Tudi v Sloveniji bomo morali nekoč dvigovati pomole

»Potrebujemo naložbe ter spremembe poslovnih modelov podjetij in našega načina življenja. Vse bo treba spremeniti v bolj trajnosten način. Velike investicije so potrebne v obnovljive vire energije, kjer ima Slovenija zdaj zelo neambiciozne načrte. Tu bi morali narediti veliko več,« pravi Mateja Treven, direktorica podjetja Blockhapp in članica upravnega odbora Društva finančnih strokovnjakov CFA Slovenija. Z njo smo se pogovarjali pred dogodkom o trajnosti v finančni industriji, ki ga društvo na platformi zoom organizira 22. septembra, v okviru predsedovanja Slovenije svetu EU.

Triglavski ledenik je skoraj izginil, pestijo nas ekstremni vremenski pojavi (vročina in suša s požari, poplave, dvigovanje gladine morja itd.). Globalne temperature so se zvišale za dobro stopinjo, več kot milijonu živalskih vrst preti izumrtje. Podnebne spremembe in zavedanje, da naravni viri niso neomejeni, imajo vse večji vpliv na naložbene odločitve, financiranje in poslovanje gospodarstva. Kako te razmere vidite vi?

Podnebne spremembe in s tem povezana tveganja so postali zelo realni in materialno vplivajo na poslovanje podjetij in njihovo vrednost. Ko se upravljavci odločajo o naložbah, je to treba upoštevati in pregledati, kakšnim tveganjem so podjetja izpostavljena. To lahko pomeni, da bo podjetje imelo višje stroške, da bo moralo narediti velike investicije ali omejiti obstoječo proizvodnjo. Splošna percepcija v družbi in preference se spreminjajo. Podjetja morajo nujno izpeljati spremembe v smeri trajnosti, da bi sploh dobila vire financiranja in da bodo lahko poslovala na trgu. Finančna industrija bo v veliki meri tista, ki bo narekovala tempo teh sprememb.

Drži, a pred desetimi ali 15 leti takšno prepričanje ni prevladovalo. Politični odločevalci so pri nas financirali zelo netrajnostne naložbe, kot je Teš 6. Tedaj so bila preslišana opozorila, da ta naložba ni vzdržna, zdaj ta preplačani projekt posluje z izgubo, je pred stečajem. Kako si to razlagate?

Da, treba je imeti zadosti dolg časovni horizont pri odločanju. Upoštevati moramo vse možne spremembe. Zdaj se uvajajo spremembe v mehanizmu za emisijske kupone, pričakujejo se še višje cene. Torej je treba narediti ustrezne scenarije in analize in se odločiti, kaj se lahko zgodi in kaj bi bila optimalna odločitev. Pomembno je upoštevati tudi tisto, kar trenutno še nima cene. Problem je, da vsi negativni učinki, ki vplivajo na okolje in družbo, še niso ovrednoteni. Če bi bili, bi bile odločitve lahko bistveno boljše. To se poskuša popraviti z zakonodajami in predpisi.

Da, kako določiti in meriti te parametre ESG, za okoljsko vzdržno, družbeno odgovorno in zdravo korporativno upravljanje? Ali imajo odločevalci tudi v finančni industriji jasna merila, ki jih lahko izkoristijo pri odločitvah in projektih?

Tu se uporabljajo kriteriji ESG, res pa glede njih globalnega konsenza še ni. Evropa je v načrtu trajnostne rasti sprejela taksonomijo, ki opredeljuje, katere so trajnostne gospodarske aktivnosti, za zdaj z vidika okolja. A tudi tu še niso vključeni vsi vidiki, recimo kmetijstvo, biodiverziteta. Seveda pa je pomemben tudi družbeni vidik, trenutno je vključen kot kontrolni zaščitni mehanizem. Tudi tu prihaja evropska taksonomija. Iniciative gredo v smeri poenotenja, da dobimo enotno merilo, kaj je trajnostno. Evropa trenutno tu prednjači in ima vse možnosti za vodilno vlogo.

Ali kaj pogrešate direktive EU oziroma bolj razdelane predpise v zvezi s trajnostnim, družbeno in korporativno odgovornim upravljanjem?

Eno je že omenjena sprejeta taksonomija, drugo so predpisi s področja varstva okolja na nekaterih segmentih, kot je onesnaževanje okolja, veliko regulative je tudi v energetiki. Drugače pa je spoštovanje taksonomije prostovoljno, stvari gredo pa v smer, da vsi investitorji trajnost vključujejo v svoje naložbene usmeritve. Tako nastaja pritisk, da se investicije izvajajo v skladu s trajnostnimi kriteriji, ki niso zavezujoči, podjetja pa morajo razkrivati podatke, to je Unija tudi sprejela.

Evropski barometer kaže, da vpliv na podnebne spremembe in vpliv na planet sodita med najvišje prioritete za Evropejce. Želje varčevalcev, investitorjev in upravljavcev tako pomenijo pritisk na podjetja.

Kako bi opisali nefinančne podatke, ki bi morali razkriti, da podjetja lahko ostanejo na investicijskem radarju?

Zagotovo so to podatki v zvezi z vplivi na podnebje, kakšen je ogljični odtis, kako podjetje upravlja emisije. Tu ni samo ogljik, je vrsta plinov, ki so lahko še nevarnejši za okolje. Potem so tu upravljanje vode, upravljanje odpadkov, vpliv na biodiverziteto. Ne gre le za razkrivanje trenutnega okoljskega odtisa, zelo pomembni so tudi načrti. Eno je, da ugotoviš, kje si zdaj, drugo pa je, da vemo, kam gremo in kakšna je trajnostna transformacija. Želja je, da se aktivira transformacija v gospodarstvu, v družbi.

Prav za finančno industrijo je Evropa sprejela načrt trajnostne rasti in želi z njim spremeniti kapitalske tokove – torej, kaj se financira in kam se investira. Ključno je, katere investicije se podpirajo.

O nujni zeleni in digitalni preobrazbi, krožnem gospodarstvu, odgovornem financiranju govorijo mednarodne institucije, od evropske komisije, ECB, EBRD, IMF, Svetovne banke. EIB se je razglasila za podnebno banko in se odpovedala naložbam s fosilnimi gorivi. O tem govorijo tudi v naših bankah in zavarovalnicah. Gredo trendi financiranja v zadovoljivo zeleno smer?

Za zdaj še ne. Obstajajo veliki načrti, kako transformirati energetski sektor, ki je še zelo povezan s fosilnimi gorivi. Naložbe so in bodo zelo povezane z energetiko. V ospredje prihaja elektrika, pridobljena trajnostno. S tem bosta povezana tudi infrastruktura in promet. Pomembne bodo naložbe ter spremembe poslovnih modelov podjetij in našega načina življenja. Vse bo moralo postati bolj trajnostno.

Velike investicije so potrebne v obnovljive vire energije, kjer ima Slovenija zdaj zelo neambiciozne načrte. Tu bi morali narediti veliko več. Začetno pozicijo imamo sicer dokaj dobro v primerjavi z drugimi državami (manj premoga, ker imamo veliko vodnih virov). Za naprej pa bi morali biti ambicioznejši. Več investicij tako v zasebnem kot javnem sektorju bo podprlo tudi gospodarsko rast.

Razmislek nas čaka tudi o drugem bloku JE Krško. Kako vidite ta projekt z vidika okoljske vzdržnosti?

Nuklearna energija je bila predmet debate, ali spada v trajnostni vir energije ali ne. Končnega konsenza še ni, se pa vključuje tudi v prihodnje energetske načrte, ker trenutno še ni prave alternative, kako zagotoviti stabilnost v energetskem sistemu. Obnovljivi viri energije so povezani z razmerami v okolju, enkrat so na voljo, drugič ne. Na drugi strani potrebujemo tudi dobre hranilnike energije, problem je shraniti velike količine energije na ekonomičen in hitro dosegljiv način. V teku so projekti o vključevanju vodika, enega takih izvaja tudi Slovenska industrija jekla. Energetika je uvedla veliko novih rešitev, potrebujemo nove tehnologije na marsikaterem področju, zato so zdaj pomembna vlaganja vanje. Potreben je velik preskok, saj na obstoječi način ali z majhnimi spremembami ne bo šlo.

Potrebujemo podporni ekosistem, ki bo nove, zelene projekte podprl v najzgodnejši fazi, kasneje je že lažje pridobiti vire financiranja. Novi zeleni poslovni modeli v industriji pa so lahko celo bolj uspešni. Podjetja se začenjajo zavedati, da če se ne bodo preoblikovala v smeri trajnosti, ne bodo mogla poslovati. Velika in manjša podjetja že čutijo pritiske investitorjev, ki imajo sami trajnostne usmeritve in postavljajo pri naložbah jasna merila. Podobno ravnajo tudi drugi financerji, skladi, mednarodne banke, ki posojajo in dajejo na voljo sredstva.

Bi od države pričakovali še več davčnih spodbud za zelene, družbeno odgovorne projekte ESG?

Zdaj so na voljo nekatere subvencije. Paket »Pripravljeni na 55« spreminja tudi obdavčitev energije. Energija, pridobljena z močnejšim ogljičnim odtisom, bo bolj obdavčena in to bo imelo veliko posledic za avtomobile, kakšne bomo kupovali in vozili.

Če poleg okoljskih vidikov pogledava še vidika S in G, torej družbeno in korporativno odgovorno upravljanje: kako daleč smo?

Če pogledamo ta S, torej družbeno odgovornost: z vidika osnovnih človekovih pravic so te upoštevane, tudi ko gre za skrb za zdravje zaposlenih, več debate pa je lahko že pri poštenem nagrajevanju, višini povprečne plače v podjetju in razliki med najvišjo in najnižjo plačo itd. Včasih se izkaže, da je pri osnovnih človekovih pravicah še veliko dela, kakšne so delovne razmere, pogoji, ko gre za sodobno suženjstvo, prekarno delo, tuje delavce. Pri G, korporativnem upravljanju, so možne izboljšave v javnih, državnih podjetjih, enako tudi v boju proti korupciji.

Da, vsaka koalicija si državo vzame za plen in si porazdeli funkcije in kadre po merilih, ki so politična, strankarska in nimajo zveze z dobrim in preglednim upravljanjem. To pa vodi do slabih poslovnih strategij in odločitev.

Politika in drugi se morajo zavedati, v kakšni vlogi delajo. To je v dobro družbe in s tega vidika potrebujejo strokovnost pri upravljanju podjetij. To pomeni, da se morajo distancirati od zelo političnih odločitev pri kadriranju.

Kako trajnostni vidik in vključevanje kriterijev ESG vplivata na donosnost naložb vzajemnih in pokojninskih skladov in drugih institucionalnih investitorjev? So ta merila že uporabljana?

Produkti, ki so vezani na merila ESG, naložbeni in finančni, so v ponudbi. Za slovenski trg je malo podatkov, širše pa raziskave kažejo pozitiven vpliv, upoštevanje meril ESG ​pozitivno vpliva na donosnost. Ravno zaradi tega in zaradi spodbud regulatornega okolja tovrstni naložbeni produkti zdaj dosegajo veliko rast, tudi zaradi boljšega upravljanja tveganj. Če se trajnostni vidiki in tveganja ne upoštevajo, to lahko vpliva na slabši donos.

Marsikaj je odvisno tudi od vzgoje in mnenj potrošnikov, ki vse bolj gledajo, kakšen odtis je imel neki izdelek za okolje in v kakšnih razmerah delajo zaposleni, recimo pri proizvodnji kave ali čokolade.

Da, predvsem mlajše generacije imajo precej drugačne preference in merila in oni so jedro sprememb. Pri ponudbi je že veliko alternativ. Za ozaveščenost potrošnikov in investitorjev si bo še treba prizadevati, pojavlja pa se tudi aktivizem, ki sili družbe v spremembe, na primer v fosilni industriji. Če podjetje ne dela zadosti sprememb, investitorji presodijo, da je naložba vanj tvegana in ni v njihovem interesu.

Kako vidite vlogo finančnih strokovnjakov, povezanih tudi v društvo CFA, pri spremembi miselnosti in odločitev v smeri meril​ ESG? Kakšna je odgovornost tistih, ki so finančno najbolj izobraženi in vplivajo na odločitve?

Upravljavci premoženja so v vlogi fiduciarja in morajo delati v najboljšem interesu strank, torej tistih, ki jim zaupajo svoj denar v upravljanje. Če upoštevanje trajnostnih kriterijev pomeni nižja tveganja oziroma boljše donose, moraš že zato upoštevati ta merila. Tudi z vidika, da smo dosegli meje planeta in je treba stvari peljati drugače, je treba vključevati kriterije ESG ​in delati spremembe, saj brez njih čez čas ne bomo imeli več planeta, takega, kot ga poznamo. So pa glede razumevanja ESG na globalni ravni precejšne razlike.

Sicer tudi CFA Institute, katerega del je društvo CFA Slovenija, uvaja globalne standarde ESG in certifikat ESG za upravljavce premoženja. Upoštevati moramo vsa ta tveganja, ob tem pa vseeno paziti, da transformacija zajema tudi socialni vidik. Spremembe imajo namreč tudi velike posledice v družbi, tudi na zaposlitve. Zato potrebujemo dovolj previdnosti in načrtovanja, saj podjetij ni mogoče preobraziti čez noč. Za stvari, ki so vezane na fosilna goriva in bodo odpravljene, je treba narediti načrt, kaj bo z zaposlenimi v teh industrijah. Potrebujemo torej celosten pristop in upoštevati moramo širše vidike in posledice.

Drži, a to je tudi naloga vladajoče politike, ki prek proračuna in ekonomske politike določa prioritete, izbira naložbe in preusmerja javni in naložbeni denar. Kako to vidite vi?

Da, nujno je imeti dobro strategijo, dober in prav usmerjen načrt, kar velja tudi za podjetja. Pri naložbah v podjetja je strategija zelo pomembna, prav tako ekipa, ki naj bi jo uresničila.

Slovenci imamo na bankah že za 24 milijard evrov. Kaj priporočate povprečnemu državljanu, kako naj organizira naložbeni portfelj, če želi upoštevati merila odgovornega financiranja?

Nujno je vključiti naložbene produkte, ki so ali zeleni ali trajnostni. Pri tem je treba paziti, da so res taki, da so te politike skladne s trajnostnimi usmeritvami. Nujno je imeti neki uravnotežen, diverzificiran portfelj v različne naložbene razrede. Pri vsakem pa se je treba vprašati, kaj financiraš, kaj kupuješ in kaj s tem podpiraš, kam gre ta denar in ali podpira trajnostno gospodarstvo.

In kaj je trajnostno?

To ni in tudi v prihodnje ne bo enoznačno. Merila so vezana na stanje tehnologije. Recimo, zdaj ne moremo takoj nehati proizvajati jekla, čeprav imamo pri proizvodnji jekla ali cementa veliko emisij. Je pa treba prehajati na boljše tehnologije.

Katera so glavna tveganja, ki spremljajo bolj trajnostne naložbe ESG in se z njimi srečujejo finančni upravljavci?

Povezano s trajnostjo so največje tveganje zagotovo podnebne spremembe. Tudi v Sloveniji bo zaradi dvigovanja gladine morja treba dvigovati pomole. Potem pa so tu še tranzicijska tveganja, povezana z vsemi spremembami. Zakonodaja se bo spremenila in določenih stvari ne bo več mogoče delati na enak način. Potrebne bodo nove naložbe. Kakšno, kot se dogaja v primeru Teša 6, bo treba predčasno končati, stroški se lahko enormno povečajo za podjetja, ki imajo velike emisije in že uporabljajo emisijske certifikate. Možne prognoze cen so zelo visoke. Spreminjajo se preference, finančno gledano to lahko pomeni manj prihodkov, večje stroške, vprašanje je, ali lahko neko podjetje še naprej dela z obstoječim poslovnim modelom.

Tveganje je, ali bo neka dejavnost še družbeno sprejemljiva z vidika izpustov, onesnaževanja vode in drugih vplivov na okolje in življenje ljudi in družbo kot tako. Ta tveganja so zelo pomembna, in ko se odločaš, moraš imeti pred sabo tudi zadosten, dolgoročen časovni horizont. Podjetja, ki so osredotočena na dolgoročno ustvarjanje vrednosti, imajo boljše finančne in tržne donose in so naložbeno bolj zanimiva.

Kako vidite v tem kontekstu slovenska podjetja, se kaj premika?

Podjetja so se začela zavedati in delajo na tem področju. Recimo pri velikih javnih podjetjih, ki kotirajo na borzi, so opazni premiki. Tudi pri manjših inovativnih se zelo veliko dogaja, vzpostavil se je neki ekosistem, ki je spodbuden. Gre tudi za podjetja, ki mogoče niso tako poznana v Sloveniji, so pa širše, v določeni specifični niši, kjer puščajo močan globalni odtis. Imamo veliko tehnološkega znanja, tudi v finančni industriji, tu so tudi razna fintech zagonska podjetja, kjer se veliko dogaja. Te stvari je treba še spodbujati, še posebej zelene tehnologije, in tukaj ne zaostajamo za drugimi. Mogoče je nato težje prodreti na globalni trg in dobiti finančno podporo, glede dogajanja doma sem pa optimistična.

Prihodnje leto imamo trojne volitve. Bi morali biti Slovenci bolj zahtevni do strank in politikov, da pripravijo in izvajajo bolj trajnostne in družbeno odgovorne politike?

To je ključni del za naše preživetje in obstoj planeta in tudi našega gospodarstva, da bo konkurenčno in bo imelo svoje mesto.

Pa še to: vodite zagonsko podjetje Blockhapp, ki je ustvarilo zanimiv produkt, intuitivno električno samokolnico. Kako je nastal ta projekt, kako napreduje?

Projekt je nastal iz lastnih potreb, kako si olajšati delo v hribovitem delu severne Primorske, če imaš malo vrta, sadovnjaka in nimaš večjih strojev, vseeno pa potrebuješ nekaj za prevoz in pomoč pri delu. Še zlasti ko je težak tovor, so strmine in so uporabniki starejši. Ko smo iskali majhno in enostavno transportno sredstvo, s katerim greš lahko povsod, hkrati pa je trajnostno motorizirano, na trgu ni bilo ustrezne rešitve. Zato smo ga začeli razvijati sami (smeh). Letos smo pridobili tudi sredstva podjetniškega sklada, samokolnico smo testirali na slovenskem trgu, zanimanje smo opazili tudi na italijanskem. Zdaj prihajamo s tem izdelkom na trg, ambicije imamo pa tudi širše, globalne.

Taka zagonska faza je precej zahtevna, moraš se kar izkazati, da dobiš vire financiranja. Izdelek želimo pozicionirati trajnostno, da upošteva tudi načela krožnega gospodarstva. Tako da je čim manj odpadkov in ogljičnega odtisa, pomembno je, da je narejen robustno in se lahko uporablja dolgo časa, z možnostjo popravila. Treba je iskati nove poslovne modele, ki so trajnostni, imajo pozitiven družbeni vpliv in zagotavljajo donos.