Andrej Stare: Radi bi bili frajerji, delali pa ne bi

Na ekrane se vračajo smučarski skoki in z njimi komentator, ki polarizira gledalce kot le redko kdo. A njega to niti najmanj ne vznemirja. Tudi zato ker poleg športne statistike spremlja tudi statistiko pozitivnih in negativnih komentarjev. »85 odstotkov ljudi me ima radih, šest odstotkov ljudi se ne more odločiti, devet odstotkov pa me ne mara. Vse življenje je vpeto v Gaussovo krivuljo in če je moje povprečje 85 odstotkov, je to fantastično,« pove brez kančka dvoma.

Boste pred prvo tekmo vzeli kako pastilo za grlo, da ne boste toliko pokašljevali v eter?

Bomo videli, kakšne bodo temperature in ali bo vlaga. Nekateri imamo pač občutljiva zgornja dihala. Včasih sem kadil, nehal sem pred 30. leti, kazen pa je ostala. To bom nesel s seboj na Žale.

Kaj pričakujete od nove sezone smučarskih skokov?

Kar veliko, naši so poleti odlično začeli sezono. Timi Zajec, Domen Prec in tudi Anže Lanišek bi lahko bili v svetovnem vrhu. Kaj bo pokazal Peter Prevc, še ne vemo, a upam, da bi se po treh ne najboljših sezonah lahko vrnil v vrh.

Kaj pa ostali, kdo bo mešal štrene na vrhu?

Poljaki so vrhunsko pripravljeni, Kobayashi je spet odličen. Zanima me, kako bo šlo Avstrijcem, tu pa so seveda še Nemci in Norvežani, ki so lačni zmag. Smo tudi v času menjave generacij, pozornost je usmerjena v olimpijske igre, zato utegnemo videti tudi kako večje presenečenje. Upam, da iz našega tabora.

Še bo skakal tudi Noriaki Kasai …

On je fenomen. Je v 48. letu, a še vedno skače na visoki ravni. Lani je sicer že kazal slabosti, a to je razumljivo. Je zelo simpatičen fant, ki sem ga tudi vprašal, do kdaj namerava še skakati. Rekel je, da dokler ga bodo noge nesle, saj ne ve, kaj bi sicer počel. Življenje je posvetil skokom, tekmuje od leta 1989, ko se tri četrtine skakalcev, ki tekmujejo danes, sploh še ni rodilo.

Planica je zdaj še daleč, a verjetno se je že veselite?

To je praznik slovenskega športa. Takrat smo enotni, v Planici se nikomur ne žvižga, vsak je dobrodošel. To je veledogodek, ob to bi postavil še Ljubljanski maraton, Zlato lisico, pokal Vitranc ter nogometni derbi Olmipija : Maribor in hokejski derbi Olimpija : Jesenice. Tudi zame je Planica vsako leto vrhunec in vsakič se vprašam, kolikokrat še.

Radi pokomentirate sodnike, poveste, da so se zarotili proti našim, ali pa, da navijajo za svoje, mlajši komentatorji pa se ocenam sodnikov raje izogibajo.

Da ti ljudje verjamejo, moraš biti kredibilen, stvari moraš poznati in imeti moraš izkušnje. Jaz nimam nič proti sodnikom, spomnim pa se svetovnega prvenstva v Obersdorfu leta 2005, ko je Rok Benkovič za osem metrov preskočil konkurenco. Vsi sodniki so mu dali oceno 19,5, le Norvežan 15,5. Na to se je treba odzvati. In to ni edini primer. Zakaj se mlajši komentarji izogibajo ocenjevanju sodnikov, boste morali vprašati njih, lahko pa povem, da se na začetku kariere tudi jaz nisem tako odzival. A prav takšni odzivi so Slovencem všeč, nam ni všeč, če nam kdo krade iz žepa.

Kako pa kot nekdo z izrazitim komentatorskim slogom gledate na mlajše komentatorje? So si preveč podobni?

Podpiram jih, mladim je treba dati priložnost. Nekateri so moji bližnji prijatelji, po prenosu jih pokličem. Vsakomur pravim, da naj poišče svoj slog, da naj ne posnema nikogar drugega. Spomni se nekaj svojega, da boš unikaten. Če samo bereš, je za gledalca tako, kot da bi jedel slamo, čeprav ima rad domačo šunko in hren (smeh).

Ste komentator, ki polarizira javnost, nekateri vas obožujejo, drugi pa …

Ne marajo, ja.

Berete komentarje?

Vsak komentar je dober, je pa pri nas veliko zelene zavisti. Po nekom pljuvajo, da bi dvignili sebe. Moj znanec, fant z Dolenjske, tetraplegik, to spremlja in me redno obvešča. Pravi, da me ima 85 odstotkov ljudi rado, šest odstotkov ljudi se ne more odločiti, devet odstotkov pa me ne mara. Vse življenje je vpeto v Gaussovo krivuljo in če je moje povprečje 85 odstotkov, je to fantastično. Zadnjič me je eden od novinarjev skušal prisiliti, naj povem, kdaj bom nehal komentirati, ker da me ne more več poslušati. Rekel sem mu, naj ugasne televizor (smeh).

No, se pa zavedate, da po izjavi »z oprsjem je podrla letvico, pa čeprav ni ne vem kako prsata,« marsikje ne bi več sedli za mikrofon?

Tak je moj slog in to imajo Slovenci najraje od vsega. Prenos ni le naštevanje dejstev, biti moraš informativen, strokoven in zabaven. Jaz imam rad reporterja, ki se zna razveseliti in zna biti inovativen. Nekateri tega ne zmorejo ali pa še niso izdelani kot reporterji. Danes mladeniči in mladenke, zlasti na komercialnih postajah, vse prehitro pridejo pred mikrofon. Pogosto tudi izhajajo iz navijaštva in to ni prav. Jaz navijaštvo vedno pustim doma, razen ko navijam za Slovence.

So vas po kateri od vaših izjav poklicali v kako pisarno na zagovor?

Nikoli.

Slaven je tudi vaš arhiv športnih podatkov, ki jih že leta zbirate. Kakšen je videti? So podatki zapisani v zvezkih ali ste se digitalizirali?

Obsega tri sklope, nekaj je zapisanega, nekaj je v digitalni obliki, tretji, najpomembnejši del pa je v glavi. Vse tri je treba povezati, zato moraš ob vsakem prenosu vključiti celotno možgansko skorjo. Le če tako delaš prenos, se ti lahko zgodi, da Janu Muršaku zapoješ pesmico Kakor vihar. Te pesmi nisem slišal 45 let, takrat se je kar pojavila v mojih mislih in Slovencem je bilo to neizmerno všeč. Kako malo je treba, da smo zadovoljni.

Kaj pa tisti, ki iščejo napake v vaših arhivih? Vam gredo na živce?

Ne, super so. Moramo pa tudi vedeti, da je 30 odstotkov podatkov na Wikipediji napačnih in če je to tvoj edini vir, si na tankem ledu. Kolegom iz mednarodne zveze sem že dal svoje podatke, najbolj so jih zanimali poleti čez 200 metrov, saj sem edini na svetu, ki imam vse zabeležene. Še nek Norvežan je to zbiral, a ko je šel v pokoj, je nehal s tem. Jaz ne bi mogel nehati. Povedal sem tudi, da bomo gledali 500. derbi Jesenice : Olimpija, potem pride nekdo in reče, da to ni res, jaz pa mu odgovorim, da naj gre in sam prešteje. Vprašal me je, kako sem to preštel in povedal sem mu, da sem dve poletji preživel v časopisnem oddelku NUK-a in si vse izpisal. Pa ti žrtvuj dve poletji! Radi bi bili frajerji, delali pa ne bi, to je težava mlajših reporterjev.

Vodite tudi statistiko svojih komentiranj?

Seveda. Naredil sem 2311 prenosov, največ je bilo nogometa, potem so tu atletika, hokej in smučarski skoki.

Kaj pa izgovorjava imen? Ta vam ne gre najbolje ...

Ne le, da smo Slovenci zavistni, smo tudi dlakocepski. Če bi hotel vsako lastno ime izgovarjati tako, kot ga izgovarjajo v vasi, v kateri se je ta človek rodil, bi moral znati 12.000 jezikov in šest milijonov narečij. V pravopisu piše, da naj bi lastna imena ljudi iz držav okoli nas izgovarjali tako, kot jih tam, ostale pa je treba posloveniti. Đerard ali Žerar ali kar koli. Na največjih tujih televizijah se nihče ne vznemirja zaradi tega. Bojan Križaj je bil v Franciji Božan Krizaž, pa se nihče ni pritoževal. Moj sošolec je bil Janez Mazé, punca, ki je smučala, pa je bila Tina Máze, kaj je zdaj prav? Naj poznam posebnosti vsake vasi? To je dlakocepstvo! Je pa lepo, da ljudje tako natančno spremljajo športne prenose.

Zadnja leta čedalje več pomembnih športnih dogodkov pristane v državah, ki so z več vidikov sporne. Na atletskem prvenstvu v Dohi praktično ni bilo gledalcev, temperature za nogomet so v Katarju, kjer bo naslednje SP, popolnoma neprimerne ... Kam to pelje?

Včasih je bilo drugače, danes pa je veliko korupcije. Nekdanja predstavnica ZDA v izvršnem odboru OI gospa DeFrantzova je predlagala, da bi bile vse zimske olimpijske igre v Chamonixu, vse poletne pa v Orlandu. Tam bi zgradili infrastrukturo in jo potem le še nadgrajevali. Pri glasovanje niti ni tako hitro izgubila. A moramo vedeti, da so olimpijske igre velik posel, prireditelji dobijo veliko denarja, zato se vse skupaj zelo izplača. A Slovenija še dolgo ne bo imela olimpijskih iger (smeh).

Moram pa vas vprašati še za mnenje o nogometni temi, ki deli tudi naše uredništvo. Ste za VAR ali proti?

Za, ker mora v športu vladati poštenost. VAR je rešil že ogromno spornih trenutkov. Ko bo še bolj dodelan, ne bo vanj nihče več dvomil. To imajo tudi v hokejski ligi NHL že 30 let in tako je pošteno.