Slovenija pri tridesetih: napredek s tremi padci

Z ustanovitvijo samostojne države pred 30 leti smo v Sloveniji lahko prvič začeli sami bolj ali manj uspešno odločati o svoji usodi, načrtovali smo pot v evroatlantske povezave in leta 2007 smo kot prva nova članica prevzeli evro. Slovenija je v treh desetletjih kot samostojna država doživela opazen materialni in družbeni napredek, razvoj pa ni bil gladek, pokaže statistična evidenca. Materialna blaginja in življenjski standard prebivalcev sta se zvišala, življenjska doba se je podaljšala za osem let. Država je dobila dobrih 100.000 dodatnih prebivalcev, ki so povprečno dobrih sedem let starejši in tudi bolj izobraženi, kažejo podatki Sursa.

Ob tem pa smo od leta 1991 doživeli tri gospodarska nazadovanja: poosamosvojitveno recesijo v letih 1991–1993, gospodarsko krizo v letih 2009–2013 in zadnji, pandemični upad v letu 2020, ki se počasi preveša v odboj.

Slovenija s svojo valuto, tolarjem, po 1991 odpravila sedanjim mladim generacijam nepredstavljivo 250-odstotno inflacijo. Realni BDP se je povečal za 91 odstotkov, se skoraj podvojil, tudi realne plače so se precej zvišale, pri plačnih primerjavah pa je treba upoštevati tudi učinek omenjene hiperinflacije. Kot država pa smo precej bolj zadolženi: javni dolg, merjen v odstotkih BDP, se je več kot početveril in presegel 37 milijard evrov.



Ob osamosvojitvi sta tedanja vlada in Banka Slovenije postavili solidne temelje državi ter njenemu gospodarskemu in finančnemu sistemu, in to v razmerah jugoslovanske hiperinflacije, ki je leta 1991 znašala na letni ravni neverjetnih 247 odstotkov. Zlasti žilavi slovenski izvozniki, ki so se od razpadajočega jugoslovanskega trga hitro preusmerili k evropskim kupcem, so poskrbeli, da je Slovenija stopila na pot postopnega, gradualističnega razvoja in gospodarske rasti, ki je sredi 90. let tedanjega premiera Janeza Drnovška pripeljala do političnega slogana o Sloveniji kot »zgodbi o uspehu«.

Mlada država si je postavila strateška cilja, da se včlani v EU in Nato – in to nam je oboje uspelo v letu 2004, s 1. januarjem 2007 pa smo kot prva nova članica prevzeli evro. Od takrat se zdi, da država nima več jasno postavljene vizije in strategije svojega razvoja. Druga, globoka gospodarska kriza z začetkom v prvi polovici leta 2009 je pripeljala do kreditnega krča, obilice slabih posojil in padca v obliki črke W, ki mu je sledilo razvojno izgubljenih skoraj deset let. Od leta 2014 do začetka 2020 je nato trajal gospodarski preobrat, ki ga je lani tretjič v zgodovini prekinil krizni padec, tokrat kot posledica pandemije. Po njem se zdaj počasi pobiramo, a na račun rekordno napihnjene javne porabe in zadolževanja.

V treh desetletjih se je pač javni dolg močno povečal, saj smo državne proračune skoraj vseskozi financirali s primanjkljaji, presežek smo prvič v zgodovini samostojne Slovenije ustvarili leta 2018, in sicer v višini 337 milijonov evrov (0,7 odstotka BDP), in leta 2019, ko je znašal 208 milijonov evrov oziroma 0,4 odstotka BDP. Javni dolg zdaj znaša že več kot 37 milijard evrov ali skoraj 18.000 evrov na prebivalca, v deležu BDP pa se je v treh desetletjih več kot početveril, z 18 na več kot 80 odstotkov.

BDP realno večji za 91 odstotkov

Statistične številke še pokažejo, da je v primerjavi z letom 1991 zdaj država gospodarsko skoraj dvakrat bolj razvita, realni BDP se je povečal za 91 odstotkov, BDP na prebivalca pa je bil lani po podatkih Sursa z dobrimi 22.000 evri štirikrat večji kot pred 30 leti. Številke so morda na prvi pogled visoke, a dejstvo je, da je bila Slovenija ob nastanku v prednosti pred nekaterimi drugimi postsocialističnimi državami, ki pa so kasneje delale manj napak, se razvijale hitreje od nas in nas zato, zlasti Češka, po standardu in blaginji dohitevajo ali celo prehitevajo.

Zato je bolj verodostojen kazalnik našega razvoja primerjava s povprečjem EU po kupni moči. To smo pred 20 leti dosegali 81-odstotno, na vrhuncu leta 2008 že 91-odstotno, po kasnejšem padcu ob finančni krizi pa jo zadnja leta le počasi dohitevamo, po zadnjih podatkih smo pri 89 odstotkih evropskega povprečja.



Na kupno moč so vplivale tudi povprečne mesečne plače, ki so se v 30 letih trendno zvišale; nominalno najbolj v prvem letu po osamosvojitvi. Državni statistiki so izračunali, da je leta 1991 povprečna mesečna neto plača znašala 10.322 tolarjev oziroma po njihovih preračunih 43 evrov, leta 1992 pa 129 evrov, kar je bilo nominalno skoraj 200 odstotkov več kot leto prej, realno pa zaradi tedanje visoke inflacije celo tri odstotke manj.

Po letu 2010 se je rast plač upočasnila, v zadnjih dveh letih pa so bila letna zvišanja znova višja; lani je znašala povprečna mesečna neto plača 1209 evrov (1856 evrov bruto), kar je bilo po podatkih Sursa realno 102 odstotka več kot leta 1991.

Demografija: več nas je, a smo se postarali

Slovenija je v treh desetletjih očitno vse privlačnejša za bivanje in je imela demografski prirast. Konec leta 1991 je imela 1.998.912 prebivalcev, v začetku leta 2021 pa že 2.108.977, torej 110.065 ali dobrih pet odstotkov več, kar je nekaj manj, kot jih ima mestna občina Maribor, ugotavljajo statistiki. Sestava prebivalstva se je od osamosvojitve precej spremenila. Država se je postarala, saj se je povprečna starost prebivalca zvišala za 7,5 leta (s 36,2 leta konec 1991. na 43,7 leta v 2021). Od leta 2003 imamo več starega prebivalstva (65 ali več let) kakor mladega (pod 15 let).



K spremenjeni demografski podobi so precej prispevale selitve, predvsem tujih državljanov. Sredi leta 1995 je bilo teh 47.000 in so predstavljali 2,4 odstotka vsega prebivalstva. Na začetku leta 2021 pa je 169.000 tujih državljanov predstavljalo že osem odstotkov vseh prebivalcev Slovenije.

 Po drugi strani pa smo precej bolj izobraženi, skoraj četrtina ima najmanj višjo ali visoko izobrazbo, kar je skoraj trikrat več kot leta 1991, skupno število študentov pa se je več kot podvojilo na skoraj 83.000.

Visoka stopnja dohodkovne enakosti

Kar zadeva revščino in socialno neenakost, merljivi statistični podatki kažejo, da ostajamo ena najbolj egalitarnih družb v Evropi. Za Ginijev količnik, ki meri dohodkovno neenakost, so podatki na voljo od leta 1997, ko je dosegel 24,8 odstotka, leta 2019 pa je znašal še nižjih 23,9 odstotka, kar nas v družbi s Slovaško in Češko postavlja v vrh držav z najmanjšo neenakostjo v porazdelitvi dohodka. Tudi odstotek oseb pod pragom tveganja revščine se je v omenjenem obdobju znižal s 14 na 12 odstotkov, delež oseb, ki so resno materialno prikrajšane, pa se je od leta 2005 zmanjšal za polovico, s 5,1 na 2,6 odstotka, kažejo podatki Sursa. Dejstvo pa je, da so nekatere skupine prebivalstva, zlasti starejši od 65 let, materialno bolj prikrajšane. Za blažitev stisk ljudi so pomembni socialni transferji, Slovenija za socialno zaščito na leto namenja od 21 do skoraj 25 odstotkov BDP, kar potrjuje ustavno opredelitev, da je tudi socialna država.

Sicer pa imamo naravno okolje v povprečju še razmeroma dobro ohranjeno in premoremo večji delež obnovljivih virov energije od evropskega povprečja. Tudi pri deležu recikliranih komunalnih odpadkov smo bili leta 2019 na visokem drugem mestu v Uniji, takoj za Nemčijo. Na drugi strani pa še naprej zaostajamo za evropskim povprečjem pri zeleni preobrazbi gospodarstva.

Izzivi za naprej

Pod črto: Slovenija je v zadnjih 30 letih napredovala, življenjski standard in kupna moč sta narasla, gospodarstvo se je razvilo in internacionaliziralo. Samo za ilustracijo: leta 1992 smo izvozili za nekaj več kot pet milijard evrov blaga, leta 2020 pa 6,6-krat več (za 32,9 milijarde evrov), bistveno večji je tudi izvoz storitev.

A glavni izzivi Slovenije ostajajo: predvsem je to pomanjkanje razvojne strategije in posledično neustrezno strateško upravljanje države vsakokratne vladajoče politike. Da bi se približali najrazvitejšim in poskrbeli za blaginjo prihajajočih generacij, bi morali bistveno povečati produktivnost z vlaganjem v znanje in razvoj. Naloga ne za prihodnjih 30, pač pa pet let je tudi ustrezen odziv na demografske spremembe, ki jih nakazuje staranje prebivalstva. Za vse to bomo potrebovali družbeni konsenz, ki pa ga ta čas ni na obzorju.