Nova odločitev v primeru kreditov v švicarskih frankih

Vrhovno sodišče je izdalo novo odločbo v zadevi kreditov, sklenjenih v švicarskih frankih. V nadaljevanju objavljamo celotno obrazložitev vrhovnega sodišča. To se je opredelilo do instituta dobre vere in do posledic nezadostno opravljene pojasnilne dolžnosti kreditodajalca.

Skladno z nedavno in razločnejšo prakso Sodišča Evropske unije iz leta 2021 v zadevah Paribas je poudarilo, da je osrednji cilj predpogodbenega informiranja pri kreditih v tuji valuti, da finančna ustanova ustrezno informira potrošnika, da ima takšno kreditiranje poleg koristi lahko tudi znatne negativne finančne posledice.

Sodišče EU sprejelo odločitev povezanih s tožbo v švicarskih frankih

Vrhovno sodišče je v odločitvi presojalo dobrovernost banke in kaj v konkretnem primeru pomeni, da banka ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo ter česa bi se banka glede valutnih tveganj morala zavedati v trenutku sklenitve pogodbe in o tem navsezadnje informirati potrošnika.

Zavrnili zahtevo za revizijo

Vrhovno sodišče je v tej odločitvi zavrnilo zahtevo za revizijo, ki jo je proti odločitvi Višjega sodišča v Mariboru vložila kreditodajalka kot tožena stranka. Senat vrhovnega sodišča se je v tej kompleksni zadevi med drugim opredelil do nepoštenosti pogodbenih pogojev, določenih v 24. členu zakona o varstvu potrošnikov, in presodil, da je za nepoštenost pogodbenega pogoja dovolj, da se okoliščine kreditnega razmerja med banko in potrošnikom prilegajo le enemu od štirih alternativno naštetih splošnih tipov nepoštenih pogodbenih pogojev. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da določbe omenjenega člena zakona o varstvu potrošnikov kreditojemalcem zagotavljajo višje varstvo kot evropska direktiva 93/13, zato je – kot velja v primerih, ko se standardi slovenskega in evropskega prava razlikujejo – treba uporabiti tistega, ki potrošniku zagotavlja višje varstvo.

V nadaljevanju je vrhovno sodišče presodilo, da je merilo za dobrovernost banke objektivno. Dobra vera z vsebino, kot jo opredeljuje evropsko pravo, je kršena, če se pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih dejansko ni.

Krediti v tuji valuti sami po sebi niso nepošteni

Ne gre torej za vprašanje, ali je banka vedela, da se bo povečala vrednost švicarskemu franku, vendar je to prikrila, niti ne gre za zahtevo, da bi banka morala napovedati bodoče dogodke. Treba je razlikovati med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko nastanejo znatna nihanja valutnega para na drugi strani. Tudi če kreditodajalci niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali oziroma bi se vsaj morali zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.

Tako pojmovana dobra vera v postopkovnem smislu, ki banki zapoveduje vestno ravnanje, zlasti v smislu, da potrošnik dobi celovite informacije za sprejetje končne odločitve, in da banka opusti agresivne prakse, ki bi lahko vplivale na potrošnikovo odločitev, je temelj presoje profesionalne skrbnosti banke pri kateremkoli od alternativno določenih tipov nepoštenih pogodbenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena zakona o varstvu potrošnikov.

Vrhovno sodišče je še poudarilo, da krediti v tuji valuti sami po sebi oziroma po svoji vsebini niso nepošteni, a lahko neustrezna pojasnila glede potencialno neomejenega predmeta obveznosti (kredita) kršijo zahteve dobre vere in vzpostavijo znatno neravnotežje med pogodbenima strankama v trenutku sklenitve pogodbe. Ob neustrezni pojasnilni dolžnosti bo pri kreditu v tuji valuti, ki ga je sklenil potrošnik, praviloma šlo za nepošten pogodbeni pogoj.