»Slovenci nimamo pravega odnosa do vode«

»Dolgoletne izkušnje mi potrjujejo misel, da Slovenci nimamo pravega odnosa do vode, da je ne cenimo in tudi ne razumemo njenega vsestranskega pomena. To je lahko posledica slabe ozaveščenosti, neznanja in prepričanja, da je vode povsod dovolj in da je kakovostna. Ne prepoznamo številnih načinov onesnaževanja, kot so vsakdanja opravila, kmetijska raba, posegi v vodotoke, odlagališča odpadkov,« pravi Mihael Jožef Toman z biotehniške fakultete.

Dodaja, da tudi poročila pristojnih institucij, da stanje onesnaženosti slovenskega vodnega potenciala ni problematično, vpliva na manjšo skrb za vodo. Zato še naprej vsakodnevno onesnažujemo vodne vire, podtalnico z gnojevko, neurejenim odvajanjem odpadnih voda, s prometno infrastrukturo in podobnim. Onesnaženja tudi ne vrednotimo času primerno, danes so problematična povsem druga onesnažila kot v preteklosti, največkrat izpostavlja motilce endokrinega sistema, mutagene in rakotvorne snovi, plastiko (predvsem nano- in mikrodelce) in tujerodne organizme. »Velik je razkorak med ugotovljenim onesnaženjem in iskanjem krivcev, kazni se redko izrekajo tudi v primerih, ko je povzročitelj znan, denimo polivalci gnojevke na vodovarstvenih območjih,« opozarja Toman.
 

Črpanje je povezano z gladino

Voda je sicer naravna in družbena dobrina, pri čemer je vedno v ospredju naravna dobrina, saj zagotavlja delovanje vodnih ekosistemov in raznovrstnih organizmov. »Stekleničenje vode je predvsem gospodarska priložnost za države, ki imajo vode dovolj, obenem pa predstavlja nevarnost, da s pretiranim odvzemom posežemo v hidrološko stanje, denimo z znižanjem ravni podtalnice. Dobiček lahko postane pomembnejši od varovanja vodnih potencialov. Znani so primeri iz Afrike, kjer se raven podtalnice zaprtih bazenov zmanjšuje zaradi pretirane rabe podzemnih voda. Sam v Sloveniji ne vidim gospodarske priložnosti za državo, je le kapitalska priložnost za posameznika ali podjetje, ki stekleniči vodo,« pravi Toman.

Najdaljši niz meritev gladine podzemne vode ima v Ljubljani vodnjak VD Kleče-3, ki se napaja pretežno iz Save. Meritve potekajo vse od leta 1890, ko so začeli v vodarni Kleče obratovati prvi štirje vodnjaki. Največ podzemne vode so za potrebe javne oskrbe s pitno vodo načrpali leta 1991, in sicer 61,5 milijona kubičnih metrov. »To je bilo prelomno leto, saj je poraba do tega leta naraščala, nato se je trend obrnil navzdol in načrpane količine so se začele zmanjševati. Lani smo načrpali le 30,8 milijona kubičnih metrov podzemne vode,« pravijo v ljubljanskem javnem podjetju Vodovod-Kanalizacija.

Zmanjšanje količin načrpane vode je posledica propada več podjetij, ki so potrebovala veliko vode, pa tudi tega, da ima več podjetij zdaj lastne vrtine. Nekaj pa so prispevale tudi varčnejše naprave v gospodinjstvih.
Trend naraščanja načrpanih količin podzemne vode se je odražal tudi na padcu gladin podzemne vode, predvsem na širšem območju vodarn. Z zmanjševanjem načrpanih količin pa se je trend padanja umiril, gladina podzemne vode se spet dviga. Analiza letnih minimalnih gladin podzemne vode kaže na trend naraščanja, minimalne letne gladine podzemne vode so višje kakor pred desetletjem.
 

Zajezitev tudi vpliva

Zajezitve rek in raba vodne energije za namene energetske izrabe je za Tomana značilno obremenjevanje tekočih vodnih ekosistemov. »Napačno je razmišljanje, da gre za zeleno energijo, da gre za obnovljiv vir energije (obnovljiv je le zaradi padavin) in trajnostno rabo. Zajezitev reke je najbolj grob poseg v delovanje sistema, vpliva na samočistilne sposobnosti rečnih sistemov, v akumulacijah zadržuje plavine, prod, mulj in nevarne snovi. Življenjske razmere se povsem spremenijo, tudi številne kemijske in fizikalne lastnosti. Ekološko gledano je to izjemna funkcionalna sprememba, ki je ne moremo strokovno upravičevati, lahko pa jo družbeno oziroma politično,« meni Toman in dodaja, da so v Evropi prekinili tok rek v več kot 40 odstotkih vseh tekočih voda, za Slovenijo pa nima podatka.


Od večjih rek je v Sloveniji ostala le Mura, ki, kot pravi Toman, s predlaganimi pregradami bistveno ne bo prispevala k energetski varnosti Slovenije, bo pa za vedno spremenila reko v sistem zajezitev. Gre za trajno spremembo, ki je trajnostna le z vidika naših potreb, ne pa z vidika reke. V naravi trajnosti namreč ni. Zadosten primer spremenjenega stanja je reka Sava po dotoku Savinje pa tja do Hrvaške meje. »To ni več rečni sistem, ampak sistem zaporedja akumulacij, ki še kako vplivajo na ekološko stanje, so vir hranil, nevarnih snovi in potencialni sistemi evtrofikacije oziroma cvetenja. Prav zato hidroelektrarne niso ne pravi zeleni ne naravni alternativni energetski vir,« opozarja Toman.


Kakšne posledice bi imela gradnja celotne verige hidroelektrarn na srednji Savi za vodooskrbo Ljubljane, so pred leti veliko razmišljali, narejenih je bilo tudi nekaj kakovostnih študij. Vendar je v Sloveniji tako, da politika ne gradi na starih spoznanjih, temveč vsaka nova oblast naroča nove študije. Nad tem so razočarani tudi v Vo-Ki. Izkušnje z drugih območij Slovenije kažejo, da se po gradnji jezu raven podtalnice dvigne, kasneje pa se bregovi zamuljijo, prehajanje vode se zmanjša in tudi raven podtalnice pade. Druga posledica gradnje jezov je ustavitev prenosa proda, zato se tudi Sava pred Ljubljano izrazito poglablja.

 

Asfalt kvari vodo

»Velike neprepustne površine v mestih ali kjerkoli drugje močno zmanjšajo bogatenje podtalnice, so vir odplavljanja nevarnih snovi, denimo olj, naftnih derivatov in usedenih delcev. Parkirne površine brez urejenega in nadzorovanega odvajanja meteornih voda vplivajo na naravne vodne vire, kot so reke ali jezera. Primera sta tudi Blejsko in Bohinjsko jezero. Tega negativnega vpliva se vsekakor premalo zavedamo, gre za posebej nevarno onesnaženje s snovmi, ki so obstojne in dolgo časa ostajajo v vodi,« opozarja Toman.

Toman je prepričan, da Slovenija v večini pokrajin ne potrebuje intenzivnega namakanja poljščin, potrebuje le primerno kmetijsko politiko izbora poljščin. V sušnem območju severovzhodne Slovenije, ki je naravno stepska pokrajina, ni primerno gojiti rastlin, ki za rast potrebujejo veliko vode, to je okolje za žita, in ne koruzo. »Ker pa je bistven hektarski in posledično kapitalski donos, je izbira poljščine temu podvržena. Če je namakanje potrebno, je nujno izbrati učinkovit sistem, zagotovo ne pršenja. Primernejših kapljičnih sistemov je na tržišču dovolj. Primerne so lahko tudi akumulacije, ki pa jih je treba vzdrževati, sicer postanejo gojišča nevarnih cianobakterij, kar se v Prekmurju že tudi dogaja v gramoznicah, zaradi velike količine hranil, ki se v njih kopičijo,« še opozarja Toman.