Kaj bodo slovenske banke plačale z davkom na bilančno vsoto?

Davki so tako za posameznike kot za podjetja vedno neprijetni, previsoki ali pa jih je preveč. To je v Sloveniji še vroča tema, saj imamo zelo različne primerjave in poglede na to, kakšne in koliko davkov bi morali plačevati, da bi bilo pravično in da bi od tega neprijetnega plačevanja tudi vsi imeli to, kar pričakujemo. Slovenske banke, ki so med najmanjšimi v Evropi, še posebno nerade plačujejo davke, zlasti če ti zadevajo samo nje, kar je novi vladni zakon spet določil lani. Zato je zelo pomembno, da vemo, zakaj plačujemo davke in kaj se s tem denarjem doseže.

Zakon o obnovi, razvoju in zagotavljanju finančnih sredstev je namreč določil izredno obveznost obračunavanja in plačevanja davka na bilančno vsoto bank (0,2 odstotka), samo (!) za banke in hranilnice v Sloveniji, in to za dolgo dobo petih let. Taka vrsta obdavčitve, s takim namenom in za tako dolgo dobo je poseben primer v Evropi. V nekaterih državah je znana kratkoročna (leto ali dve) obdavčitev bank, vendar s povsem drugim namenom in rokom ter seveda učinki, bodisi v smeri finančne stabilnosti in oblikovanja bančnih rezerv ali drugih načinov reševanja nastalih težav bank in ne kot zdaj pri nas.

Mehanizmi za obvladovanje tveganj

Podnebne spremembe se dogajajo povsod v svetu in tudi naravne nesreče se redno dogajajo in se bodo verjetno še pogosteje v prihodnje. Zato je za obvladovanje teh naravnih tveganj, ki se zaradi naše večkrat nenaravne linearne dejavnosti dejansko tudi povečujejo, res zelo pomembno ustvariti take ustrezne mehanizme, ki olajšujejo to zelo težko obvladovanje tveganj. Za doseganje tega ter večje odpornosti in s tem varnosti, kar je zdaj nedvomno prioriteta vsakega pametnega upravljanja, pa je veliko možnosti. Verjetno je finančna oziroma davčna prva, ker je najenostavnejša, predvsem pa najbolj populistična, če se tiče že tako osovraženih bank, vendar je ta lahko tudi najslabša, če je slabo kalibrirana. Kalibracija mora namreč biti vedno lokalna in kapilarna za vsako nesrečo in še posebno za bančno področje, saj mora upoštevati posebnosti posameznega področja in seveda nesreče ter makro- in mikroekonomskega stanja, značilnosti trga in njegovega potenciala, predvsem pa položaj udeležencev na trgu. In ravno to se ni zgodilo z lani uzakonjenim davkom na bilančno vsoto bank pri nas. Ta davek v osnovi ni upošteval specifike, tudi ne majhnosti naših bančnih institucij, če pustimo ob strani možnost, da bi lahko izbrali kakšen drugačen, boljši ukrep ali davek, ki bi bistveno bolje in hitreje služil opisanemu namenu ter ne bi bil škodljiv in diskriminatoren.

Davek na bilančno vsoto naših bank bi, če bi obveljalo, kot je bilo najprej predvideno, da obdavči banke neomejeno z 0,2 odstotka bilančne vsote, lahko pogubno prizadel predvsem naše manjše banke. Posebno tiste, ki imajo večjo bilančno vsoto in manjše možnosti prihodkov ter so pri nas v večini, ker pridno delujejo na zelo majhnem in specifičnem trgu. Z omejitvijo te davčne obveznosti na naknadno določeno kapico 30 odstotkov dobička bank iz rednega letnega poslovanja se je nevarnost pogube večine naših malih bank sicer omejila, vendar še vedno ostajajo, predvsem male banke in tiste, ki niso bile sanirane in ne morejo uveljaviti odbitkov pri davčni obravnavi slabitev, v precej slabšem in celo diskriminiranem položaju ter s slabo perspektivo.

Tak davek zato nikakor ni dober niti za finančni sistem niti za gospodarstvo in tudi ne za sanacijo avgustovskih poplav ali celo nižanje inflacije, čeprav se v utemeljitvah in obrazložitvah tega davka to tako poskuša prikazati. Poglejmo najprej, kje so vsebinski vzroki za te ugotovitve, o pravičnosti in različnih kriznih dobičkarjih pa na koncu.

Vsebinski vzroki so različni. Najpomembnejši je, da se s tem davkom, kljub izboljšanju prvotnega pogubnega koncepta, še vedno precej zmanjšuje bančni potencial majhnih bank, tako pri kreditiranju kot pri oblikovanju kapitala in zlasti slabitev ali rezervacij, ki so zdaj vse bolj nujne, tudi zaradi omenjenih podnebnih in drugih sprememb ter novih tveganj, predvsem možne recesije.

Te banke imajo pri omenjenih temeljnih komponentah bančnega poslovanja praviloma že sicer, zaradi svoje majhnosti, velike omejitve, regulator pa jim nenehno nalaga nove v obliki dodatnih kapitalskih blažilnikov. S tem davkom sedanje stanje teh bank še poslabšujemo ter tako ogrožamo tudi njihovo finančno stabilnost, lahko pa tudi njihov možni nadaljnji razvoj.

Zanimivo je, da Banka Slovenije (BS), ki je odgovorna za bančno stabilnost in nadzor teh bank, pri tem ni pomagala bančnemu sektorju ter bolj sodelovala pri pripravi tega dela zakonodaje ali bila na strani bank. Še posebno zato, ker je Evropska centralna banka (ECB), katere del je BS, na to opozorila z zelo jasnim stališčem v svojem mnenju. V tem stališču so jasno navedli, da bo ta davek kljub razumevanju naših fiskalnih potreb za sanacijo poplav, za slovenske banke škodljiv, saj bo predstavljal omejitev bančnega poslovanja in delovanja, tako v kreditnem potencialu kot kapitalu ter oblikovanju blažilnikov. ECB je predlagala, da se opravi predhodna analiza možnih negativnih posledic davka, ki po našem vedenju nikoli ni bila narejena, ampak je ostalo le pri naknadni preverbi vpliva davka na finančno stabilnost, ki ga je izvedla BS. Zato poglejmo možne negativne učinke uvedenega davka in možne alternativne rešitve.

Davčna osnova, ki jo določa ta davek, to je celotna bilančna vsota banke, bo pri majhnih bankah najverjetneje vodila h krčenju bilančne vsote. To pomeni tudi zmanjševanje kreditiranja, ki je potrebno tako za gospodarsko aktivnost kot tudi prebivalstvo, zlasti v času visoke inflacije, saj ta omogoča hitrejše odplačevanje dolgov. Ta davek bo torej potencial kreditiranja v letošnjem in prihodnjih letih, zlasti v majhnih bankah, verjetno zmanjšal. Višje bodo tudi marže oziroma cene produktov teh bank, saj bo treba za slabitve in rezervacije najti nove vire. Dvignila se bo namreč cena kapitala, ki ga bodo morale te banke namesto iz zadržanih dobičkov, ki jih bo delno pobral davek, kupiti precej dražje na trgu. Pri tem se postavlja tudi bistveno vprašanje, ali bodo investitorji sploh imeli interes vlagati v tako pohabljene (inhibirane) majhne banke v Sloveniji. To pa je za te banke velika razvojna omejitev in verjetno vodi v še večjo monopolizacijo slovenskega bančnega trga. Takrat ne bo več problem samo sanacija poplav, ampak tudi potencialna nekonkurenčnost produktov na našem finančnem trgu, ki je že zdaj zelo skromna in draga, in s tem neustrezno delovanje celotnega finančnega sistema. To ima večje razsežnosti kot poplave in njihova sanacija.

Z zmanjšanjem omenjenih treh potencialov se ne zmanjšuje le bančni potencial, ampak tudi možnosti za sanacijo poplavne škode, na primer s kreditiranjem prebivalstva in podjetij. Te male banke so pri nas navadno zelo lokalno prisotne, nekatere pa še posebej financirajo določne segmente prebivalstva in gospodarstva ali kmetijstva. Če ne presojamo velikosti škode, ki je bila ugotovljena – na kar je opozoril tudi fiskalni svet –, moramo ugotoviti, da torej takšno zbiranje fiskalnih sredstev za sanacijo ni najprimernejše.

Poleg tega bi država morala pred obdavčitvami najprej poskrbeti za pripravo pravih podatkov o področjih in zemljiščih v Sloveniji, ki jim grozijo naravne nesreče podnebnega, potresnega, poplavnega, požarnega ali drugega pomena. Brez teh podatkov bo težko upravljati prihodnje podnebne in druge spremembe, še manj pa naravna tveganja, zlasti pa ne omejiti ali celo prepovedovati spremembe namembnosti zemljišč ter različne sporne gradnje.

Tržna vrzel

Predvideni učinki tega davka naj bi bili predvidoma prilivi v višini od 90 do 100 milijonov evrov na leto. Toda multiplikacije bančnih kreditov imajo ob ustreznem vzvodu lahko precej večje učinke. Namreč, če se povečuje potencial za kreditiranje in omogoči določene oblike prevzemanja tveganj ali pa zavarovanja, kar bi država lahko ponudila, bi banke in zavarovalnice to lahko najmanj potrojile.

Tako oblikovana sredstva oziroma večji viri bi lažje služili dolgoročnejšemu namenu, denimo z oblikovanjem finančnih platform ali zavarovalnih shem za naravna tveganja, ki zdaj nedvomno predstavljajo tržno vrzel, saj jih komercialne zavarovalnice ne morejo v celoti pokriti. Tako novo zavarovalno ali pozavarovalno shemo bi lahko oblikovali v SID banki, ki že 30 let uspešno izvaja shemo zavarovanja nemarketabilnih izvoznih tveganj. Danes so na vrsti nemarketabilna naravna tveganja in oblikovanje določenih državnih varnostnih rezerv za te namene. To je več kot nujno za slovensko izpostavljenost podnebnim spremembam, kot ugotavljajo tuji in naši strokovnjaki, na primer dr. Lučka Kajfež Bogataj in dr. Žiga Zaplotnik.

Nadalje je znano, da sanacije poplav in plazov ne bomo mogli opraviti kratkoročno oziroma »čez noč«. Za to bomo potrebovali več let, na kar je opozorila tudi vlada ob tem zakonu. Vendar je pri tem nujno treba uvesti več sistematskega in premišljenega delovanja ter spodbujanja posameznikove, ne le družbene odgovornosti in solidarnosti. Kot kažejo izkušnje, nepovratna sredstva in celotno pokrivanje škode in tveganj navadno ne prinašajo dobrih rezultatov v tej smeri. Zato bi bil naslednji mogoči ukrep tudi subvencioniranje vseh aktivnosti posameznikov za obnovo stavb in zemljišč za doseganje protipotresnih in protipoplavnih standardov, ki ga država lahko izvede prek Eko sklada.

K izboljšanju negotovega poslovnega okolja, ki ga je povzročila odločitev o tem davku, bi lahko prispevala tudi BS, če bi bankam omogočila določene olajšave za oblikovanje slabitev za naravne nesreče in druge izredne primere. To bi precej bolj pripomoglo k stabilnosti bank in posledično tudi k reševanju težav prizadetih subjektov v poplavah, pa tudi izboljšalo prihodnje oblike in načine upravljanja teh novih tveganj v bankah, kar je njihova nova in zelo pomembna naloga.

Poleg vsega je ta davčni finančni vir sporen tudi, ker ta namenska sredstva za sofinanciranje ukrepov in projektov za obnovo in razvoj po poplavah pravzaprav niso kratkoročnega značaja, saj se kot davek zbirajo z 18-mesečnim zamikom, hkrati pa tako postanejo sestavni del proračunskih sredstev, ki jih ni mogoče več ustrezno uporabljati. V petih letih se namreč lahko marsikaj spremeni in se lahko zgodijo nove nesreče oziroma postavijo prioritete, ki jim proračunski razrez oziroma kratkoročna fiskalna politika sledita. Zato bi bilo za doseganje želenih fiskalnih učinkov precej bolj smiselno oblikovati dolgoročnejše rešitve oziroma vire, brez neposredne uporabe davčnih oziroma fiskalnih omejitev (posebne platforme ali zunajproračunske sklade) ter s tem tudi sistemsko omogočiti poleg sanacije obstoječe nesreče tudi dolgoročne rešitve za to in druge naravne nesreče, ki grozijo Sloveniji v prihodnje.

Dejanske učinke tega davka na banke ter mikro- in makroekonomski položaj bo BS lahko ugotovila leta 2025 in objavila šele leta 2026, kar bo za omejitev in spremembo omenjenih negativnih posledic na nekatere banke in kreditni trg, predvsem pa gospodarski cikel, vsekakor prepozno. To bo kritično, če bo sledila nova recesija in si majhne banke ne bodo mogle iz zadržanega dobička, ki jim je zdaj najpomembnejši vir, oblikovati večjega kapitala in rezervacij za oslabitve, ki bodo nujne v recesiji, ko se bodo kreditne bonitete kreditojemalcev znižale ali pa bodo celo prenehali odplačevati kredite in jih reprogramirati.

Namen, da se obdavčijo banke, ki naj bi v zadnjih letih imele visoke neto obrestne prihodke in posledično tudi izjemne dobičke, nima prave podlage v finančnih podatkih, ampak v ideoloških predpostavkah in neznanju ter nepoznavanju dogajanja na slovenskem finančnem trgu. Banke so namreč v zadnjih petih letih ob negativnih obrestnih merah imele velika prihodkovna tveganja in večinoma nizke obrestne prihodke. Večina dobička je tako izhajala iz razgraditve preteklih oslabitev ali iz drugega poslovanja, tudi na tujih trgih, zlasti v primeru velikih bank. Šele z zelo hitrim dvigom obrestnih mer ECB je bilo to tveganje leta 2022 odpravljeno in rezultat so bili višji dobički. Ti so lahko začasni, in če jih v prihodnje ne bo, ne bo niti davčne osnove oziroma vira za sanacijo poplav.

Obratni učinek

Prav tako s tem davkom ni mogoče doseči pravičnejšega porazdeljevanja inflacijskih bremen, ampak verjetno prej nasprotno. Kajti inflacija, bodisi povpraševanja bodisi ponudbe, zlasti pa krizna, najbolj prizadene revne in ranljive, saj jim zmanjšuje kupno moč, prerazporeja njihova sredstva k bogatejšim in s tem jemlje možnosti za razvoj. In ravno tu banke lahko pomagajo premagovati težave revnejših, na primer s kreditiranjem potrošnje ali stanovanj, da ostanejo nad inflacijskim udarom, saj je inflacija vedno individualna. Vendar banke, predvsem manjše, ob tako zmanjšanem kreditnem potencialu tega ne bodo počele in bodo, kot smo omenili, verjetno krčile poslovanje in bilančne vsote, kar pomeni obratni učinek tega davka. Poleg tega zmanjšuje ponudbo posojil in zvišuje stroške le teh, saj bo poleg že navedenega treba več zaslužiti na sedanjem portfelju kreditov, kar navadno negativno vpliva na gospodarsko rast in s tem tudi na celoten fiskalni in davčni okvir delovanja države.

Če je bila ocena zakonodajalca, da je bančni sektor v zadnjih krizah utrpel manjšo škodo v primerjavi z drugimi sektorji in ima zato izredne dobičke, se vprašamo, kakšne podatke ima zakonodajalec za tiste sektorje, ki so bili krizni dobičkarji, in zakaj teh sektorjev ni obdavčil. Govorimo o telekomunikacijah, ki so v krizi zaradi covida-19 cvetele, ter vseh podatkovnih in IT-storitvah, ki so bogatele, enako kot farmacija, trgovina in energetski sektor. Zadnja dva sta z inflacijskimi pritiski nedvomno bolj škodovala in še vedno škodujeta, kot so to banke. Da so ti podatki točni, potrjuje dejstvo, da so te sektorje v nekaterih državah omejili ali drugače prisilili v sodelovanje ter obdavčili. Zato bi bilo smiselno in pametno, predvsem pa pravično, da se, če je želja po obdavčitvah tako velika in pravilna, čeprav smo pokazali, katere druge rešitve so boljše in dolgoročnejše, obdavči vsaj še te in nekatere druge (medicinska in varnostna oprema, oglaševanje, alkohol in tobak) sektorje. Ti so veliko bolj profitabilni in bi prinesli bistveno višje fiskalne vire, če že nimamo poguma in moči obdavčiti tiste, tudi tuje družbe, ki vsak dan rudarijo naše podatke in jih, brez naše vednosti, tudi z zlorabami, pretvarjajo v milijardne dobičke, kot so Google, Microsoft, Meta in podobni.

Upravljanje v smeri dobrega obvladovanja oziroma zniževanja vseh vrst tveganj, tudi naravnih, je že dolgo vodilo za napredek človeštva. Tega ta davek in njegovi kreatorji vsekakor ne bodo dosegli in tako tudi ne bodo prispevali k zmanjševanju, ampak dolgoročnemu povečevanju različnih, zlasti ekonomskih in finančnih tveganj. Vprašljivo je tudi doseganje fiskalnih učinkov in same sanacije poplav, predvsem z vidika dolgoročnega reševanja teh problemov. In to naj bi banke plačevale s tem davkom prihodnjih pet let?

Še je čas za boljše odločitve in rešitve, se pa ta hitro izteka, in to v vse večje stiske in pritiske, ki nas čakajo, če ne bomo zmanjševali in obvladovali omenjenih tveganj, ki jih večinoma povzročamo sami.