Avtorska vizija – kaj je to?

Letošnje kinofilme je najbolj zaznamovala mega uspešnica Maščevalci: Zaključek, ki je presegla vse rekorde z izjemo deset let stare Avatarjeve lovorike.

A na drugi strani tega več milijard dolarjev vrednega uspeha je polom parade spektaklov, nadaljevanj, ki niso prepričala niti polovice gledalcev svojih predhodnikov, kaj šele kritikov. Oglejmo si, kaj jih je pogubilo, na treh najbolj nazornih primerih.

Možje v črnem: globalna grožnja

Gre za četrti film v naslovni seriji, ki se je začela leta 1997. V prejšnjih sta bila v glavnih vlogah Will Smith in Tommy Lee Jones, ki sta izpopolnila komično formulo zagnanega mladca in hladnokrvnega profesionalca. Tokrat ju nadomestita v vseh pogledih zelo vroča igralca Chris Hemsworth in Tessa Thompson, a žal jima scenarij ne ponudi skoraj nič humorja, razvoja likov ali vsaj romance, skratka osnovnih elementov dobre zgodbe. S tem pa filmu uspe nekaj skoraj nemogočega: naredi ju tako nevpadljiva, kot bi Možje v črnem dejansko morali biti, posledično pa je tudi doživetje ogleda pozabljivo hitreje, kot če bi vas agenti blisknili z nevralizatorjem.

Godzila II: Starodavne pošasti, o katerih so mnogi mislili, da so samo miti, se spet dvigajo. FOTO: promocijsko gradivo

Godzila II: kralj pošasti

Nadaljevanje druge ameriške predelave Godzile je hkrati nadaljevanje filma Kong: Otok lobanj in nastavitev spopada obeh pošasti v potencialni uspešnici prihodnjega leta: Godzila vs. Kong. Čeprav vse kaže na vsiljevanje filma v okvir širšega »pošasto-vesolja«, je osnova zgodbe osredotočena na družinsko dinamiko, v slogu uspešnic filma katastrofe, kot je Dan po jutrišnjem.

Tako se med apokalipso zgodba osredotoči na znanstvenika, ki na prvem mestu rešuje ženo in hčer, svet pa je šele na drugem. A žal je težko uravnotežiti fokus na družino, množico nepomembnih stranskih likov in ogromne pošasti, ki teptajo planet.


 

Možje X: Temni Feniks

Po skoraj 20 letih se poslavljamo od Mož X z najbolj generičnim filmom iz serije, prisiljeno priredbo enega najbolj priljubljenih stripov o teh superjunakih, Temnega Feniksa.

Ne glede na prelomno zgodbo predloge, film zapade v stripovske stereotipe in likov ne razvije tako, da bi bilo gledalcu mar zanje. Spremljanje dogajanja je zato bliže gledanju igre šaha, ko figure drsijo po šahovnici (in občasno padejo z nje), rezultat pa ni pomemben, saj je zmagovalec bil znan že pred začetkom.

Avtorska vizija

Čeprav gre za različne filme, imajo eno skupno točko – v vseh treh je glavni zlikovec iz vesolja, ljudje pa moramo s pomočjo drugih bitij (prijaznih vesoljcev, »avtohtonih« pošasti in mutantov) združiti moči, da zmagamo. Gre za prežvečeno idejo in v dobi poplave blockbusterjev bi se avtorji morali zavedati, da je uporaba predvidljivih vzorcev primerna zgolj, če bo vnesla neke druge, nove elemente. Še bolj kot režiserju, bi to moralo biti jasno tistim, ki skrbijo za trženje teh več kot sto milijonov dolarjev vrednih projektov, torej producentom, distributerjem in vodstvu studia. Žal so filmski studii preveč konservativne korporacije in pri ravnanju s tako velikimi finančnimi vložki bolj zaupajo ustaljenemu načinu ustvarjanja, kjer vsako idejo pretrese in izpili cel kup svetovalcev in odločevalcev, pri čemer so pogosto že v zasnovah vključene fokusne skupine. Ali kot kažejo izkušnje: če se mora 20 ljudi strinjati s tem, kateri sladoled izbrati, dobiš vaniljo. In točno tak brezobličen priokus pustijo tudi ti trije filmi.


 

Kitajski strici iz ozadja

A to ni edini problem sodobnega Hollywooda. Številnim vpletenim je bilo najbrž kmalu (že med snemanjem) jasno, kakšna polomija se bo izcimila, vendar jih ni skrbelo, saj flopi studiem ne prinašajo več izgub. Pri skoraj vseh večjih produkcijah se filmski studii povežejo z investitorji, ki vložijo denar, medtem ko studio izkoristi svoje snemalne kapacitete. Investitorji so večinoma finančni skladi iz Kitajske in Bližnjega vzhoda, ki s tem kupujejo vstopnico v filmski svet. Najuspešnejši finančni investitor je Legendary Entertainment, ki se je skozi leta razvil v pravi filmski studio, in je za zgoraj omenjeno Godzilo II pridobil investicijo kitajskega konglomerata Huahua Media. In tako je krog sklenjen.

V sodobnem filmskem svetu je režiser eden zadnjih, ki ima besedo pri velikih filmih. Studio najprej odobri njegovo vizijo, nato pa najame »strokovnjake«, da zmaličijo scenarij. V primeru Mož v črnem celo do točke, ko sta glavna igralca najela dodatna scenarista za poliranje njunih dialogov, saj se je zaradi nenehnih dodelav zgodbe izgubila koherenca. Ob takih dogodkih bi morala zasvetiti rdeča luč, a pogosto je projekt predaleč in producenti si najbrž rečejo nekaj v slogu bika in štrika ter pokličejo kitajske investitorje.