Berlinale zavzele filmarke

Letošnji 72. Berlinale je v živo potekal pod strogimi ukrepi in predpisi za občinstvo, v času, ko so okužbe s koronavirusom v Nemčiji dosegle vrhunec. Koronavirus je zasenčil tudi podelitev nagrad, saj se zaradi pozitivnega testa podelitve ni mogla udeležiti letošnja dobitnica častnega zlatega medveda za življenjsko delo francoska igralka Isabelle Huppert.

Nagrade so letos v izjemnih razmerah izjemoma podelili pred dejanskim zaključkom festivala na slovesnosti (ki smo si jo ogledali na daljavo). Glavno mednarodno žirijo, ki jo je vodil indijsko-ameriški režiser M. Night Shyamalan, je med osemnajstimi tekmovalnimi filmi najbolj navdušila družinska podeželska drama o poljedelcih iz mesta Alcarràs v Kataloniji, ki predano skrbijo za svoj nasad breskev. Njihovo družinsko obrt in eksistenco pa ogrozi namera velike korporacije, da na njihovo kmetijsko parcelo postavijo sončne celice. Šestintridesetletna katalonska režiserka Carla Simón je želela povedati zgodbo z ekološko temo o zginevanju kmetijskih dejavnosti na podeželju.

Za zlatega medveda se je sicer potegovalo 18 filmov iz 15 držav, med njimi številna znana imena evropskega avtorskega filma, kot so François Ozon, Ulrich Seidl, Paolo Taviani, Ursula Meier in Claire Denis. Zadnja je za svoj film Avec amour et acharnement (z mednarodnim naslovom Ogenj), v katerem je v ljubezenski trikotnik prepletla Juliette Binoche, Vincenta Lindona in Grégoira Colina, prejela srebrnega medveda za najboljšo režijo.

Dva srebrna medveda sta šla, eden h južnokorejskemu režiserju Hong Sang Suju za film The Novelit's Film, drugi pa k mehiški montažerki Natalii López Gallardo za njen režijski prvenec Robe of Gems, ki tematizira številna izginotja ljudi v Mehiki, prepletenost policijskega in kriminalnega sistema.

Claire Denis je najboljša režiserka na 72. berlinskem filmskem festivalu. Foto Hannibal Hanschke/Reuters

Filmi nove covidne ere

V letošnjem naboru filmov tretjega najpomembnejšega festivala med velikimi, kot poročajo tuji mediji, prevladujejo filmi z manjšimi zasedbami, skrčeno scenografijo, posneti na le nekaj lokacijah, in kot taki že kažejo podobo nove »filmske covidne ere«.

Berlinale je bil vedno politično občutljiv festival, kot je letos poudarila povezovalka podelitve nemška tv-voditeljica Hadnet Tesfai. Tako so tudi letos poslali v svet prav posebno sporočilo, ki se je navezovalo na spolno enakost. Ukinili so namreč dvojno kategorijo za najboljšega igralca oziroma igralko in jo strnili pod nevtralni oznaki najboljša glavna in stranska vloga. Tako so igralci tokrat ostali praznih rok. Srebrnega medveda za najboljšo igro je prejela Meltem Kaptan v filmu Rabiye Kurnaz gegen George W. Bush, o materi, ki se bori za sina, obdolženega terorizma. Nagrado je prejela tudi scenaristka tega filma Laila Stieler, režiral pa ga je Andreas Dresen. Za stransko vlogo pa je srebrnega medveda prejela Laura Basuki, ki je zaigrala v indonezijskemu filmu Nana (Before, Now and Then) režiserke Kamile Andini.

Najboljšo vlogo na festivalu je ustvarila turško-nemška igralka Meltem Kaptan v filmu Rabiye Kurnaz gegen George W. Bush. Foto Pool Reuters

Prvič letos so podelili tudi (tri) nagrade v sklopu nove sekcije, poimenovane Srečanja (Encounters), za inovativni filmski jezik in estetsko ter formalno drznost. Srebrnega medveda za izjemen umetniški doprinos je prejel kamboški režiser Rithy Panh za film Everything Will Be Ok.

Med najbolj ganljivimi trenutki na podelitvi je bila razglasitev nagrade za najboljši dokumentarni film, prejel jo je anonimni aktivistični kolektiv iz Burme, ki je v poetični maniri s filmom Burmanski dnevniki (Myanmar Diaries) eno leto po državnem udaru dokumentiral nasilje političnega režima nad lastnim narodom. Producenta sta dejala, da ustvarjalci svojega avtorstva filma ne smejo priznati in veselja za nagrado ne smejo deliti niti z lastno družino, saj bi jih to spravilo v smrtno nevarnost.

V vseh programih se bodo do nedelje – takrat se namreč uradno zaključuje festival – zvrstili še preostali filmi v programu, ki jih je letos 256.

Za začetek razbijanje kulta osebnosti

Mednarodna distribucija za Mojo Vesno

Čeprav so se kristalni medvedi, ki jih je v sklopu Generation Kplus podeljevala mlada žirija, ognili slovensko-avstralske koprodukcije Moja Vesna Sare Kern v produkciji Zvinger filma, pa je veselje ekipi povzročila novica, da je distribucijsko podjetje Wide, odkupilo pravice za mednarodno predvajanje. Pozitivne pa so tudi prve mednarodne kritike, ki v prvencu prepoznavajo svojevrstno estetiko, ki jo je režiserka Sara Kern nakazala že v kratkem filmu Srečno, Orlo! ter hvalijo igralski talent in »zadržano karizmo« novinke Loti Kovačič, ki je odigrala Mojo, 10-letno dekle iz predmestja Melbourna, ki po smrti matere na vsak način poskuša zakrpati odnose med popolnoma strtim očetom (Gregor Baković) in nosečo dvajsetletno sestro Vesno (Mackenzie Mazur), ujeto v vrtinec jeze, nemoči in norosti ob izgubi. Kritiki so pohvalili tudi delo scenografke Maddison Haywood in kamero oziroma fotografijo Leva Predana Kowarskija, ki nikoli ne ujame vseh treh članov družine skupaj in s tem poudari vnemo male Moje, ki teka od očeta do sestre, da bi jih spet povezala v celoto.

Slovenski film lahko ugasne za več let