Od slabe poslovne odločitve do prevare je le korak

Meja med prevaro in slabo poslovno odločitvijo ali kaj se lahko naučimo od tistih, ki so bili obsojeni za kaznivo dejanje gospodarske kriminalitete. To je bila tema prvega panela današnjega osrednjega dogodka Mednarodnega tedna ozaveščanja o prevarah v organizaciji družbe Deloitte Slovenija v sodelovanju s številnimi partnerji. Če povzamemo: meja med prevaro in slabo poslovno odločitvijo je izjemno tanka.

Dr. Sandra Damijan, predsednica slovenskega odseka Združenja preizkušenih preiskovalcev prevar (ACFE), ki je največja mednarodna organizacija za boj proti prevaram in glavni ponudnik izobraževanja in usposabljanja na tem področju, je gostila nekdanjega prvaka Merkurja Bineta Kordeža, ki je bil zaradi zlorabe položaja obsojen na šest let in pet mesecev zapora. Namen pogovora ni bil ugotavljanje ali pranje krivde, oziroma opredeljevanje do konkretnih spornih poslov, ampak splošno razumevanje vzorcev prevare in dogajanj v ozadju, so uvodoma opozorili organizatorji (saj je že napoved pomenka vzbudila veliko zanimanja v javnosti).

Gost je je eden tistih, ki so bili v »igralnici sodobnega finančnega kapitalizma«, vendar eden redkih, ki se je pripravljen odkrito pogovarjati o tem. Prav analiza preteklega dogajanja, ki temelji na podatkih, je v času socialne, zdravstvene in gospodarske krize, prežete z nezaupanjem in črnogledostjo, posebej koristna za razumevanje sedanjega dogajanja. In uvid v to, kaj lahko pričakujemo.

Prejšnja kriza nas je veliko naučila

Kaj je zaznamovalo gospodarsko krizo leta 2008 in ali se dogajanje lahko ponovi tudi po koroni? Pravzaprav ne, je prepričan Kordež. Razmere pred krizo leta 2008 so bile drugačne, visoka zadolžitev v tujini je generirala hitro gospodarsko rast in pretiran gospodarski optimizem. Iz krize smo se veliko naučili. V zadnjih petih letih je bila gospodarska rast strukturno drugačna, Slovenija je dolg celo zmanjševala, zato v trenutni situaciji ni prišlo do kolapsa v bankah. Druga razlika je v tem, kako se država loteva krize; prejšnje se je z varčevanjem, kar je bila tudi svetovna mantra, danes pa je prevladala zavest, da je rešitev v spodbujanju potrošnje.



»V obdobju hitre rasti smo na vodilnih mestih zgubili občutek, pozabili na tveganja na vseh segmentih, v gospodarstvu, v bankah, v politiki in stroki. To je bil tudi glavni razlog za kolaps. Visoka rast se je koncentrirala v zaslužkih ožjega kroga ljudi,« je sogovornici pritrdil Kordež. Kljub temu po njegovih besedah za Slovenijo ne bi mogli reči, da se je močneje povečala dohodkovna neenakost, saj nimamo tako ekstremno bogatih in je delitev omejena z obsegom ustvarjenega.

Pogovor se je dotaknil tudi bank in slabih posojil ter razlogov zanje. Po Kordežu je bil pretežni del slabih kreditov v bankah (okoli 10 milijard evrov)  posledica drugačnega razumevanja finančne strukture podjetij in tveganj. Do leta 2008 smo na vseh ravneh računali izpostavljenost nevarnosti povsem drugače kot kasneje med krizo. Danes se na to gleda bistveno bolj previdno, »čeprav redko kdo prizna, da je tedaj delal narobe«. Podjetja so šla v velike investicije, kupovala, gradila nove stavbe, nove trgovine, donosi so bili preskromni, vse skupaj je kulminiralo v velikih izgubah v bankah.

Presoja bank je danes drugačna

Medtem ko so v preteklosti banke pri odobravanju posojil ravnale (neupravičeno) selektivno, protipravno, forsirale večja podjetja, za katere je veljalo, da so »preveliki, da bi lahko padli«, Kordež meni, da danes takega razlikovanja ni več. Presojanje bank je drugačno, ne velikim ne malim ne dajo posojila, če nimajo dovolj denarnega toka. Leta 2008 so nato vso krivdo zvalili na nekaj velikih podjetij, čeprav je bilo ogromno denarja izgubljenega tudi  v malih in srednjih podjetjih. Ne, ker »bi se tam  kradlo«, ampak zaradi previsokih in zgrešenih investicij.



Koliko pa je h gospodarski krizi pripomogla privatizacija? Kordež loči dve obdobji. V prvem so se podjetja kupovala po nizkih, a korektnih tržnih cenah. Prek 500 prevzemov je bilo neproblematičnih, podjetja so po prevzemu normalno delala naprej. V drugem obdobju , med 2005 in 2007, so potekale privatizacije po visokih cenah, v celoti na kredit. Podjetja so zašla v težave, iz poslovanja niso mogla poplačevati bank in v tej fazi je prišlo do protipravnih dejanj, spornih potez, zaslužkarstva. Večina denarja je bilo, je poudaril Kordež, kljub vsemu porabljenega za nakupe. Dodal je, da pa take privatizacije niso bile glavni krivec za finančno krizo, od skupnih izgubljenih 10 milijard evrov naj bi odnesle nekaj več kot 2 milijardi.

Podjetja, ki zaidejo v težave, se pogosto zatečejo h kreativnemu računovodstvu, ki stanje prikazuje boljše kot slabše. Bo letos, ko se podjetjem v težavah obeta državna pomoč, obratno, bodo s pomočjo kreativnega računovodstva prikazala stanje slabše, kot je v resnici, da bi si zagotovila pomoč, je zanimalo Damijanovo.  Težko je določiti, ali je neka ocena pravilna, ali gre za prevaro ali kreativno računovodstvo, saj se stvari v času spreminjajo. Nekaj manevrskega prostora pri prikazovanju rezultatov obstaja vedno. Je pa, je iz lastnih izkušenj prepričan gost, veliko bolj nevarno, če dejansko stanje olepšaš, ga prikažeš boljšega, kot je v resnici. Ko vidiš, da toneš v težave, je te treba čim prej priznati.

Nočemo vedeti

Na okrogli mizi z naslovom Impotenca regulatorjev v službi sistemske korupcije, ki jo je moderiral Marcel Štefančič, sta svoje izkušnje predstavila dr. Yuri Sidorovich, vodilni partner in vodja področja forenzike Deloitte Slovenija in Tanja Remškar, direktorica službe za preprečevanje pranja denarja pri NKBM. Oba sta se strinjala z ugotovitvijo, da je linija med slabo poslovno odločitvijo in  prevaro zelo tanka. Kot je dejala Remškarjeva, je bistveno, s kakšnimi nameni nekdo sprejme poslovno odločitev. »Namen je pogosto dober, potem pa se razmere spremenijo in v iskanju izhoda poiščeš nezakonite bližnjice.«

In zakaj je obujanje tem o korupciji posebej smiselno prav v času gospodarske krize? Zato, sta menila govorca, ker kriza ustvarja pritisk na podjetja in hkrati razkriva prevare. Po besedah Yurija Sidorovicha je kriza indikator, ki nepravilnosti  povleče na površje.



Vseh prevar pa se kljub signalom ne odkrije. Ali vsaj ostanejo nekaznovane. Na vprašanje, zakaj, je Sidorovich navedel dva razloga: če je nekdo »prevelik, da bi padel« (za razliko od tistega, ki na primer ukrade jogurt v trgovini) in  zaradi sistemske korupcije. Ne da ne vemo, da je nekaj narobe, ampak nočemo vedeti. Ker je preveliko, ker smo zraven ali ker nismo dovolj pogumni.

Kot primer je navedel korono in nabave kot najbolj nevarno področje. Priča smo bili vrsti medijskih škandalov na to temo. »Ampak, ali res mislite, da regulator ni vedel, kaj se je dogajalo?« je vprašal retorično. »Včeraj smo se razburjali zaradi hitrih testov. Ali res mislite, da nihče ne ve, da je za tako majhno državo absolutno neumno, da vsaka bolnišnica te stvari nabavlja sama, ali še niso slišali za centralizirano nabavo? Je zanje skrivnost, koliko je Hrvaška prihranila s centralizirano nabavo blaga? In to Hrvaška, ki je na vseh lestvicah veliko bolj skorumpirana kot Slovenija?« Žvižgačev, ki bi opozarjali na nepravilnosti, nam po Sidorovichu primanjkuje, saj so vsi, ki so to počeli, moralno uničeni, sistem jih je povozil.