Turbofolk turizem ali jahte, golf, masaže ...?

Portorož – Pri položaju portoroškega turizma se zelo pozna vsako vlaganje v izboljšanje infrastrukture v kraju. »S spremembo lastnikov in poslovne miselnosti se bodo časi tudi Portorožu zelo izboljšali,« je povedala optimistična in podjetna trgovka Irena Baronik, vodja verige butikov Napoleon.

V Portorožu se je povsem spremenila struktura gostov, trdi direktor Turističnega združenja Portorož Igor Novel. »Poleti v kraju skoraj ni skupin gostov, ki bi jih pripeljal avtobus. Parkirišča pred hoteli zasedajo avtomobili, ki se posebno svetijo in skrivajo nadpovprečno število konjev pod pokrovom motorja. Način prodaje turističnih kapacitet je zelo drugačen, skupin in 'paketnih' gostov je vse manj,« pravi Novel.



Nekdanji vodja prodaje Istrabenza Turizma in zdaj samostojni podjetnik Janez Jager zatrjuje, da so v Istrabenzu Turizmu že leta 2009 prešli na »revenue management«, ki z analizo podatkov na trgu sledi dinamiki povpraševanja. »Hotelske postelje od takrat prodajamo podobno kot avionske sedeže, večje je povpraševanje po njih, bolj cene rastejo,« pravi Jager.

Kljub številnim pripombam, kritikam in problemom portoroškega turizma ostaja njegova ponudba poleti še vedno najbolje prodajana v državi. Cenovno revolucijo so dokončno prinesle spletne prodajne mreže, kot je booking.com. Predvsem zaradi izboljšane kupne moči sosednjih držav. Strokovnjaki opozarjajo, da se že letos pozna ponovno oživljanje turizma v Turčiji, šibka turška lira, državne subvencije za skoraj brezplačne letalske prevoze v Turčijo.
 

Letala za 60 milijonov evrov in kebab

Nenehno rast kupne moči gostov opažajo na portoroškem letališču. »Če na našem letališču pristane letalo Challenger 450, za katerega mora lastnik odšteti 60 milijonov evrov, potem je jasno, koliko tehta tak turist. Novo logiko poslovanja in novo podobo je kraju prinesla veriga Kempinski, toda kaj, ko imajo pred Kempinskim lokal, v katerem pečejo nič kaj domači kebab, in 30 metrov stran pokrito tržnico najcenejšega kiča,« pravi direktor Aerodroma Portorož Robert Kranjc.

Direktor hotela Kempinski Thies Bruhn opozarja, da bi se Portorož moral primerjati z Rovinjem ali katerim drugim italijanskim krajem, in kmalu bi videli, kako nazaduje. Če se bo ta strategija nadaljevala, bo kraj kmalu zašel v spiralo nazadovanja, ki jo bo težko ustaviti. Petzvezdični hoteli ne zaležejo v destinaciji, ki komaj doseže raven treh zvezdic. »Dobra plat Portoroža je, da od tod goste peljemo do krasne narave, v dolino Soče, na Kras, na Bled, v Ljubljano, tudi Benetke in Trst sta blizu. Toda manjkajo plažni klubi, manjka golf, dobre prireditve ... V turškem Beleku imajo na kratki razdalji 20 golfskih igrišč in v bližini več hotelov, tega slovenski državni strategi nočejo razumeti, ko govorijo o butični turistični ponudbi,« poudarja Bruhn.


 

Rovinj že zdavnaj prehitel Portorož

Direktor Mennyacht Europe Matjaž Murko, ki zastopa ladjarsko skupino Ferretti, pozna veliko bogatašev, ki bi prišli v Portorož, če bi imel priveze za večje jahte. »Povprečna dolžina plovil v Marini Portorož je od 12 do 14 metrov, po privezih sprašujejo za jahte, dolge 24 metrov. Marina je nazadovala. Naslednje leto bo Rovinj z novo razkošno marino in hotelom še večja konkurenca. Rovinj je istrski Monte Carlo, ki je v celoti prehitel Portorož.« Če v Portorožu ne vedo, kako deluje prestižna plažna ponudba, bi morali na Nammos Beach na Mikonosu. »Naš poslovni partner je tam rezerviral del plažnega lokala (tako imenovano cabano) in za enodnevno rezervacijo zanjo odštel 5000 evrov. Ko je prišel tja, je bilo vse zasedeno. Lastnik mu je v ovojnici vrnil 15.000 evrov s prošnjo, naj gre na zabavo drugam. Lahko si mislimo, da si je strošek prerazporejanja lahko privoščil, ker je dobil več deset tisoč evrov zaslužka, sicer si ga ne bi,« pripoveduje Murko, ki ponazarja, da je Portorož še zelo daleč od najrazvitejših in najbolj zasoljenih turističnih storitev.

Portoroški podjetnik Peter Polič ni zadovoljen s portoroško gastronomsko ponudbo. »Goste največkrat peljemo na večerjo v hrvaško Istro ali v Trst. Cene na Hrvaškem so kar visoke in marsikje računajo od 50 do 80 evrov na osebo. Toda kakovosti jim ne moremo oporekati. V Piranu prednjači restavracija Neptun, v katero prihajajo gostje iz več ur oddaljenih krajev severne Italije ali Avstrije, da si privoščijo dobro ribo.«

Polič bi podrl lokale, ki Kempinskemu zapirajo pot do morja. Te lokale bi preselil v skladišča soli pred Bernardin, ki jih občina nikakor ne zna izkoristiti. V morju pred skladišči bi dovolil urediti priveze in pomol za pristanek večjih ladij. V Piranu so o novem pomolu za večje ladje (in za nove priveze) sanjali že pred dvajsetimi leti, zdaj upravljavci piranskega pristanišča kot redki v Mediteranu vsak dan odklanjajo gostoljubje jahtnim turistom.


 

Idej kot pečka, le prijeti je treba za delo

Janez Maček iz Atlasa Ekspresa, ki je najbolj čislan in večkrat nagrajeni agent za vse potniške križarke v našem morju, takšne izlete in dogodke pripravlja za finančno »razpoložene« turiste, da so celo vsega vajeni in razvajeni svetovni popotniki izgubili sapo. Ljubljanskega kuharskega prvaka Janeza Bratoža je povabil, da je pri istrskem vinarju Rodici v Truškah pripravil pogostitev, kakršne ameriška skupina gostov še ni doživela. Predstavnico podjetja za križarjenje Crystal Cruises je s helikopterjem popeljal iz Portoroža prek Bohinja do Bleda in Ljubljane ter po ogledu vseh teh krajev pristal še pri vinarju v Truškah. Za finske goste iz Kempinskega je uredil druženje v skladišču soli, kamor je pripeljal posebno staro pohištvo in kupe soli, drugič pa je piranske ribiče prepričal, da skuhajo brodet, pedoče, spečejo ribe in jim postrežejo kar z bark na pomol. Za goste s križark pripravi ekskluziven koncert Perpetuum Jazzile na slikovitem Titovem trgu v Kopru.



Drugi agent je uspešen s preprosto formulo: skupino gostov popelje z ladjo na predjed v hrvaško Istro, potem jo zapelje na glavno jed v Piran, in od tod še na kavico s tortico na trg Edinost v Trstu. S turisti letos odlično služijo posojevalci koles, ki se jim je posel v nekaj letih podvojil, piranski gostilničarji pa vse težje sledijo peklenskemu ritmu, ko morajo vsak dan zadovoljiti po tisoč in več gostov, in vsakomur ponuditi »sveže« ribe, ki jih ni. So pa zato tartufi in tudi gobe. Vse bolj razvajeni gostje hodijo na lov v istrske gozdove ali na ogled medvedov na Notranjsko. Dežela je bogata, le rokave je treba znati zavihati. Tisti, ki se jim to ne da, pa pravijo, da je sezona slaba.