Prva borza v socializmu kot znanilka sprememb

Ljubljana – »Ljubljanski Wall Street čaka prve može s kravatami,« smo zapisali v Sobotni prilogi Dela dober teden po ustanovitvi Jugoslovanske borze vrednostnih papirjev v Ljubljani. Pisal se je 6. januar 1990, dobili smo prvi organiziran trg kapitala v socializmu. V Sloveniji, tedaj še delu SFR Jugoslavije, je takrat, tri mesece pred prvimi demokratičnimi volitvami, močno dišalo po zgodovinskih spremembah ter parlamentarni in tržni demokraciji.

Ljubljanska borza, kot se imenuje od osamosvojitve naprej, bo tako 26. decembra praznovala 30. obletnico ustanovitve, prvo trgovanje na njej pa se je začelo tri mesece kasneje, konec marca 1990.


 

Pobuda, ki je ni bilo mogoče ustaviti

In kako se je vse skupaj začelo? »Razmišljali smo o ustanovitvi prve borze vrednostnih papirjev v socializmu. Bil sem med pobudniki in sem prevzel vodenje borznega projekta,« se prelomnih časov spominja Stane Valant, takrat slovenski delegat v zboru republik in pokrajin SFRJ ter član najožjega poslovodstva tedanje Ljubljanske banke. Da bi dobili večjo javno legitimnost, so oblikovali odbor, ki mu je predsedoval ugledni gospodarstvenik Miran Goslar, tedaj prvi človek Mercatorja, v njem pa so bili med drugimi še Uroš Slavinec, Boris Škapin, Matija Škof, Jani Vitežnik in drugi. »Ko je pobuda naletela na odpor, mi je ta odbor zagotovil pokritje. Ideje o borzi pač tedanja politika ni enostavno privzela, sam sem bil dvakrat ali trikrat na 'zaslišanju' na centralnem komiteju, kjer sem moral pojasnjevati, kako in zakaj ustanavljamo borzo v sistemu, ki ni poznal nedelovnih dobičkov.«



K mehčanju pomislekov partije v centralnem komiteju mu je pomagalo tudi dejstvo, da so bile v tistih časih obrestne mere visoke in so mnogi od politikov hodili v Ljubljansko banko spraševat za posebne depozitne pogoje. »Moj odgovor na pripombe najbolj zagretih nasprotnikov je bil, oprostite, tudi obresti, ki jih prejemate nekateri, so nedelovni dohodek in še brez tveganja. Sreča je bila tudi, da je bil v enem od skupščinskih odborov tudi Andrej Cetinski, ki je zgodaj jeseni 1989 dosegel, da se je v tedanji jugoslovanski zakonodaji dovolilo ustanavljanje institucij na trgu vrednostnih papirjev.«
 

lo

Prvi kandidat za direktorja Janez Drnovšek

Med sogovorniki iz tistih časov, ki so se zavzemali, da je treba nekaj storiti na tem področju, se Valant spominja tudi Borisa Tomaža Šnuderla in Sibila Svilana. Pogovarjal pa se je tudi s kolegom Janezom Drnovškom, tedaj slovenskim delegatom v beograjski zvezni skupščini. »Vprašal me je, ali imam zanj kakšno službo, saj se ni hotel vrniti nazaj v banko, bi pa prevzel kaj drugega. Dejal sem mu, Janez, ustanavljamo borzo, prvo v socializmu, in potrebujemo prvega direktorja. Bi to prevzel? In on se je strinjal. Ko sva kasneje, bil je četrtek pred volitvami za slovenskega člana predsedstva SFRJ, sedela v Maximarketu in sem ga vprašal, Janez, si še kandidat za borzo, mi je odvrnil: »Seveda. Saj veš, da tam nimam možnosti.« In potem je prišla nedelja in je zmagal. Bil je izvoljen on, in ne Marko Bulc. To je bilo znamenje, da se ljudje niso strinjali s sistemom. Jaz pa sem ostal brez kandidata za prvega direktorja. Takoj sem poklical Draška Veselinoviča, ali bi prevzel vodenje projekta za ustanovitev borze, strinjal se je in kasneje postal prvi direktor borze. Z njim se je za odhod na borzo odločil tudi Boris Tomaž Šnuderl (zdaj predsednik uprave KDD, op. p.), onadva sta bila prva dva zaposlena,« se spominja Valant. Omenjenemu dvojcu sta se po opravljenem razpisu – prišlo je kar 60 prijav – v prvi borzni ekipi pridružila še dva ambiciozna mlada kadra, pravnik Miloš Čas (zdaj direktor ATVP) in ekonomist Tomaž Rotar (zdaj član uprave Triglav RE).
 

Ideja, da Ljubljana postane Frankfurt na Balkanu

Ustanovna skupščina borze je bila sklicana za 26. december, dan pred ustanovno skupščino konkurenčne borze v Beogradu. »Skupščina je bila precej komorna, z ministrstva za finance ni bilo nikogar, pa smo jih posebej vabili. Samo tri mesece kasneje, konec marca 1990, na prvi trgovalni dan, kjer nam je zelo pomagala SKB, ki nam je odstopila svojo sejno dvorano, pa je bila dvorana nabito polna. Prišli so vsi, tako je tudi zame zmanjkalo prostora v prvi vrsti,« se borzne evforije, ki je v tistih časih že prevevala Slovenijo, spominja Valant.
Prvi dan trgovanja, 29. marca 1990, so borzni posredniki sklenili za 2,5 milijona dinarjev (približno 360.000 nemških mark) kupčij. Na avkciji, ki jo je v prostorih SKB na Ajdovščini vodil Tomaž Rotar, je potekalo trgovanje z osmimi obveznicami, dvema blagajniškima zapisoma in delnico podjetja Grad.

Ideja ustanoviteljev je bila, da Ljubljana postane nekakšen Frankfurt, glavno finančno središče tedanje Jugoslavije (in Balkana), zato so borzo preimenovali v Jugoslovansko, soustanoviteljice so bile ključne banke v tedanji Jugoslaviji. »Imeli smo koncept, vedeli smo, kaj delamo in kaj hočemo, bilo pa je veliko tehničnih vprašanj, med drugim, kako naj začnemo trgovanje; naj kupimo elektronski sistem ali naj začnemo na klasičen način s kredo in tablo. Odločili smo se za zadnje. Rekli smo si, izobraževalna moč najbolj elementarnega načina trgovanja bo večja, ker bodo ljudje to bolje razumeli. Ustanovitelji borz v Jugoslaviji so na povabilo ameriške vlade odšli na izobraževanje v ZDA, saj smo bili zanje zanimivi, ker smo nekako spreminjali družbenoekonomski sistem,« pove Valant.
 

Tako smo v Delu pred slabimi 30 leti napovedali zagon ljubljanskega Wall Streeta. Foto Delo

Pionirski časi

»To so bili pionirski časi borzništva pri nas, pa čeprav je Ljubljana imela že prej, v kraljevini SHS, tudi univerzalno borzo za blago, vrednote in devize. Vsaka vlada je rada usmerjala tuje obiske na našo borzo, da bi pokazala, kako smo tržno usmerjeni. V tistem času je bila borza simbol ne samo prehoda iz socializma v kapitalizem, ampak tudi v bolj tržno ekonomijo in novo, svojo državo. Zato je bilo okolje okrog nas nabito s pozitivno energijo, zanesenjaštvom, močno vero v nekaj novega, pozitivnega in pomembnega,« se začetkov spominja prvi direktor borze Draško Veselinovič, tedaj tridesetletni magister ekonomije, ki je v Ljubljanski banki delal na področju deviznega trgovanja.

Borzno trgovanje je bilo v 90. letih, pred privatizacijo in prihodom delnic, sprva bolj skromno, »čeprav smo imeli vsako leto kakšen hit«, pove Veselinovič. »Na primer tako imenovano dvojko – posebno državno obveznico pa občinske obveznice (izstopala je obveznica mesta Ljubljane) ter seveda edepeje (trgovanje z devizami). Hit sta bila tudi prva privatizirana delniška družba na borzi Kolinska pa prevzemanje Leka in s tem rekorden promet v zgodovini Ljubljanske borze v letu 2002. A imeli smo tudi slabe čase, kot denimo administrativne kapitalske omejitve za tuje naložbe v slovenske vrednostne papirje, ki jih je Banka Slovenije postavila kot edina v takratnih državah Evrope.«

Borza je v 90. letih prebolevala tudi otroške bolezni. Izkoriščanje notranjih informacij ni bilo regulirano in so z njim nekateri lepo obogateli. Najbolj iznajdljivi so na borzi z diskontom kupovali obveznice Republike Slovenije, nato pa so jih unovčili v Ljubljanski banki, kjer so jih po nalogu finančnega ministrstva morali izplačevati po nominalni ceni.



Borza je prinesla s seboj tudi drugačen, tržni način razmišljanja, ki je preveval predvsem mlade. »Borzno skupnost smo ustvarili mi, s tem da smo licencirali borzne posrednike, organizirali šolanje v Ljubljani in potem na legendarnih konferencah v Portorožu. Te so imele na začetku tudi od 500 do 600 udeležencev dvakrat na leto. Vedno smo znali poskrbeti za strokovno zelo močen uradni strokovni del, a tudi za neuradni del, kjer se je kvalitetno in nepozabno družilo. Še danes se vsi spomnijo teh konferenc,« se prvi direktor z nekaj nostalgije ozira na »zlate čase slovenskega borzništva«.
 

Nenaklonjeno institucionalno in politično okolje

Veselinovičev cilj je bil, da bi borza in širši trg kapitala predstavljala dostojno alternativo prevladujočemu bančnemu načinu investiranja (v depozite) in financiranja (prek kreditov). »To se v večji meri ni nikoli zgodilo zaradi razlogov, ki so bili zunaj domene borze in nas, ki smo jo vodili. Večkrat sem si rekel, da smo naredili vse in še več, kar bi lahko, da bi nam v polnosti uspelo. Glede tega imam čisto vest. Institucionalno in še bolj politično okolje ni bilo najbolj naklonjeno transparentni borzi in nepredvidljivemu trgovanju, razkrivanju pomembnih informacij ipd. Včasih sem mislil, da nekateri odločevalci premalo razumejo trg kapitala in da je to vzrok, da se stvari ne premikajo v našo smer. A danes mi je jasno, da tega zavestno niso hoteli. Ves kasnejši razvoj ekonomsko-političnih dogodkov v naši državi to samo potrjuje,« je prepričan sogovornik, ki zdaj vodi Slovensko gospodarsko in raziskovalno združenje, nevladno organizacijo s sedežem v Bruslju.

Kot najbolj tipično slovensko zgodbo, kar zadeva vpletanje politike, pa navaja eno paradnih delnic na Ljubljanski borzi – Mercator – in dodaja: »Zaradi njega sem na hitro odletel iz NLB kot predsednik uprave, ko bi ga lahko v 2009 prodal za približno 250 evrov za delnico; zaradi njega je odstopil moj naslednik na NLB Jašovič, Mercator pa je bil nekaj let pozneje prodan slabemu kupcu za približno tretjino omenjene cene …«
Žal se Ljubljanska borza ni razvila, kot bi se lahko. Da so bile za to vse možnosti, meni tudi njen prvi pobudnik Valant in to v enem delu pripisuje tudi politiki. »Na ministrstvu za finance ji nikoli niso namenili posebne pozornosti, saj je pri nas minister v glavnem zakladnik, ki se ukvarja z javnimi financami. Z razvojem finančnega sistema se ni ukvarjal nihče od zdajšnjih ministrov. Za to jim je vedno zmanjkalo časa in to nikoli ni bila prioriteta. Tudi zdaj so časi polni izzivov, kot so bili v pionirskih časih borze, pobud pa je zelo malo. Politika ni dojela, da je lastniško financiranje pomembno, zanj pa potrebujemo borzo. Tudi kriza pri nas bi bila pomembno manjša, če bi pravočasno pristopili k lastniškemu financiranju in bi bili manj odvisni od posojil.«