Dokumentarci na psihoterapiji

Na nedavno končanem 74. canskem filmskem festivalu smo o uspehu slovenskih filmskih producentov in ustvarjalcev poročali ob zmagi manjšinskega koprodukcijskega prvenca Morena, manj pa je odmeval dogodek v stranskem programu Cannes Docs, kjer sta na predstavitvi dokumentarnih projektov v razvoju prvo nagrado, vredno 10.000 evrov, prejela slovenska režiserka Maja Doroteja Prelog in producent Rok Biček.



Na znameniti in najstarejši filmski tržnici je Prelogova predstavljala projekt Cent'anni, osebno zgodbo o Blažu (svojem partnerju), ki je zmagal v boju z levkemijo, potem pa se odpravil na dolgo ekspedicijo s kolesom. Žirija je projektu, ki je bil v osmerico predstavljenih izbran med 32 dokumentarci v razvoju z vsega sveta, podelila nagrado z obrazložitvijo, »da gre za pogumen korak v neznano, ki se ob izzivih življenja in ljubezni osredotoča na partnersko zvezo, z obetajočim kinematografskim pristopom«.

Cannes Docs je program, povezan z različnimi institucijami, delavnicami in festivali. Ti predlagajo najboljše projekte v fazi montaže, v Cannesu pa nato izberejo tiste, ki jih bodo zavrteli odločevalcem (selektorjem programov, prodajnim agentom, financerjem ...). Prelogova in Biček sta Cent'anni s poljskima in italijanskima producentoma razvijala na delavnici, tako imenovani pospeševalnici režiserk dokumentaristk (Circle Women Doc Accelerator Showcase), ki je film tudi predlagala selektorjem v Cannesu.

Nagrada potrjuje dejstvo, ki se vedno znova izkaže na Festivalu slovenskega filma, da Slovenci delamo dobre dokumentarce. Kar trikrat v zadnjih desetih letih so za najboljši film festivala obveljali prav dokumentarni filmi – Boj za (2014) Siniše Gačića, Družina (2017) Roka Bička in Oroslan (2019) Matjaža Ivanišina. Slednji je za film prejel tudi nagrado Prešernovega sklada.



Ker je boj za sredstva, prepoznavnost in priložnosti na polju filmske industrije neusmiljen, na tujem še bolj kot doma, se je snovalcem scenaristične delavnice Scenarnica (ki jo že nekaj let organizira Društvo slovenskih režiserjev s podporo Slovenskega filmskega centra) porodila ideja o Dokumentarnici.

Nova delavnica, ki jo bodo zagnali septembra, bo prijavljenim pomagala pri razvoju ideje za dokumentarni film in pripravi projekta do stopnje, primerne za prijavo na filmske delavnice in razpise doma ali v tujini. Prijavitelji bodo svoje projekte razvijali s pomočjo izkušenih dokumentaristov, mentoric – Petre Seliškar, Roka Bička in Matjaža Ivanišina. Do januarja 2022 bo potekala v treh modulih, pridružil pa se jim bo tudi tuj predavatelj, ki ga bodo izbrali glede na potrebe projektov. Pri snovanju Dokumentarnice sta sodelovali tudi režiserka Sabina Đogić in Maja Malus Azhdari, programske vodje mariborskega festivala Dokudoc, kjer bo tudi potekal prvi del delavnice.


 

Preizkušena formula

Koncept, ki ga bodo nekoliko prilagodili glede na specifike našega prostora, je dobro preizkušena formula. »Dokumentarnico smo zastavili po vzoru podobnih delavnic iz tujine. Ponavadi imajo tri module, ki jih vodijo različni mentorji, ti pa ponudijo različne poglede na material. Naš dolgoročni cilj je, da tudi iz nabora naših projektov nekoč najboljšega predstavimo na katerem od večjih mednarodnih festivalov in jim tako pomagamo odpreti vrata v svet,« pojasni Rok Biček, k pogojem prijave pa doda: »V prvi ediciji smo se odločili, da se ne bomo omejevali s tem, v kateri fazi je prijavljeni projekt – lahko je v fazi ideje, lahko pa je nekdo že posnel gore materiala, a ne ve, kako naprej.« ​Tako bo prva Dokumentarnica tudi detektor stopnje pripravljenosti naših dokumentarcev.



Matjaž Ivanišin (Playing Men, Karpopotnik, Oroslan) razume delavnico kot okvir, znotraj katerega se lahko nekaj zgodi in znotraj katerega se preigravajo možni scenariji in avtorski pristop. »Omogoča nam, da spoznamo material in se nanj odzovemo ter to premislimo z avtorji. Njen namen ni, da poda jasna navodila, kako naj se snemajo dokumentarci. Ne gre za to, da bi hoteli zagovarjati vsak svojo avtorsko poetiko, ampak za to, da skupaj odkrivamo nove.«



Dokumentaristka Petra Seliškar (Babice revolucije, Mama Evropa, Moj narobe svet) se je tudi sama mojstrila na številnih mednarodnih delavnicah, kot sta Eurodoc in Ex Oriente Film, sama pa vodi tudi makedonski festival dokumentarnega filma MakeDox. »Delavnice te osredotočijo. So kot nekakšna psihoterapija, kjer ob dobrih mentorjih preizkusiš vse, česar nisi razmislil ali predvidel sam. Dajo ti moč, obenem se zaveš težav, ki te čakajo, se sprijazniš, česa ne boš imel, sprejmeš, kar imaš, in spoznaš tisto, kar je pri projektu najmočnejše. Ko si na terenu, si bolj sproščen, veš, zakaj si tam in kaj počneš.«
 

Laboratorij idej

Ideja je začetek, ni pa dovolj, nadaljuje Seliškarjeva. »Treba se je podati na teren in idejo preizkusiti v praksi, ugotoviti, ali ima zgodba potencial, da se razvije. Po vsakem obisku terena je dobro ugotovitve pribeležiti in s kom pretresti ključna vprašanja, na katera morda sam nisi pomislil. Naš laboratorij bo nudil pomoč pri preverjanju odločitev med raziskovanjem in razvijanjem zgodbe, da bi bila vizija in avtorski pogled na koncu bolj jasna in osredotočena.«



»Prevpraševanje ideje, raziskovanje, odločitev za določen način snemanja, to je ključno pri nastajanju filma,« jo dopolni Ivanišin.
Vsi sogovorniki se strinjajo, da je faza priprav na snemanje ključna, hkrati pa večkrat najbolj zanemarjena. »Načeloma premalo časa razvijaš zgodbo in prehitro skočiš v snemanje, kjer si nato prepuščen sam sebi, in potem se v montaži izkaže, da zadeve niso razvite do konca,« meni Petra Seliškar.

»Filmu uspe na pripravah ali ne,« poseže vmes Biček, ko beseda nanese na razliko med razvijanjem igranega in dokumentarnega filma, s čimer ima sam izkušnje. »Igrana forma ima svoje zakonitosti, kot tudi dokumentarna, obema pa je skupno to, da brez temeljitega razvoja in priprav ne boš izvlekel iz filma vsega potenciala. Naši dokumentarci so velikokrat trpeli, ker so šli v realizacijo prehitro in tudi s premalo sredstvi za razvoj. Pri nas, na filmskem centru ali televiziji, ni razumevanja za to, da je treba projekt v fazi priprav dobro podpreti – tudi večkrat, če je treba. V tujini se je to izkazalo za edini pravi način, da nastanejo res dobri filmi,« pravi Biček in povedano ponazori s primerom filmarja Joshue Oppenheimerja in njegovega izrednega dokumentarca Teater ubijanja (Act of killing), za katerega je kar sedemkrat prejel sredstva za razvoj.


 

Predvidljivost in naključje

Čeprav na nekaterih razpisih zahtevajo scenarij za dokumentarni film, pa tipičnega scenarija – z dialogi in izpisanimi prizori, kot jih poznamo pri igranih filmih – ne moreš napisati, morda razen ko gre za zgodovinski film, temelječ na dejstvih in arhivskih posnetkih. Tudi wikipedični opisi likov in dogodkov niso to, kar iščejo, pravi Seliškarjeva. »Film niso podatki, film, posebno avtorski, umetniški dokumentarci so energija, vizija, odnos avtorja do tematike. Veliko časa moraš preživeti z osebami, ki jih snemaš, da ugotoviš, kaj se dogaja, kdo so ti ljudje in kam te lahko zgodba popelje, da bi lahko predvidel in napisal treatment, iz katerega si bodo lahko producenti in financerji predstavljali, kaj sploh hočeš,« doda izkušena filmarka, ki je svoje življenje posvetila dokumentarcem, in pristavi: »Za to, da si v pravem trenutku na pravem mestu, potrebuješ čas.«

Zanima nas, koliko stvari je pri dokumentarnem filmu sploh mogoče predvideti in koliko je prostora za naključja. »Velika razlika je v tem, ali avtor piše na pamet ali pa dejansko dobro pozna teren in ljudi, ki jih snema. Poznavanje terena ti da uvid v okoliščine in takrat lahko nekatere stvari tudi predvidiš, čeprav se še niso zgodile,« razmišlja Matjaž Ivanišin. »Cilj te delavnice je, da avtor ugotovi, kakšen film si želi posneti. Obstajajo dokumentarni filmi, ki nastanejo iz raziskovanja, nastajajo tako rekoč na poti, sproti. Ampak pomembno je, da avtor ve, da dela tak film.« O naključjih pa: »Pri ustvarjanju dokumentarcev so nujna, a je treba najprej vzpostaviti možnosti, da se lahko zgodijo. Potem morda ta naključja sploh niso več naključna. Če dobro poznaš svojo temo in junake, se vanje naseliš in mogoče predvidiš kakšen korak vnaprej.«

Ni namen Dokumentarnice, da bi ponujala enoznačne odgovore, pač pa da bi preizpraševala odločitve avtorjev, se strinjajo mentorji nove umetniške delavnice, ki že nestrpno pričakujejo prijave, med katerimi bodo izbrali od štiri do šest udeležencev. Rok za oddajo prijav je prvi avgust.