Reindustrializacija Evrope zahteva ogljično nevtralne cementarne

Julijan Fortunat, dolgoletni predsednik uprave Salonita Anhovo bo septembra odšel na strateško svetovalno funkcijo v skupini Wietersdorfer. V intervjuju nam je povedal, da cementarno pušča v odlični tehnološki in poslovni kondiciji ter osredotočeno na zeleno prihodnost. Prepričan je, da bo Salonit med prvimi ogljično nevtralnimi cementarnami v EU.

Od leta 1990 vodite in upravljate različne organizacije. Kot predsednik uprave ste vodenje cementarne Salonit Anhovo prevzeli decembra 2013. Kaj se vam je v tem času najbolj vtisnilo v spomin?

Moja poklicna pot je bila zanimiva in pestra. Večino vodstvenih izkušenj sem pridobil v Iskri Avtoelektriki v Šempetru pri Novi Gorici, čemur je sledila sprememba področja dela, saj sem postal predsednik uprave Elektra Primorska. Očitno so moje delo opazili tudi v vladi, saj sem bil nato povabljen na ministrstvo za infrastrukturo, kjer sem vodil direktorat za energijo, skoraj istočasno pa sem bil povabljen tudi v nadzorni svet Salonita Anhovo. Kot predsednik nadzornega sveta sem relativno dobro poznal izzive podjetja, zato sem se odločil, da se vrnem v domačo regijo in pomagam podjetju, ki je bilo v težavah. Takratno reševanje Salonita sem vzel kot osebni izziv.

Katere težave je bilo treba najprej rešiti?

Predvsem je bilo treba družbo prestrukturirati in rešiti primeža finančnih dolgov. Finančna in gospodarska kriza sta svet prizadeli že leta 2008, kriza v gradbeništvu pa je zares udarila šele nekaj let pozneje, a zato toliko huje. V letih pred mojim prihodom je šlo v stečaj osem od desetih največjih slovenskih gradbenih podjetij, ki so bili tudi največji kupci Salonita. Podjetje je tako izgubilo veliko denarja. A to je bil le vrh ledene gore.

Kaj se je skrivalo pod površjem?

Iz izkušenj sem vedel, da lahko podjetje reši le temeljito prestrukturiranje. Morali smo opraviti spremembe na vseh področjih, od kadrovskega, finančnega in operativnega, poleg tega smo se morali ponovno pozicionirati na trgu in poiskati nove stranke.

Kako sicer vidite svojo »prehojeno« poslovno pot v Salonitu?

Začetek je bil zares težak in zahteven. Spomnim se, da smo prva leta predvsem hodili po bankah in iskali denar za uresničitev novih načrtov. Prestrukturiranje družbe je začel že moj predhodnik Dragan Marinič in postavil dobre temelje, z ekipo pa smo to delo nadaljevali, načrte še izpopolnili in na koncu nam je tudi uspelo. Že po dveh letih so se pokazali spodbudni rezultati, ki so poskrbeli za zadovoljstvo in nov zagon vseh v Salonitu. Našli smo pot iz težav, čeprav smo bili v določenih trenutkih na meji zloma.

Salonitov preporod sem doživljal zelo osebno: tako kot je raslo podjetje, tako sem rasel tudi sam. Kljub veliko menedžerskim izkušnjam sem se moral učiti novih stvari, specifičnih za gradbeni sektor, saj se ta zelo razlikuje od avtomobilske industrije, kjer sem deloval pred tem. Zavedal sem se, da je treba podjetje ustrezno predstaviti in pozicionirati na trgu. Znali smo narediti odličen cement, le težko ga je bilo prodati. Tudi pogovori v gradbeništvu so vse prej kot nežni; ko se pogovarjaš z gradbincem, je treba biti trden in v pogajanjih prenesti kakšno grobo besedo – tega prej preprosto nisem bil vajen. Hitro sem razumel, da z izjemo velikih infrastrukturnih projektov, kjer gradnje potekajo več let, v gradbeništvu ni nič zagotovljenega, ni jamstva za prihodnost, vedno znova se je treba dokazovati.

Kot predsednik uprave ste oddelali tri triletne mandate. Katere stvari so najbolj zaznamovale razvoj Salonita Anhovo v tem času?

Moj prvi mandat je bil posvečen reševanju podjetja iz zagate, v kateri se je znašlo. Drugega je zaznamovalo pozicioniranje na trgu in širjenje poslovanja, v tretjem pa so bili v ospredju postavljanje nove vizije, strateška povezovanja in srednjeročni ter dolgoročni cilji. Predvsem me veseli, da je Salonit v zadnjem desetletju postal eden največjih igralcev v regiji, podjetje, v katerem ljudje želijo delati in vidijo prihodnost.

Salonit je največji zaposlovalec v Soški dolini in zato pomemben za lokalno gospodarstvo. Kako je videti kadrovska slika podjetja?

Dve tretjini zaposlenih v Salonitu prihajata iz domače občine Kanal ob Soči, zadnja leta pa pridobivamo tudi kadre iz širše okolice. Dejstvo je, da živimo v ruralnem okolju, kjer je omejen bazen kadrov, zato imamo pri tehničnih poklicih podobne izzive kot industrije v vseh državah Evropske unije. Smo pa vseeno zadovoljni, saj na razpisih za delo dobimo kakovostne kadre, kar je dober znak. Ljudje želijo delati pri nas. Vse več je tudi sodelavcev iz drugih držav, na primer iz sosednje Italije, strokovnjake za cement smo »uvozili« celo iz Poljske. To je zdrava perspektiva. Če želiš biti globalno podjetje, potrebuješ globalne kadre.

Pa še nekaj bi omenil, ko je beseda ravno o kadrih. Uspešno smo izvedli menjavo generacij, starostna struktura v podjetju se je močno popravila – z vsakim letom smo mlajši [smeh]. Izboljšala se je tudi izobrazbena struktura – zdaj zaposlujemo tri doktorje znanosti, magistrov niti ne štejemo več. Ob današnjem trgu dela, ki je zelo fleksibilen in tudi ljudje pogosteje menjajo službe, Salonit ohranja že zgodovinsko nizko fluktuacijo.

Zelo ponosen sem tudi na dodatna dva pomembna dosežka glede kadrov: v obdobju mojih treh mandatov nismo niti enega delavca odpustili kot tehnološki presežek, prav tako plače nikoli niso zamujale. Še več, v matični družbi noben zaposleni ne prejema minimalne plače, povprečje plač je znatno nad državnim in panožnim povprečjem. Včasih je veljalo, da smo konkurenčni na račun nizke cene delovne sile, zdaj pa konkuriramo predvsem s kakovostjo in tehnologijo. Upal bi si napovedati, da se bodo v petih letih plače v Salonitu izenačile s plačami v italijanskih ali avstrijskih cementarnah.

Cement je temelj gradbeništva, ki je ena ključnih gospodarskih panog sleherne države. Kateri so (bili) glavni infrastrukturni projekti, pri katerih ste (bili) dobavitelj cementa in na katere ste najbolj ponosni?

Tovarna je lani praznovala sto let. V tem času smo dobavili ogromno cementa, več kot polovica cementa v slovenskih stavbah je iz Salonita. Za največji dosežek štejem podatek, da je naš cement uporabljen v vseh slovenskih hidroelektrarnah, sicer pa sem ponosen na to, da smo in smo bili prisotni v vseh največjih infrastrukturnih projektih v državi, zdaj sta to predor Karavanke in drugi tir. Veliko se gradi, naše kapacitete so za letos že razprodane, glede na projekcije pa ocenjujem, da bo povpraševanje stabilno, tudi zaradi omenjenih projektov, vsaj prihodnja štiri leta oziroma se bo še povečalo.

V čem je po vašem mnenju največja vrednost Salonita Anhovo za Slovenijo?

Predvsem sta naši konkurenčni prednosti zelo konstanta kakovost cementa in namensko razviti cementi za posebne projekte. V podjetju deluje izrazito močna razvojna skupina, ki se lahko kosa s komerkoli v regiji. Poleg tega strankam zagotavljamo odlično podporo in storitve, zato nam ostajajo zveste, kljub občasnim »napadom«, predvsem pri turških proizvajalcih cementa.

Kako »mobilen« pa je cement? Bi lahko država delovala tudi brez cementarn(e)?

Cement ima relativno močno lokalno komponento. Zaradi stroškov prevoza se ga več kot dvesto ali tristo kilometrov ne izplača prevažati, saj potem nisi konkurenčen s ceno. Če imaš v bližini pristanišče, se »domet« cementa podaljša mogoče na tisoč kilometrov.

Je pa cement strateška surovina, prav zato imajo vse države v Evropi lastne cementarne, čeprav so manjše že ogrožene in jih zapirajo. To dejstvo smo izkoristili tudi v Salonitu, kjer smo trgoma Slovenije in Hrvaške – no, tudi v Bosno in Hercegovino še sežemo – v zadnjih letih dodali predvsem stranke v severni Italiji, medtem ko avstrijski trg pokrivajo naša sestrska podjetja, ki jim včasih pomagamo z dobavami.

Pa bi lahko zaprtje doletelo tudi Salonit?

Proizvajalci cementa, ki delujejo v državah, ki niso del enotnega sistema emisijskih kuponov, nam predstavljajo nelojalno konkurenco. A proti temu nič ne moremo, to področje bo morala urediti EU in doseči, da bodo morali tudi ponudniki zunaj EU dosegati enake standarde pri emisijah CO₂. Če Salonit ne bi bil ena najnaprednejših cementarn v Evropi in med vodilnimi na področju razogljičenja, bi tudi zanj obstajala realna nevarnost zaprtja, kar so že občutile manjše cementarne v severni Italiji. Strah v panogi je, da bi se proizvodnja cementa preselila v Bosno in Hercegovino ter Turčijo, kjer ni strogih okoljskih standardov in je zato proizvodnja cementa cenejša. A to ni rešitev, saj ima CO₂ »globalni karakter« – gre v atmosfero in kroži, torej ga s takšno potezo ne bi preselili v Tuzlo ali Izmir.

Za vsako državo je pomembna tudi samozadostnost. Ne velja le za prehranske verige, temveč tudi cement, ki je osnovni gradnik betona, najpogostejšega in najbolj uporabljanega gradbenega materiala na svetu. Vsi drugi materiali skupaj ne dosegajo količin cementa. Brez njega ni infrastrukturnih projektov, prav zato mora vsaj ena cementarna ostati v državi, saj ustvarja strateški material, ki ga država potrebuje. Reindustrializacija Evrope zato temelji na tem, da se ključne industrije ohranijo, a razogljičijo. To počnemo tudi mi.

Kako draga bo pot do ogljično nevtralne cementarne? Je ta sploh uresničljiva?

Verjamemo, da je. Čaka nas nov razvojni cikel, saj bomo del zelenega prehoda. Želimo določati trende na področju cementa, zato smo si brezogljično cementarno postavili kot lastni cilj, ki ga nameravamo uresničiti do leta 2035. Aktivno delamo na tem in trdno sem prepričan, da bo Salonit med prvimi ogljično nevtralnimi cementarnami v EU. Koraki do razogljičenja bodo seveda dragi – nekatere tehnologije danes še niso na voljo ali pa delujejo zgolj v laboratorijih in jih prenos v industrijsko prakso še čaka, predvsem kar zadeva rešitve za zajem, predelavo in skladiščenje CO₂.

A prve korake smo že naredili, postavili smo eno največjih sončnih elektrarn v Sloveniji z 2,3 MW moči, proizvedla bo toliko elektrike, kot jo v letu dni porabi 500 povprečnih gospodinjstev. Načrtujemo, da bomo že leta 2025 okoli 30 odstotkov naših potreb po elektriki pokrili iz lastnih »zelenih« virov energije. Peč v cementarni dosega temperature več kot 1500 °C, zato je v teku velik energetski projekt, ki bo izkoriščal odpadno toploto. Po zelo grobi oceni pa bo treba v ogljično nevtralnost cementarne vložiti približno 200 milijonov evrov.

Kontrolna soba v podjetju Salonit Anhovo. FOTO: Jure Eržen/Delo

Bo posledično tudi »zeleni« cement dražji, a do uporabnika in okolja prijaznejši?

Zavedati se je treba, da bo vsa zelena prihodnost dražja, cement ne bo nobena izjema. Z določenimi ukrepi nam bo uspelo stroške proizvodnje cementa znižati, na primer z uporabo energije iz obnovljivih virov in s pristopi krožnega gospodarstva. Znamo že zelo dobro reciklirati beton, raziskujemo možnosti predelave CO₂ v metanol in etanol, torej goriva. Skupaj z vodikovimi tehnologijami, ki imajo veliko vlogo pri razogljičenju industrijskih procesov, bi lahko dosegli izjemne preboje. Dobra novica: v laboratorijih stvari že delujejo.

Razvijamo nove tipe cementov z manjšim deležem klinkerja, ki imajo 20 do 25 odstotkov nižji ogljični odtis od povprečnega odtisa cementa, ki ga danes damo na trg. S spreminjanjem strukture prodanih cementov pa nameravamo v prihodnjih nekaj letih zmanjšati CO₂ odtis cementa do pet odstotkov. Z večanjem deleža alternativnih goriv in alternativnih surovin pa nameravamo v srednjeročnem obdobju za 10 do 15 odstotkov zmanjšati ogljični odtis klinkerja. To so ukrepi, ki bodo zmanjšali stroške proizvodnje cementa, se bodo pa na drugi strani povečali stroški zajema in skladiščenja CO₂. Vseeno pričakujem, da nizkoogljični cement ne bo pretirano dražji od trenutnega.

Ker kakovostno zidane stavbe preživijo več stoletij – je morda cement tudi trajnostni material?

Gotovo. Beton je eden najtrajnejših materialov, pa še recikliramo ga lahko. Stavbe v starem delu tovarne podiramo in materiale recikliramo – tam so veliki stroji za mletje, ki beton razdelijo na pesek in železo, oboje primerno za ponovno uporabo. Reciklaža je torej zelo učinkovita in brez ogljičnega odtisa. Prav tako beton ne potrebuje posebne zaščite kot železo ali les, zato je upravičeno favorit med gradbenimi materiali in ohranja svoj primat v gradbeništvu.

Eno mojih prvih vprašanj, ko sem prišel v podjetje, je bilo, kaj je alternativa cementu. Vsi so mi govorili, da je ni, pa jim najprej nisem verjel. Po desetih letih vidim, da na vidiku še ni prave alternative. Celo 3D-tiskanje stavb, ki veliko obeta, uporablja cement.

Za konec še beseda o vaši prihodnosti. Kakšna bo vaša vloga v skupini Wietersdorfer v prihodnje?

Ostajam povezan s skupino, ki je večinski lastnik Salonita. Ukvarjal se bom s strateškimi nalogami, umikam pa se iz operativnega dela. Posvetil sem bom infrastrukturnim projektom v skupini, predvsem energetskim projektom, ki so za družbo zelo pomembni. Nove funkcije se zelo veselim, hkrati pa želim naslednikom, ki prevzemajo uigrano ekipo, in so ne nazadnje del nje, veliko uspehov pri nadaljnjem razvoju Salonita.