Lesna industrija se je, žal, dobesedno sesula

Slovenija ima vse možnosti za oživitev lesne industrije, tako zaradi bogastva gozdov kot raznolikosti drevesnih vrst v naših gozdovih. Ima tudi enega najboljših izobraževalnih sistemov lesarstva v Evropi, je prepričan upokojeni redni profesor na oddelku za lesarstvo in nekdanji dekan Biotehniške fakultete v Ljubljani dr. Jože Resnik. Pri tem se lahko zgleduje po številnih mednarodnih uspehih, ki jih je dosegala v 70. in 80. letih.

Kar 62 odstotkov slovenskega ozemlja pokrivajo gozdovi, kar Slovenijo uvršča na tretje mesto najbolj gozdnatih držav v Evropi, petina je v lasti države. Kako to, da Slovenija ne zna izkoristiti tega lesnega bogastva?

Težko je pojasniti dogajanje v lesarstvu, katerega korenine pri nas segajo okoli 170 let v preteklost, ko so bili v Evropi dobro poznani in zelo cenjeni mizarji iz Šentvida pri Ljubljani in iz Solkana pri Novi Gorici. Že v tem obdobju se je začelo tudi načrtno izobraževanje za to področje. Zadnjega pol stoletja je pri nas nastal eden boljših izobraževalnih sistemov v Evropi, tako za gozdarstvo kot za lesarstvo. Razvita je bila izobraževalna veriga od poklicnega prek srednjega do visokošolskega izobraževanja, kot tudi raziskovalna dejavnost na visoki in mednarodno priznani ravni.

Zelo pomemben dejavnik za razvoj lesarstva je tudi slovenski gozd in njegova pestrost drevesnih vrst. Po gozdnatosti smo sicer na tretjem ali četrtem mestu v Evropi, odvisno od leta primerjave podatkov. A v globalnem tržnem gospodarstvu so pomembne absolutne številke, ki so odvisne od površine države. Tako je na primer letni posek dreves na Finskem, ki ima sicer za okoli deset odstotkov višjo gozdnatost in je po površini 16,6-krat večja od Slovenije, okoli 70 milijonov kubičnih metrov, v Sloveniji pa med 3,5 in 4,5 milijona.

Po drugi strani pa je bila lesna industrija v Italiji, ki nima visoke gozdnatosti, v zadnjih petdesetih letih v samem vrhu v Evropi. In še to: smo del globalnega tržnega gospodarstva, v katerem si kupec prizadeva za najnižjo ceno, prodajalec za najvišjo, države z demokratično ureditvijo pa na to zelo težko vplivajo.

Sredi 90. let prejšnjega stoletja so propadla večja slovenska lesna podjetja, med njimi Lipa, Meblo, Javor, Stol, Liko Vrhnika. Kaj se je zgodilo?

Žal so poleg lesnih podjetij propadla, ali se zelo skrčila, tudi številna druga, prav tako zelo široko uveljavljena podjetja ali panoge, na primer Mura, Rašica, Peko, Pletenina, Labod in druga. To, kar se je zgodilo, je presenetilo marsikoga v sami stroki. Eden od odgovorov, kaj je privedlo do kolapsa slovenskega lesarstva, je zamujanje s prilagoditvijo spremembam, ki so se kazale v Evropi že v drugi polovici sedemdesetih in še bolj izrazito v osemdesetih letih.

Po tipičnem pohištvu, ki je pokrivalo velike potrebe v prvem in delno drugem desetletju po drugi svetovni vojni, je upadalo povpraševanje. Podjetja so vse bolj poskušala ustreči kupcem, ki so želeli individualne rešitve. Temu se je prilagajala tudi tehnologija z numerično in pozneje računalniško vodenimi stroji.

Slovenska lesna industrija se s proizvodnimi programi ni ustrezno odzvala na te spremembe. Tako je izgubljala del trga. To je bilo tudi obdobje vstopa plastike v sicer tradicionalne lesne proizvode, kot so okna, stoli in deli pohištvenih elementov. Ob teh in drugih spremembah na evropskem in svetovnem trgu so številna naša podjetja poiskala lažjo pot v bivših jugoslovanskih republikah, SZ in nekaterih afriških državah.

Danes je obstala le petina nekdanjega obsega lesnopredelovalne industrije, izgubljenih je bilo 25.000 delovnih mest. Zakaj je razvoj zastal?

Kot rečeno, je naša lesna industrija že močno izgubljala stik z najbolj konkurenčno industrijo v Evropi. Na globalni trg so prihajali novi proizvajalci, ki so bili znatno cenejši zaradi bistveno nižjih cen dela in surovine. Sledile so osamosvojitev in prekinitev intenzivnega poslovanja na prej omenjenih trgih ter privatizacija. Ta je žal potekala brez strateških načrtov posameznih novih lastnikov oziroma vej lesne industrije.

V številnih podjetjih so bili ukinjeni razvojni oddelki in s tem razvoj, utečene poti trgovskega zastopanja so razpadale in zgodilo se je, kar se je moralo. Hitro je začel izginjati tudi srednji razred pri nas in v Evropi, kar je zmanjševalo povpraševanje po pohištvu višjega cenovnega razreda, za katerega imamo zaradi pestrosti drevesnih vrst v naših gozdovih odlične možnosti.

Ali bi lahko izgubo trgov nadomestili?

Izgubo večjega dela trgov bi zaradi takratnih dogodkov in vojne v nekaterih nekdanjih jugoslovanskih republikah težko preprečili. Lahko pa bi si vzeli čas in se bolje pripravili na proces privatizacije, ki je potekala brez kakršnegakoli preverjanja realnih sposobnosti bodočih lastnikov za uspešno vodenje za Slovenijo tako pomembnega dela industrije.

Odločilno vlogo pri propadu podjetij je imelo nekritično in neodgovorno podeljevanje bančnih kreditov. To je potekalo brez preverjanja tako sposobnosti bodočih lastnikov za vodenje takšnih podjetij kot tudi njihovih realnih zmožnosti za vračanje najetih posojil. In zgodilo se je, kar je bilo pri takšnih odločitvah neizbežno. Večina podjetij je propadla, izgubo bank pa smo plačali davkoplačevalci. Koliko smo se iz tega naučili, pa bo pokazal čas.

Po propadu velikih lesarskih podjetij je zavladalo nekakšno mrtvilo, pogosto slišimo, da so najšibkejši člen v gozdno-lesni verigi žagarji, ki se ukvarjajo s primarno predelavo lesa in trgovci z žaganim lesom, pri čemer žage iz tujine, še zlasti iz Avstrije, ponujajo boljšo ceno za hlodovino.

Ne bi preveč krivil žagarstva, ki predeluje hlodovino v različne oblike žaganega lesa. Svoje proizvode pač prodajajo za najvišjo možno ceno. Tudi v času polnega delovanja naše lesne industrije smo na primer uvažali žagan les in razne lesne polproizvode iz hrvaškega Gorskega kotarja ali Bosne, ker je bilo to ceneje.

Problem je, da se je lesna industrija dobesedno sesula, kar predvsem pomeni manjše potrebe po žaganem lesu, ki pa ga je sicer mogoče prodati na tuje trge. Morda je problem tudi delitev lesarstva na žagarstvo in finalno proizvodnjo, ki ne rešuje problemov ne enega ne drugega.

Dober primer je izredno uspešna Finska na področjih gozdarstva in lesarstva. V skupnem gospodarskem segmentu ima namreč lesno industrijo z zelo močnim deležem proizvodnje raznih lesnih plošč in industrijo celuloze oziroma papirja. Ko bo naša lesna industrija z novimi organizacijskimi in poslovnimi pristopi, ki vključujejo povezovanje in reorganizacijo, sposobna mednarodno uspešno poslovati, bo začaran krog presežen.

Že dobri dve leti pri ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo deluje direktorat za lesarstvo, ki med drugim nudi finančno podporo podjetjem in skupaj z ministrstvom za kmetijstvo izvaja akcijski načrt Les je lep. Ali deluje v pravo smer?

Omenjeni direktorat ima na svoji spletni strani predstavljen nabor nalog oziroma dejavnosti v enajstih točkah. Večina jih opisuje prave usmeritve pri pomoči in iskanju poti iz težav slovenskega lesarstva, kar pa ni in ne bo lahko delo. Direktorat pač ni hierarhično nad lastniki podjetij ali sektorjem gozdarstva. Še vedno velja osnovna tržna zakonitost: kupi najceneje in prodaj najdražje.



Skratka, direktorat ne more vplivati na lastnike gozdov oziroma na ceno lesne surovine, ne glede na njen obseg in pestrost. Kako ta zakonitost deluje, sem si pred kakšnim letom lahko ogledal v Luki Koper. Tam je bila skladiščena zelo velika količina žaganega in delno obdelanega lesa iz Avstrije, ki je čakal na prekomorski prevoz. Pomislil sem, da je morda v zložajih tudi veliko lesa iz slovenskih gozdov.

Katerim nalogam bi bilo treba posvetiti več pozornosti, da bi lesna industrija spet zaživela?

Sedanji lastniki lesarskih podjetij bi morali skupaj z direktoratom za lesarstvo in GZS sesti za skupno mizo in zasnovati strateški načrt razvoja in delitve področij. Pozneje bi na določena področja vključili ustrezne znanstveno-raziskovalne in oblikovalske institucije oziroma posameznike. Nato bi morali razmisliti o pomoči pri trženju na svetovne trge, kar sta včasih opravljali podjetji Slovenijales in Lesnina.

Posebno pozornost bi bilo treba posvetiti nadaljnjemu razvoju pri nas že uspešno razvitih novih lesenih hiš, predvsem pri cenovni dostopnosti in ozaveščanju potencialnih investitorjev o prednostih bivanja v takšni hiši. Na tem področju bi morda kazalo izpostaviti ameriško, kanadsko in finsko prakso, ki ima pri nas kar nekaj predsodkov, med njimi trajnost in varnost. V Sloveniji še vedno raje gradimo hiše za več generacij, v ZDA pa na primer za obdobje od 30 do 40 let.

V gospodarstvu ste delali, ko je lesna industrija pri nas še cvetela, kaj je bilo takrat drugače?

Takrat so k nam iz Nemčije in Italije prihajali strokovnjaki lesne industrije in opazovali naše pristope k pripravi dela za različne proizvodne programe. Bila je nekakšna sproščenost in občutek, da imamo vsi enake cilje in da obvladujemo položaj. Na številnih strokovnih in razvojnih posvetovanjih ter svetovnih sejmih tehnološke opreme in pohištva smo se družili, ocenjevali in premlevali različne novosti in razvojne možnosti. Ob dejanskih uspehih celotne panoge na evropskem in ameriškem trgu smo bili polni optimizma in zaupanja vase. Morda danes primanjkuje tega pozitivnega pristopa.

Med drugim ste za Lesnino v Ljubljani vodili zasnovo in zagon tovarne stolov v severovzhodnem mestu Ji Lin v LR Kitajski, kako je to potekalo?

Zagona te tovarne spomladi 1986 smo se kar nekoliko bali, saj je šlo za zelo sodobno tehnološko opremo, ki so jo posamezni vodilni kitajski delavci prvič videli leto pred tem pri praktičnem usposabljanju v tovarni Stol v Kamniku. Pred tem so tehnološko opremo večinoma razvili in izdelali sami in še danes rad pogledam fotografije, ki prikazujejo, kako so se po popolnoma lastni zamisli lotili reševanja tehnološko-tehničnih izzivov. Glede na to se ne čudim silovitemu napredku Kitajske v zadnjih desetletjih na vseh področjih.

Verjetno ste eden redkih profesorjev, ki so v znanstveno-raziskovalno in pedagoško področje vstopili z dvajsetletnimi izkušnjami iz gospodarstva. Kako so vaše izkušnje iz prakse vplivale na delo na fakulteti?

Prepričan sem, da je bila možnost prestopa iz gospodarstva na univerzo, seveda ob v ustrezni vključenosti v njeno delo in pripravo doktorata, prava pot za potrebno razumevanje ciljev visokošolskega izobraževanja za delovanje v gospodarski dejavnosti. Če ne veš, kako deluje podjetje v praksi, mu težko svetuješ pri reševanju njegovih tehnoloških in razvojnih problemov. Pri svojem dvajsetletnem delu v praksi, tako v proizvodnji kot pri projektnem delu, sem imel veliko srečo. Delal sem v takrat dveh največjih tovarnah pohištva pri nas, in to v verjetno najintenzivnejšem razvoju te industrije.



Po uničenju, ki ga je v Evropi povzročila druga svetovna vojna, je bilo to obdobje velikih potreb po stavbnem in notranjem pohištvu. Temu je sledil razvoj novih tvoriv, na primer ivernih plošč, ter vstop računalnikov v proizvodni in poslovni proces. V osemdesetih letih je bilo kar nekaj slovenskih proizvajalcev pohištva popolnoma primerljivih s tistimi v Nemčiji, Franciji ali Italiji. Intenzivno smo poslovali tudi z ZDA, tja smo prodali več milijonov stolov. Med daljšim obiskom ZDA leta 1967 sem bil presenečen nad njihovimi pohvalami naših proizvajalcev stolov, tudi zaradi uporabe bukovine.

Poznejše enajstletno delo na področju projektiranja lesnih tehnologij pa mi je omogočilo temeljito spoznati svetovno ponudbo lesno-obdelovalnih strojev in tehnologij ter različne poslovne pristope na tem področju. To pridobljeno znanje sem poskušal na različne načine uporabiti na oddelku za lesarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, pri čemer sem se posebej trudil vzpostaviti ustrezen laboratorij in sodelovanje s primerljivimi fakultetami v Nemčiji, Franciji, Veliki Britaniji in ZDA.

Na oddelku za lesarstvo ste zasnovali več novih predmetov s področja lesnih tehnologij in projektiranja ter zasnovali in organizirali več laboratorijev, za katere je večino opreme podarila ali finančno podprla slovenska lesna industrija. Kaj je to takrat pomenilo za študij lesarstva pri nas?

Univerzitetni študij lesarstva se je na ljubljanski biotehniški fakulteti začel leta 1962. Kot verjetno prvi diplomant lesne študijske smeri sem diplomiral avgusta 1966, z nazivom diplomirani inženir gozdarstva ­– lesna smer. V tem obdobju in še nekaj let pozneje so lesarske tehnološke predmete predavali profesorji Šumarske fakultete iz Zagreba, seveda brez ustreznih raziskovalnih laboratorijev. Prav tako so bili prvi slovenski diplomirani inženirji lesarstva diplomanti zagrebške fakultete. V tem obdobju žal ni bilo uvajanja novih tehnoloških predmetov, ki bi lahko sledili zelo dinamičnemu razvoju lesne industrije v razviti Evropi in pri nas. To vrzel smo poskušali zapolniti predvsem tisti, ki smo se vključili v delo na fakulteti z različnimi izkušnjami iz lesnih podjetij.

Od začetka osemdesetih let je potekalo tudi intenzivno organiziranje ustreznih laboratorijev. Pri tem smo izkoristili naša poznanstva s proizvajalci tehnološke, električne in laboratorijske opreme, ki so opremo večinoma donirali. In večina te opreme, ob novi, najsodobnejši, še vedno deluje. Laboratoriji na oddelku za lesarstvo so danes primerljivi s tistimi v podobnih univerzitetnih ustanovah v Nemčiji, Franciji, VB ali ZDA, kar omogoča zelo široko in enakovredno mednarodno sodelovanje na raziskovalnem in študijskem področju.

Danes je študentov lesarstva vse manj in čedalje manj se jih odloča za študij na magistrski bolonjski stopnji. Kakšne posledice ima lahko to za nadaljnji razvoj lesarstva pri nas?

Slovenija ima še vedno enega boljših izobraževalnih sistemov za lesarstvo v Evropi. Na voljo so vse stopnje, od poklicne do univerzitetne izobrazbe, z doktorati in možnostjo nadaljnjega dela na znanstveno-raziskovalnem področju. Res pa je, da od osamosvojitve naprej, ko se je lesarstvo sesulo, ne najdemo načina za oživitev. Pri tem pa živimo in delujemo v globalnem tržnem sistemu, ki je zelo dinamičen in kruto kaznuje tiste, ki se prepočasi ali pa se mu sploh ne uspejo prilagoditi. Na ta način je izgubilo tekmo veliko gospodarstev v najbolj razvitih državah sveta. Podobno se dogaja tudi z našo prehransko verigo, kar bi lahko imelo v primeru težjih mednarodnih zapletov še veliko usodnejše posledice kot v primeru lesarstva.

Kako navdušiti mlade, da se bodo vendarle odločili za pridobivanje znanj s področja lesarstva?

K odločitvi za študij lesarstva bi zagotovo največ prispevala močna in poslovno uspešna lesna industrija, v kateri bi imele pomembno mesto raziskave in razvoj. Slovenija ima za to vse možnosti, upoštevajoč obseg in bogastvo v raznolikosti drevesnih vrst v naših gozdovih. Pri tem bi se lahko zgledovala po številnih mednarodnih uspehih, ki jih je dosegala v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja.