Nove obveznosti pri poročanju o embalaži

Posvet Embalaža 2019, ki ga je organiziralo podjetje Datalab, je razkril, da je med podjetji, ki tako ali drugače uporabljajo embalažo, glede nove uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo več vprašanj kot odgovorov.

Embalaža bo letos zelo vroča tema v številnih podjetjih. Za to je poskrbela uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo, ki uvaja tri novosti. Če jih na kratko povzamemo, bo po novem poročanje o embalaži na slovenskem trgu obvezno tudi za podjetja, ki na letni ravni na trg dajo manj kot 15 ton embalaže. Letos bodo tako morali vsi, ki dajejo embalažo v promet na domačem trgu in niso plačniki okoljskih dajatev, brez izjem (!), prvič poročati Agenciji Republike Slovenije za okolje (Arso). Ni presenetljivo, da se številna podjetja obveznosti sploh ne zavedajo in problematike ne razumejo. Zadeve seveda niso preproste, na kar opozarjajo že naslednji praktični primeri.
 

Obveznosti za frizerke, slaščičarje in druge samostojne podjetnike

Uredba zahteva, da je treba Arsu poročati o tisti embalaži, ki je prvič dana na trg. V poenostavljenem primeru to pomeni, da bo moral frizerski salon poročati o škatli in foliji, v katero je bil embaliran sušilec za lase, ki ga je naročil iz tujine, prav tako o plastični embalaži, v kateri so šamponi in drugi izdelki za lase, če je te kupil od tujega dobavitelja. Če je navedeno kupil pri slovenskem prodajalcu, tega ni dolžen poročati. Slaščičar pa bo, denimo, moral poročati o škatli, v katerih so piškoti, ki jih je embaliral in jih ima na svoji prodajni polici, ne pa tudi o škatli, v katero nam bo na prodajnem mestu zapakiral tortico. Ker gre v zadnjem primeru za embalažo, namenjeno polnjenju na prodajnem mestu, mora o njej poročati njen proizvajalec oziroma prodajalec.

»Pomembno je, da poslovni program podjetja podpira možnost poročanja o embalaži oziroma odpadni embalaži in enostavno izmenjavo podatkov z računovodjem ali računovodskim servisom. V programu Pantheon so omenjena poročila in evidence samodejno dodane skladno z veljavno zakonodajo,« je povedal Boštjan Berčič, vodja razvoja spletnih rešitev v podjetju Datalab Tehnologije.
 

Trgovinska zmeda

Nič manj pestro ne bo v trgovinah oziroma v primeru trgovskih podjetij. Tudi na police trgovcev nekdo da embalirano blago prvi – tako je, na primer, o steklenem kozarcu, kovinskem pokrovu ter papirni etiketi na kozarcu s kumaricami dolžno poročati podjetje, ki te kumarice proizvaja in jih je prodalo trgovcu. Če pa bi kumarice trgovec prodajal pod lastno blagovno znamko, je za to embalažo dolžan poročati sam. Za večino embalaže, ki je na policah trgovcev, so dolžni poročati dobavitelji – tista podjetja, ki te izdelke prvič dajo na trg, izjemoma, če ti tega ne izpolnjujejo, mora to obveznost prevzeti trgovec. Pri trgovcu se pojavlja tudi embalaža, ki prihaja k njemu skupaj z embaliranim blagom iz tujine – ki torej nima predhodnega dobavitelja. O embalaži teh izdelkov, ki končajo na policah, je dolžan poročati sam, prav tako o lesenih paletah, na katerih so bili izdelki, ki jih je prejel iz tujine, o škatlah, foliji, stiroporu in podobnem, ki so bili uporabljeni kot transportna embalaža.
 

Obveznosti za proizvodna podjetja

V primeru proizvodnih podjetij se pogosto pojavlja najprej primarna embalaža, kot so različne vrečke, folije in kartonske škatle, v katere podjetje pakira svoje izdelke. V nadaljevanju v enačbo oziroma poročilo vstopi še raztegljiva folija, v katero podjetje ob odpremi zavije izdelek, velikokrat so udeležene tudi lesene palete. Če vse to proda slovenskemu kupcu, mora poročati o vsem (25. člen). V primeru nabave materiala oziroma polizdelkov iz tujine pa ima zadevno podjetje na dvorišču zelo verjetno tudi embalažo po 34. členu – različne folije, škatle in palete.
 

Kaj sploh je embalaža?

Zgornji primeri bodo podjetjem in samostojnim podjetnikom dali misliti, kaj sploh je embalaža. Po definiciji je embalaža vse, kar izdelek obdaja, ga ščiti med transportom, na primer kartonaste škatle, ovijalna folija in podobno. Podjetja pogosto pozabijo, da je tudi stiropor, s katerim je zaščiten televizor, ali računalnik prav tako embalaža, kakor tudi povezovalni trak, s katerim je bil stiropor pritrjen. Kaj pa ločevanje med embalažo in odpadno embalažo?

»O embalaži, ki je predmet obveznosti po uredbi o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo, govorimo takrat, ko ta opravlja funkcijo embalaže, v nasprotnem primeru gre za izdelek. Ko embalaža neha opravljati svojo funkcijo oziroma jo njen imetnik odvrže, postane ta embalaža odpadna embalaža. Pri razumevanju in izpolnjevanju obveznosti, skladnih z omenjeno uredbo, je ta razmejitev zelo pomembna,« pojasnjuje Ajda Pleterski, vodja pravne pisarne v podjetju Gorenje Surovina. »Poenostavljeno povedano: obveznost podjetja nastane, če je to podjetje tisto, ki prvo vnese oziroma da na slovenski trg embalažo, ki bo končala v odpadkih oziroma bo postala odpadna embalaža. V tem primeru se upošteva embalaža, ki je prodana skupaj z izdelki, ali embalaža, ki ostane na dvorišču podjetja kot odpadna embalaža, ko so razpakirani izdelki iz tujine, potrebni za opravljanje dejavnosti tega podjetja.«

Torej, če je podjetje embaliralo svoje izdelke in jih tako embalirane prodalo svojim kupcem v Sloveniji, je ta embalaža prvič prišla na slovenski trg. Prav tako tudi, če je podjetje že embalirane izdelke iz tujine prvič prodalo svojim slovenskim kupcem. Prav tako pride prvič na trg embalaža, ki jo podjetje skupaj z izdelki, ki jih porabi za opravljanje svoje dejavnosti, na domači trg vnese iz tujine. Ko izdelke porabi, embalažo pa, kot odpadno embalažo odvrže v zabojnik, je to embalaža, ki je na trgu po 34. členu.

Poveden primer je, na primer, domače podjetje, ki izdeluje čokolado. To pakira v aluminijasto folijo, ki jo zapre v kartonasto škatlico, vse škatlice skupaj zloži in zapakira v eno kartonasto škatlo – vse navedeno je embalaža. Ko več teh škatel zloži na paleto ter jih ovije s folijo, je tudi to embalaža.
 

Ni več meje 15 ton

Do konca marca morajo poročila za leto 2018 na Arso oddati vsa podjetja, ki dajejo embalažo na slovenski trg in ne plačujejo OD (prej je veljala omejitev, določena pri 15 ton embalaže na leto). »Upoštevaje dejstvo, da morajo podjetja že pred poročanjem voditi evidenco embalaže dane na trg, priporočam, da v svoje evidence, ki bodo podlaga za poročanje, vključijo podatke, ki so za poročanje predvideni v uredbi o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo – podatke o masi embalaže v prometu v preteklem koledarskem letu, ločeno po vrstah embalaže in embalažnem materialu. Sama bi v evidencah papir in karton, plastiko, les, kovine, steklo in drugo, kot je keramika, tekstil ali material biološkega izvora, vodila ločeno,« pravi Ajda Pleterski.

Prvič bodo morali poročati tudi mali podjetniki. Ti lahko le upajo, da jim bodo »življenje« poenostavili ponudniki poslovno-informacijskih ali blagajniških rešitev, ki bodo že vsebovale podatke o embalaži. Sicer jih čaka zelo veliko dela.

Uredba nalaga obveznosti vodenja evidenc in poročanja tudi v zvezi s plastičnimi nosilnimi vrečkami, pri čemer je odvisno, za kakšno vrsto vrečk gre. O številu zelo lahkih plastičnih nosilnih vrečk, namenjenih za primarno embalažo živil, ki niso predpakirana, potrošniku pa so prodane kot nosilna vrečka za živila, ki so predpakirana, ali za neživilske proizvode, bo do 31. 3. 2019 na Arso dolžan poročati distributer vrečk.

Na okrogli mizi na dogodku Embalaža 2019 so organizatorji vse družbe za ravnanje z odpadno embalažo pozvali k vzpostavitvi enotnih shem za poročanje in s tem k enotnemu sistemu za elektronsko izmenjavo podatkov o embalaži.