Duhovi kolonialistične miselnosti še strašijo

Angelo Soliman je ime, ki morda­ v Sloveniji ne zveni znano, a v Avstriji je legenda, ­alegorija prvega človeka, primer­ pozitivne migracije, asimilacije,­ zmage civilizacije nad barbarstvom. Zgodba o nigerijskem dečku, ki ga ugrabijo iz domovine in kot darilo princu pripeljejo na dunajski dvor v 18. stolet­ju, je resnična in režiser Markus Schlein­zer jo obuja v pravem času.

Kontekst, v katerem se je Schlein­zer, nekdanji direktor za kasting, ne ravno rosno mlad prelevil v režiserja, za teme, ki jih obravnava v filmih, ni nepomemben. Igralsko zasedbo je pomagal­ izbirati velikim avstrijskim reži­serjem in režiserkam, Ulrichu Seidlu, Jessici Hausner in Michaelu Hanekeju. Prav sodelovanje s Hanekejem in delo z otroki pri filmu Beli trak sta mu vlila pogum, da se je lotil scenaristike in režije. Njegov grozljivo tesnobni prvenec Michael o pedofilu, ki v zvočno izolirani kleti hiše skriva in zlorablja ugrabljenega deset­letnega dečka, se je leta 2011 potegoval za zlato palmo.



Sedem let pozneje s filmom Angelo Schleinzer znova vdira v avstrijske kleti, podstrehe, muzejske depoje … oziroma trka na kolektivno podzavest avstrijske preteklosti. Pa ne le avstrijske, temveč tudi vseevropske, ki danes spet vznika ter kliče kolonialistične in imperialistične duhove s poudarjanjem razlik med Nami in Drugimi, diskurzom, ki je politično orodje za izkazovanje večvrednosti in upravičenosti do boljšega življenja.
 

Dvorni črnec

Resnična zgodba torej pripoveduje o afriškem dečku, ki ga grofica izbere za vrednega, da prejme blagoslov razvite kulture. Dvorjanom hoče dokazati, da »Afričani niso od sonca pregreti in zato letargični in lunatični, rojeni sužnji, nezmožni razmišljanja in ustvarjanja«. Dečka seveda najprej krstijo, preimenujejo, pražnje oblečejo, naučijo omike, olike in umetniškega izražanja ter spremenijo v uglajenega zabavljača – prvovrstno dvorno atrakcijo, ki je bolj kot dokaz njegove sposobnosti in intelekta izraz milostljivosti, plemenitosti in svetovljanstva njegovih lastnikov.

Ko hoče Angelo užiti »navadno« življenje, to plemstvo razume kot izdajo in nehvaležnost za vse, kar so žrtvovali zanj, zato ga »osvobodijo« oziroma izključijo­ iz dvornega življenja. Angelo konča kot razstavni eksponat v dunajskem naravoslovnem muzeju – dobesedno. Po smrti so njegovo truplo balzamirali in postavili v vitrino k primerkom nagačenih afriških živali. Njegova mumija je zgorela v plamenih oktobrske revolucije.



Markus Schleinzer je Angelovo zgodbo uokviril v kvadratasti format, da bi še bolj poudaril ujetost protagonista v družbene okvire. Za 18. stoletje tipičen pastelni kolorit in topla svečava, ki jo mestoma presvetli neonska svetloba v hladnem modernem železobetonskem objektu, opominja gledalca, da preteklost ni tako oddaljena, kot se zdi. »Ni mi bilo do prikazovanja razkošja gradov in vesele razvratnosti plemstva. Ne smemo pozabiti, da so bili evropski gradovi zgrajeni z denarjem od trgovine s sužnji in izkoriščanja tujih naravnih bogastev,« je povedal režiser na filmskem festivalu v Torontu, kjer je film lani doživel svetovno premiero.

Zato je fokus te kostumske zgodovinske drame drugje. V ozaveščanju o napakah preteklosti, spoznanju posledic kolonializma, ki se kažejo v shizofreni nacionalni identiteti koloniziranih držav in končno tudi v odnosu do drugačnosti v današnji večkulturni družbi.