Hišna pomočnica najde uglednega kirurga v mlaki krvi. Sedi za svojo mizo s prerezanimi žilami in vse kaže na samomor. Le inšpektor Martin Vrenko (Dario Varga), med prvimi na kraju zločina, tega noče verjeti. S kolegoma Markom Breznikom (Jurij Drevenšek) in Oskarjem Brajdičem (Lotos Vincenc Šparovec) začne povezovati indice in zasliševati osumljence. In ko gre za umor, teh ni malo.

Po Jezeru smo dočakali novo kriminalno miniserijo, Primeri inšpektorja Vrenka. Pravzaprav je bil inšpektor Vrenko izbran na istem natečaju RTV za detektivsko nadaljevanko kot Taras Birsa že leta 2017, junak Jezera, romana Tadeja Goloba. Zdaj je končno prišel njegov čas.

Diplomirani psiholog Martin Vrenko se je rodil 12. septembra 2005, ob 20. uri, kar ga v štetju let literarnih junakov uvršča nekam v srednja leta. Kot namreč pravi anekdota, je pisatelj Avgust Demšar na ta dan ob tej uri sedel za mizo in začel pisati prvi primer za pronicljivega inšpektorja. Leta 2007 je pri založbi Sanje izšel v romanu Olje na balkonu. Ker je bil odmev med bralci in strokovno javnostjo (roman je bil nominiran tudi za kresnika) presenetljivo dober, si je precej izmislil nove primere. Demšar, ki je psevdonim likovnega pedagoga Tomaža Zupančiča, je spisal še šest nadaljevanj, kjer v glavni vlogi nastopa višji kriminalistični inšpektor Martin Vrenko. Po prvih treh, torej Olje na balkonu, Retrospektiva in Tanek led, je priljubljeni pisec detektivskih romanov napisal scenarij za miniserijo v šestih petdesetminutnih epizodah, katere prvi del bo na sporedu to nedeljo. Če bi vedel, v kakšnem času bo serija realizirana, bi gotovo dodal še svojo zadnjo knjižno izdajo z Vrenkom, ki nosi naslov Obsedenosti v času krize.


 

Snemanje v maskah

Snemanje serije v krizi namreč ni nič drugega kot obsedenost. Obsedenost in predanost temu, da opraviš svoje delo najbolje, kot dopuščajo okoliščine, in te so bile med dvema valoma epidemije zares neprizanesljive. Najprej je bila zaradi zavrnitve finančnega in programskega načrta nacionalne televizije na kocki sama realizacija edine njihove letošnje avtorske produkcije. Serijo pa je nato napadel še virus, ki je začetek snemanja prestavil z marca na avgust. Kljub temu je snemanje, ki se je začelo v Mariboru in nadaljevalo v ljubljanskih interierjih in okolici, potekalo po strogem zdravstvenem protokolu. »V maski tokrat niso bili le igralci, ampak vsi člani ekipe. Pravzaprav so bili igralci še najmanj 'zamaskirani' v oblekah uradnikov,« je takrat v reportaži s snemalne lokacije v Delovi črni vdovi zapisala kolegica Simona Bandur.



Maske, testi, vezirji, v celofan zavita hrana, pripravljena za vsakega člana ekipe posebej, čiščenje in razkuževanje snemalne opreme, rekvizitov, kljuk, ograj in prostorov po vsakem posnetem prizoru … produkcijskim in logističnim izzivom ni bilo konca. »Tri dni pred snemanjem nam je v vodo padla glavna lokacija, stanovanjska hiša, in smo morali hitro poiskati drugo. Na srečo nam je uspelo. Kolikor se je dalo, smo zmanjšali tudi število statistov. Snemanje smo končali 14. oktobra, tik pred drugim valom. Če bi začeli 15 dni pozneje, nas stanovalci po vsej gotovosti ne bi spustili v noben blok in serije gotovo ne bi končali,« pripoveduje izvršni producent RTV Janez Pirc. Po 52 snemalnih dneh se nobeden iz ekipe, večje od 25 članov, v kateri so bili tudi starejši igralci, kot so Ivanka Mežan, Milena Zupančič in Tone Kuntner, ni okužil, z olajšanjem doda Pirc.
 

Tkanje kreativnih vezi

Kot je očitno pri serijah v navadi, sta si tudi tokrat režijsko paličico podajala dva režiserja, Slobodan Maksimović, ki je posnel prvi, drugi, peti in šesti del, in Boris Jurjaševič, ki se je spopadel s tretjim in četrtim. Ali je razliko v vizualnem stilu opaziti, bomo lahko presodili šele čez nekaj tednov, saj smo si novinarji lahko predpremierno ogledali le pilotni del. »Serija je posneta na filmski način in je zvesta detektivskemu žanru in scenariju, ki ga je pisal pisatelj sam. Igra, kadri, vse je podrejeno zgodbi, v kateri gledalci počasi skupaj z inšpektorjem Vrenkom odkrivajo storilca,« pripoveduje Slobodan Maksimović.

»Seveda to ni HBO ali Netflix in primerjava z njihovimi serijami ni na mestu. Velike naročniške platforme imajo veliko več svobode (in denarja) pri ustvarjanju svojih nadaljevank. Nacionalna televizija se mora v svojih vsebinah prilagajati širokemu krogu gledalcev, v katerih službi je, in izpolnjevati tudi edukativno vlogo javnega zavoda. Do svojih gledalcev ima popolnoma drugo odgovornost. To smo spoštovali. Govorim o nazornosti nasilja, kletvicah, kajenju … Seriji Jezero in Primeri inšpektorja Vrenka sta velika premika za javno televizijo,« je prepričan Maksimović.



Urbano-ruralni pejsaž štajerske prestolnice, ki v rjavih tonih vzpostavlja atmosfero nekoliko zadušljivega mesta, z nedoločljivim karakterjem, je na film ujel direktor fotografije Vladan G. Janković. V stilsko izčiščenih interierjih (scenografija Mateja Medvedič) ter v moderni arhitekturi eksterierjev oko kamere vedno najde kaj, kar izstopa, kaj, kar je postrani, kaj zamaknjenega, kar korespondira z izmuzljivim karakterjem inšpektorja Vrenka. »Ponavadi, ko se začne snemanje in režiser ter igralci pozabijo na besedilo in predloge ter 'preklopijo' na intuitivni pogon, rečemo, da letijo. No, tokrat je letel direktor fotografije. Bil je neverjeten, poln entuziazma in strasti. Z njim bi posnel karkoli, s takim zaupanjem me je navdal,« s presežniki za Vladana G. Jankovića ne varčuje glavni igralec Dario Varga.

Podobna profesionalna vez in vzajemno zaupanje sta se spletla med režiserjema in avtorjem glasbe, mladim, a izkušenim skladateljem Anžetom Rozmanom, ki že dve leti ustvarja v Los Angelesu, v studiu Hansa Zimmra Bleeding Fingers Music, in je sodeloval že tudi s televizijsko mrežo BBC. Sodelovanje z njim je bilo pesem, pravi Slobodan Maksimović. »Glasba v tej seriji je svetovna. Oba z Borisom sva Anžetu poslala svoje predloge, katere inštrumente bi uporabila, katere prizore bi podložila z glasbo, in on nama je predlagal svoje rešitve ter jih podprl s posnetki. Uspelo mu je ustvariti nekakšen atmosferični suspenz,« pripoveduje Maksimović.


 

Spoznavni dan

Nihče, tudi pisatelj ne, ne ve, kdo pravzaprav je Martin Vrenko. To že, da je diplomirani psiholog srednjih let in da je dober detektiv. A po čem izstopa, ni jasno ne v knjigah ne v scenariju. Ni zmeden, kot so radi zmedeni detektivi, nima obsesivno-kompulzivne motnje, nima hibe, tika ali fizioloških posebnosti, ima urejeno, moderno stanovanje, pije pa ravno dovolj, da v mariborskem okolju ne deluje neživljenjsko, kot je nekoč pripomnil pisatelj sam. Po službi se rad ustavi v jazz klubu na viskiju z limono in pokramlja s svojo staro prijateljico Mojco (Katarina Čas).



Zato je bilo edino, kar je preostalo Dariu Vargi, ko so ga izbrali za glavno vlogo, da je Vrenko postal on sam. Anekdota pravi, da sta se med pripravami na začetek snemanja nadaljevanke pisatelj in igralec srečala. »Takoj sem mu postavil vprašanje, ki me je mučilo: 'Je res, da Vrenka nisi nikoli zares videl v svojih romanih?' 'Ja, in prav vesel sem, da sem ga končno spoznal,' mi je kratko odgovoril. 'Jaz tudi,' je izletelo iz mene,« je nekoč opisal srečanje Dario Varga in sklenil: »Na tisti terasi sva s Tomažem ugotovila, da sedimo za isto mizo vsi štirje: Tomaž Zupančič, Avgust Demšar, Dario Varga in Martin Vrenko. Bilo je čudno, od štirih stolov sta bila dva še vedno prazna.«

V pogovoru za Delo pa je svoje doživljanje naslovnega junaka nadalje razvijal: »Vrenko nima karakternih značilnosti, spoznamo ga lahko samo prek njegovih odnosov v službi in v zasebnem življenju, ko je v stiku s prijateljico in očetom (Janez Hočevar Rifle). V službi je formalno profesionalen, racionalen, matematično preračunljiv, ima, kako naj rečem, kockarsko misel. Ko raziskuje primer, nenehno preračunava, kot kakšen navigacijski sistem. Na vsak detajl gleda z več zornih kotov naenkrat in takrat se zdi, kot bi bil v nekakšnem zamaknjenem stanju,« pripoveduje Varga, sicer član igralskega ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, ki je v liku inšpektorja Vrenka »živel« 48 snemalnih dni.

»Na vse stvari vedno gleda skozi nekakšno prizmo. Ko se v zasebnem življenju obnaša na podoben način, mu to povzroča težave. Videti je asocialen, nihče ne ve, kaj si misli, ne reagira, ko se to od njega pričakuje, je zadržan v svojih čustvih in zamaknjeno 'preračunava'. Zato za druge ostaja nerazumljen, neprebran, čuden,« pravi Varga in nemudoma pristavi, da je Vrenko sicer izredno inteligenten in emocionalen človek. »Ima nekakšno profesionalno distanco do emocionalnega diha,« po premisleku sklene.



V nedeljo se bo tudi Dario Varga prvič videl v vlogi inšpektorja Vrenka. »Ne gledam se rad med tem, ko snemamo. Me vrže ven,« pravi in vpraša, kakšen se mi je zdel pilotni del. »No, zdaj je, kar je. Posneto in zmontirano je. Spremeniti se ne da nič več,« se takoj sprijazni.

Tudi režiserja sta v glavnem liku iskala nekaj, na kar bi se lahko oprla pri vizualizaciji junaka. »Kmalu sem ugotovil, da ni pomemben Vrenko, pač pa primer, ki ga raziskuje,« pove Maksimović. »Imam prijatelja, ki je kriminalist po poklicu. Pred serijo sem se z njim posvetoval in ga vprašal, kaj odlikuje kriminalističnega inšpektorja. Rekel je, da je to strast. Veliko je navadnih, naveličanih, zdolgočasenih, rutiniranih inšpektorjev. Dobri pa se primera vedno lotijo s strastjo. Takega sva z Borisom videla Martina Vrenka.«
 

Zapleti z jezikom

Kot pri vsakem domačem filmu ali seriji, posebno če se ne dogaja v Ljubljani, se postavi vprašanje dialekta, ki naj ga igralci govorijo. Pri tem pa skoraj nikoli ne morejo zadovoljiti vseh. Še posebno ne domorodcev. »Tudi če bi se vsi dosledno držali narečja, bi prej ali slej naredili kakšno napako, ki bi jo Štajerci utegnili razumeti kot norčevanje,« razmišlja Varga, ki ima kot Prekmurec izkušnje iz filmov Strici so mi povedali, Halgato, Mokuš in Petelinji zajtrk.

Ker so se hoteli izogniti predsodkom (predvsem zaradi sitkomov), da je štajerščina vedno komična, in stereotipizaciji dialekta, so ubrali srednjo verzijo. »V seriji smo se trudili, da jezik čim bolj nevtraliziramo. Kdor govori v dialektu, naj govori, kdor ne, pač ne. Poznam veliko Mariborčanov, ki govorijo neki nevtralen dialekt in sploh ne zavijajo značilno štajersko,« pravi Maksimović. »Če je zgodba dobro narejena in potegne gledalca, se nihče ne ukvarja z jezikom,« pristavi za konec.