Lahko večji zaslužek v ZDA odpravi težave na azijskih trgih?

Proti nezadržni širitvi novega virusa so na prvi pogled še najbolj odporni finančni trgi. Čeprav se že pojavljajo ocene gospodarske škode in bo ta, kot kaže, kar opazna, so borzni indeksi povsem blizu rekordnih vrednosti. A posledice izbruha se vendarle poznajo. Najbolj v nižjih cenah surovin, predvsem nafte, in padcu vrednosti evra.

Nekoliko karikirano povedano; kot kaže zdaj, bo zaradi izbruha virusa in posledičnih omejitev v Evropi manj gostov iz Kitajske, Evropejci pa bodo več dopustovali doma, saj si bodo težje privoščili dopust v ZDA, Švici in tudi v Veliki Britaniji.

Za evro je treba odšteti manj kot 1,09 dolarja. Odkar je evro konec leta 2002 presegel vrednost dolarja, je tako nizko zanihal le v letih 2015 in 2017. Ponovna pariteta med evrom in dolarjem se je sicer v zadnjih desetih letih večkrat napovedovala, a so finančni tokovi, predvsem cenejše zadolževanje v Evropi kot v ZDA, ohranjali evro nad »gladino« dolarja.

Darilo ZDA Evropi

Denarja je na finančnih trgih preveč, v pričakovanju daril pred ameriškimi volitvami pa si vlagatelji več obetajo od ZDA kot od Evrope. Vzrok je tudi v tem, da je stara celina bolj odvisna od izvoza (pa tudi uvoza surovin, materiala in izdelkov), zato je tudi bolj dovzetna za motnje v mednarodni trgovini.

Nižja vrednost evra bo seveda pogodu evropskim izvoznikom na ameriške trge, kjer si lahko obetajo večje prodaje zaradi dokaj ugodnih gospodarskih razmer in počutja Američanov pred največjim letošnjim dogodkom – predsedniškimi volitvami. Poleg tega bodo lahko dodatno zaslužila še na račun tečajnih razlik. Iztržek je kar opazen. Podjetje, ki je decembra načrtovalo prodajo ob predpostavki nespremenjenega tečaja, si lahko zdaj obeta tri odstotke višje prihodke, če se seveda ni odločilo zavarovati pred tečajnimi nihanji. Če se je, bodo velik del zaslužka sicer pobrali finančni posredniki, a na agregatni ravni bo to ugodno vplivalo na gospodarsko predstavo evrskega območja.

Franki vse bližje pariteti

Podobno večji zaslužek si lahko podjetja evrskega območja obetajo od izvoza v Švico. Evro je bil v frankih nazadnje tako malo vreden leta 2017, pred tem pa leta 2015. Zgolj 106 frankov je mogoče dobiti za sto evrov. Lani v tem času je bil stoevrski bankovec vreden 12 frankov več. Dolar in frank imata skupen vzrok nenadne moči. Vlagatelji zaradi povečane negotovosti selijo del svojega portfelja v varnejše naložbe, bolj jasno povedano, v naložbe z znanim ali fiksnim donosom. Dolar in frank pa ponujata višje obresti, kot si jih lahko vlagatelji obetajo v evrih.

O funtu, predvsem zaradi nepredvidenih posledic brexita, sicer ne moremo trditi, da pomeni steber varnosti, a pogled na gibanje tečaja kaže, da ga vlagatelji tudi cenijo bolj kot evro. Funt je bil v evrih nazadnje toliko vreden leta 2016, ko so na Otoku šele začeli razpravo o odhodu iz EU, polno leto pred referendumom. Za evro je mogoče dobiti le 83 penijev, to je približno dva manj kot med božično-novoletnimi prazniki.

A če so izvozniki v ZDA (in Švico) dobili darilo v obliki ugodnih tečajnih nihanj, pa je zahtevnejše obdobje, povsem mogoče tudi leto, pred izvozniki v Rusijo. Ta država vrednost domače valute precej pogosto prilagaja ceni nafte. Če cena nafte pade, se zniža tudi vrednost rublja. Naftna podjetja in posledično država s tem ohranijo prihodke v domači valuti. To pa seveda občutijo izvozniki v Rusijo. Vrednost rublja se je lani v evrih znižala za okoli desetino, kar je močno polepšalo rezultate tudi nekaterim slovenskim podjetjem, med drugim Krki. Cena nafte je letos zdrsnila za šestino, kar se že pozna tudi na vrednosti rublja.