott in takoj požel ovacije, ne le med gledalci, tudi med kritiki, čeprav mu zaradi domnevno negativnega opisovanja moških sprva niso pripisovali uspeha. Ameriška filmska akademija mu je namenila šest nominacij, med njimi za obe glavni vlogi igralk in za najboljšega režiserja, a ga je dobil za scenarij; napisala ga je Callie Khouri – in postala prva ženska, ki je sama dobila oskarja za scenarij. Takšen je bil tudi izkupiček na zlatih globusih. Finančno pa: 16,5 milijona dolarjev je znašal proračune filma, prinesel je 45 milijonov.


 

Ko jagenjčki obmolknejo (1991)

Eden izmed filmov, ki jih ni mogoče pozabiti, predvsem pa ne tistega (prijaznega) pogleda Anthonyja Hopkinsa, ob katerem gledalcu zaledeni kri. Hopkins je dr. Hannibal Lecter, serijski morilec, a hkrati genialni psihiater, ki je v zaporu in strogo varovan. K njemu se po nasvet zateče mlada in bistra Clarice Starling (Jodie Foster), ena najboljših študentk akademije FBI, da bi prišla na sled drugemu serijskemu morilcu Buffalo Billu ter rešila njegovo zadnjo žrtev. Zakaj bi pri tem potrebovala pomoč kanibalističnega serijskega morilca? Ker Buffalo Kid mlade ženske, ki jih ubija, na koncu tudi odere … Med pogovori med glavnima protagonistoma se zdi, da smo priča čistemu zlu, čeprav ima več kot učinkoviti Hopkins v filmu le za 17 minut prizorov.



Srhljivi triler je po scenariju Teda Tallyja, ki temelji na istoimenskem romanu Thomasa Harrisa iz leta 1988, režiral Jonathan Demme. Premiero je doživel 30. januarja 1991 v New Yorku, na valentinovo istega leta so ga začeli predvajati po ameriških kinematografih. Tako po številu nagrad kot po finančnem uspehu daleč presega vse filme v tem kratkem izboru. S proračunom 19 milijonov dolarjev in prihodkom skoraj 273 milijonov dolarjev je postal peti najdonosnejši film tistega leta in je komaj tretji v zgodovini, ki je dobil oskarja v petih najpomembnejših kategorijah: za najboljši film, najboljšo žensko in moško glavno vlogo, režijo in scenarij. Še vedno pa ostaja edini film, ki ga uvrščajo (tudi) med grozljivke z oskarjem za najboljši film.