Deset let po padcu Lehman Brothers se ponavljajo stari vzorci

Ljubljana – Čez dober mesec, 15. septembra, bo minilo že deset let od padca ameriške investicijske banke Lehman Brothers. Ta velja za mejnik za začetek velike globalne finančne krize in najhujše recesije po drugi svetovni vojni, ki smo jo močno občutili tudi pri nas. In kako smo na morebitno novo krizo pripravljeni zdaj?

Če se ozremo desetletje nazaj, sta bila prva vzroka za globalni finančni kolaps predvsem deregulacija in preslab nadzor ameriške finančne industrije v povezavi z zelo ekspanzivno denarno politiko, ki jo je pred tem vodila ameriška centralna banka Federal Reserve (Fed) pod vodstvom tedaj nesporne avtoritete, »maestra« Alana Greenspana.

Sistemski zametki krize so bili ustvarjeni že desetletje prej, za časa Clintonove administracije. Tedaj je Wall Street prek Bele hiše zlobiral odpravo Glass-Steagallovega zakona, protikriznega ukrepa iz leta 1933, ki je določeval ločitev investicijskih in komercialnih bank ter zavarovalnic in borznih družb. Na ta način so ameriške banke spet lahko špekulirale na borzah.

Fedova tiskarna in toksične obveznice

Na drugi strani se je Fed na zunanje šoke iz začetka tisočletja (napad na newyorška dvojčka 2001, začetek vojne v Iraku 2003 ...) odzival s pospešenim tiskanjem denarja. Milijarde dolarjev so v okolju brez ustrezne regulacije in nadzora iskale nove, vedno bolj dvomljive naložbe. Tudi v izvedene finančne instrumente in v lepo zapakirane, a toksične in skoraj ničvredne drugorazredne hipotekarne obveznice.

Borzni indeksi so tedaj leteli v nebo in le vprašanje časa je bilo, kdaj se bo sprožila kriza širših razsežnosti. Najprej je močno počilo marca 2008 v newyorški investicijski banki Bear Stearns, kjer pa je ameriška centralna banka še posredovala, najprej z zajetno finančno injekcijo in nato s takojšnjo prodajo »grešnice« velikanki JPMorgan Chase.

Tista odločilna domina, ki je sprožila krizo, je bila wallstreetska investicijska banka Lehman Brothers, njen bankrot, največji v zgodovini ZDA, je v naslednjih tednih in mesecih zatresel Ameriko in svet. Borzni indeksi so po septembru 2008 strmoglavili za dobrih 40 odstotkov. Najhujšo kolateralno škodo pa so občutile banke, predvsem v Evropi, saj se je zaupanje med njimi povsem porušilo, kar je pripeljalo do kreditnega krča epskih razsežnosti, ki je pustošil tudi pri nas.

Povsem nepripravljena Evropa

Evropa je bila na krizo povsem nepripravljena, zato jo je prizadela precej huje kot ZDA. Projekt skupne valute evra je tedaj komaj zaživel, z vsemi otroškimi boleznimi in pomanjkljivostmi, predvsem pa brez učinkovitega nadzora bank in sistemskih mehanizmov za reševanje kriz. Ti so se začeli urejevati šele kasneje, po padcu Grčije in drugih kriznih držav iz skupine PIGS.

V Sloveniji je tedaj, jeseni 2008, še veljalo varljivo prepričanje, da nas bo potres na Wall Streetu zaobšel, ker da smo s svojim majhnim, nerazvitim kapitalskim trgom imuni na špekulacije v elitnih svetovnih borznih financah. A se je kmalu pokazalo, da smo bili s preslabo nadzorovanimi bankami, prezadolženimi podjetji, nekaterimi vratolomnimi menedžerskimi prevzemi in premalo odločnim ukrepanjem Pahorjeve vlade med najhujšimi poraženci. Šele lani, po izgubljenem desetletju, smo svoj BDP končno spravili čez predkrizno raven.

Kje smo deset let kasneje

Kje smo zdaj, deset let kasneje? Zdi se, da so nekatere posledice reševanja iz zadnje krize že ustvarile razmere za novo in tudi nekateri stari predkrizni vzorci se ponavljajo. Evroobmočje in ZDA sta poplavljena z več tisoč milijard dolarjev/evrov, sveže natiskanih v času kvantitativnega sproščanja, ki je bilančno vsoto svetovnih centralnih bank napihnilo na dobrih 15.000 milijard dolarjev.



Z obiljem denarja so borzni tečaji na obeh straneh Atlantika spet na zgodovinsko visokih ravneh. Na drugi strani pa Trumpova administracija teži k deregulaciji. Za zdaj ji je uspela predvsem odprava omejitev za banke iz Dodd-Frankovega zakona, ki je bil postkriznega leta 2010 sprejet prav z namenom, da v prepreči nove finančne polomije.

Novo krizo lahko zanetijo tudi geopolitična trenja: protekcionistična politika Bele hiše je zdaj eden glavnih dejavnikov tveganja v svetovni ekonomiji, vzrok za zaskrbljenost pa je tudi pospešeno povečevanje dolga. Celoten svetovni dolg, javni in zasebni, je po podatkih IMF zrasel že na 164.000 milijard dolarjev, od tega znaša javni dolg v svetu kar 63.000 milijard dolarjev. Ob sedanjih zgodovinsko nizkih obrestih je takšen dolg še vzdržen, a v primeru nove finančne krize bi se obrestne mere dvignile, kar bi izjemno otežilo dolžniško breme zlasti v perifernih evrskih državah (Grčija, Italija ...) in razvijajočih se državah.



In Slovenija? Pri nas se je javni dolg v zadnjem desetletju skoraj početveril in deset let po padcu Lehmana imamo precej manjši manevrski prostor za spopad z morebitno novo krizo. V nasprotju z obdobjem 2009–2013 bi si zdaj precej težje privoščili nekaj zaporednih let s šestodstotnimi proračunskimi primanjkljaji. Res so naše banke za zdaj trdnejše kot pred desetimi leti, naša podjetja pa precej manj zadolžena, a najbolje se pred posledicami nove svetovne finančne krize zavarujemo, če nekaj prihranimo zdaj, v dobrih časih.