Več znanja za prilagajanje na zahteve dela

Osnovne veščine pridobimo v mladosti, vendar se s tem naše izobraževanje ne konča. Nove zahteve na delovnem mestu, potrebe trga dela in tudi osebni interes za razvoj v karieri ali osebnem življenju so najmočnejši vzroki, ki nas »silijo« v nenehno izpopolnjevanje kompetenc. Odgovore na nekatera vprašanja smo poiskali pri sodelavcih Andragoškega centra Slovenije (ACS).

 

Po statističnih podatkih je v Sloveniji v izobraževanje vključenih skoraj pol odraslih, kar je nad povprečjem v EU. Kaj nam ta podatek pravzaprav pove?

Erika Brenk: Rezultati ankete o izobraževanju odraslih iz leta 2016 so res pokazali, da se Slovenija po deležu vključenih odraslih (18–69 let) v vseživljenjsko izobraževanje (46,1 odstotka) uvršča nad povprečje EU, vendar rezultati raziskave tudi kažejo, da večina udeležencev v vseživljenjsko učenje prihaja le iz določenih ciljnih skupin – to so predvsem višje izobraženi, zaposleni (predvsem v večjih podjetjih) – ter iz mlajših starostnih razredov. Najmanj zainteresirani za izobraževanje pa so prav tisti, ki bi izobraževanje najbolj potrebovali, kar potrjujejo tudi podatki mednarodne raziskave o spretnostih odraslih (PIAAC 2016). Mnogi med njimi so nizko usposobljeni in jim zaradi nepripravljenosti, da se vključijo v izobraževanje ali usposabljanje, ali zaradi neustreznih razmer ne uspe izboljšati svojega statusa na trgu delovne sile. Pri vključevanju odraslih v izobraževanje je zlasti odločujoč dejavnik njihova do takrat dosežena izobrazba, delež odraslih, ki se vključujejo v izobraževanje, pa s starostjo zelo upada.

Med odraslimi z doseženo največ osnovnošolsko izobrazbo se jih le 19 odstotkov vključuje v izobraževanje, s srednješolsko izobrazbo je bilo takšnih 43 odstotkov, med odraslimi s terciarno izobrazbo pa že 69 odstotkov. V starostni skupini 18–24 let se je izobraževalo kar 81 odstotkov ljudi, med 65–69-letniki pa le še 16 odstotkov.
 

Katera so področja znanj oziroma veščin, kjer se izobražuje največ odraslih?

Erika Brenk: Večji del izobraževanja odraslih predstavlja neformalno izobraževanje, kjer se vključujejo v izobraževanja in usposabljanja za potrebe dela na delovnem mestu, za izpopolnjevanje poklicnih znanj, za osebni razvoj ter za prosti čas. Največje je zanimanje za humanistiko, predvsem učenje tujih jezikov, velik interes je tudi za poslovne in upravne vede, računalništvo in tehniko ter osebnostni razvoj, zlasti komunikacijske spretnosti in znanje, ter zdravje. Ključni so zlasti znanje in spretnosti, ki so potrebni za uspešno konkuriranje na trgu dela, za osebni razvoj in aktivno vključevanje v družbeno okolje.
 

Kateri so glavni motivi, da se ljudje po formalnem izobraževanju odločajo za pridobivanje dodatnega oziroma novega znanja?

Andreja Dobrovoljc: Med vodilnimi motivi so zahteve delovnih mest. Ta se intenzivno spreminjajo in zaposleni morajo spretnosti za opravljanje dela nenehno uresničevati. Ukinjajo se delovna mesta za preprosta dela, veča se njihova informatizacija, poklici, ki smo jih poznali, izginjajo, nastajajo novi. Zaposleni morajo biti v takšnih razmerah na trgu dela fleksibilni, sposobni se prilagajati novim zahtevam. To pa velikokrat le z dokončanim formalnim izobraževanjem, sploh če so ga odrasli končali pred precej leti, ni dovolj. Tudi podaljševanje delovne aktivnosti vpliva na večanje potreb po nadgradnji znanja za opravljanje dela.

Naslednji dejavnik je večja konkurenčnost na trgu dela. Znanje, ki si ga pridobimo v formalnem izobraževanju, je nujno nenehno izpopolnjevati, pridobivati nove kompetence, kot so digitalne kompetence, znanje tujih jezikov, komunikacijske spretnosti, timsko delo, kritično razmišljanje, medkulturne kompetence.

Veliko odraslih se vključuje v dodatna izobraževanja in usposabljanja zaradi osebnostnega razvoja, radovednosti in rasti. Motivacije so lahko večja splošna razgledanost in sledenje sodobnemu razvoju družbe ter osebni interes po dodatnem znanju, želja za kakovostnejše življenje v medosebnih odnosih, na področju zdravja, športa in drugih aktivnosti prostega časa. S sodobnim znanjem in spretnostmi se ljudje bolje in več vključujejo v družbene aktivnosti in ne nazadnje preprečujejo različne oblike socialne izključenosti in posledično spet pozitivno vplivajo na svojo konkurenčnost na trgu delovne sile.
 

Kako pomembna oblika pri nadgrajevanju znanja in veščin delovno aktivnih je učenje na daljavo? Kako hitro se to področje razvija?

Margerita Zagmajster: Pomen e-izobraževanja pri nadgrajevanju znanja in veščin delovno aktivnih v sodobnem svetu narašča. E-izobraževanje se čedalje bolj uveljavlja, pri tem pa prednjačita ZDA in Avstralija. Raziskave so pokazale, da je učinkovitost učenja v programih e-izobraževanja večinoma enaka kot v tradicionalnih izobraževalnih programih, lahko je manjša ali pa jo presega. Učenje in pridobljeno znanje pa sta odvisna od kakovosti poučevanja oziroma od tega, kako dobro so programi e-izobraževanja koncipirani in izpeljani v praksi. Izvedbene oblike se v praksi zelo razlikujejo med seboj.

Med nekatere prednosti e-izobraževanja z vidika udeleženca spadajo večja prožnost v času, kraju, tempu in vsebini izobraževanja, možnost prilagajanja učnih pristopov, hitrejši dostop do znanja iz različnih virov, več interakcije in aktivnega sodelovanja v učnem procesu, možnost hitrejšega pridobivanja znanja in spretnosti. Z vidika organizacije pa pomeni e-izobraževanje večinoma cenejšo obliko izobraževanja zaposlenih (manjši stroški zaradi manjše odsotnosti z dela, ni potnih stroškov ...), hitrejšo izpeljavo izobraževanja in s tem hitrejše posodabljanje in pridobivanje novih znanj in spretnosti, ki so pomembna za delo in življenje v 21. stoletju.
E-izobraževanje se hitro razvija predvsem pod vplivom hitrega razvoja sodobne IKT in novih spoznanj o delovanju človeških možganov. V razvitem svetu se veliko sredstev investira v razvoj mobilnega učenja, učenja na podlagi iger, simulacije in virtualne resničnosti, učne analitike in umetne inteligence. V organizacijah narašča uporaba družbenih orodij oziroma omrežij za učenje, kot so videostrani (youtube, vimeo), profesionalnih omrežij (linkedin), sodelovalnih orodij (LMS, yammer, google docs), blogov, mikroblogov (twitter), družbenih omrežij (facebook), instagram, wikijev, diskusijskih skupin ... Uveljavlja se tudi koncept tako imenovanega mikroučenja (angl. microlearning), za katerega je značilno, da se neka vsebina »razstavi« na manjše smiselne in samostojne enote.
 

Kako se izobraževanje odraslih v praksi povezuje s konceptom vseživljenjskega učenja?

Peter Beltram: Koncept vseživljenjskosti učenja je utemeljen na zgodovinski preživetosti razločevanja življenjskega kroga na obdobje zorenja, ko se učimo, izobražujemo in razvijamo, ter obdobje aktivnega življenja, ko znanje uporabljamo, posredujemo ali ustvarjamo novo. Razumljivo je, da se v mladosti intenzivneje posvečamo učenju in izobraževanju, vendar si s tem ustvarimo zgolj bolj ali manj primerno podlago za učenje skozi vse življenje. Zato bi se morali vseživljenjskemu učenju posvetiti že v začetnemu izobraževanju mladine, saj je prav od tega odvisno, koliko bo mladež po šolanju usposobljena in dovzetna za nenehno nadaljevanje učenja in pridobivanje znanja, spretnosti in veščin. Primernost podlage za vseživljenjsko učenje, ki si jo pridobimo v začetnem izobraževanju, je tesno povezana s stopnjo dokončane izobrazbe: nižja ko je, težje bomo znanje obnavljali in nadgrajevali; neredko se svojih vrzeli v znanju sploh ne bomo zavedali. Velja prepričanje, da je šele dokončana štiriletna srednja šola tista raven izobrazbe, po kateri smo nekako usposobljeni za vseživljenjsko učenje.