Delitev dediščine je za marsikoga še vedno tabu

Ljubljana - Danes sedemdesetletni gospod in njegova žena imata dva otroka. Sinu sta že pred leti finančno pomagala pri nakupu nove hiše, hčeri, ki z družino še vedno živi doma, pa bo po dogovoru ostala družinska hiša, kjer živita starša. Preostalo morebitno premično premoženje se bo po smrti staršev razdelilo na pol, so se dogovorili v tej družini in to tudi pravno uredili.


To je eden od primerov, kjer sta zakonca vnaprej uredila delitev dediščine med dediče. A taki primeri niso zelo pogosti, saj pri nas še vedno razmeroma malo ljudi svojo zapuščino uredi za časa življenja. Odvetnica Barbara Štraus Kunaver pojasnjuje, da precej ljudi dediščino pusti neurejeno, ker se iz različnih razlogov o tem ne želijo odločati. Kot enega od razlogov navede, da se na primer, nočejo nikomur zameriti.
 

Predaja premoženja je redkost

V Sloveniji se dediščina po zakonu razdeli med zakonite dediče. Posameznik pa lahko svojo zapuščino razdeli tudi drugače. To lahko stori z oporoko, z razdelitvijo premoženja oziroma izročilno pogodbo, s čimer se morajo strinjati vsi dediči, ali s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, kjer dedič premoženje dobi šele, ko oseba umre.



Kot pravi Štraus Kunaverjeva, so izročilne pogodbe redkost, saj to pomeni, da dedičem izročiš vso premoženje; starejši se namreč marsikdaj bojijo, da bi jih dediči vrgli na cesto. Bolj pogoste so po njenih besedah pogodbe o dosmrtnem preživljanju in oporoke, kjer pa so tudi možne različne interpretacije.



Statistike o tem pri nas ni. Na notarski zbornici pojasnjujejo, da so od 10. januarja 2017 v centralni register oporok vpisali vse do takrat še nevpisane oporoke, ki so jih sestavila sodišča kot sodno oporoko ali so jih prejela v hrambo. V centralni register oporok je bilo tako po podatkih notarske zbornice sredi meseca oktobra 2019 vpisanih 42.206 oporok. »Število oporok oziroma podatkov o oporokah, ki se vpisujejo v register, je v zadnjih letih stabilno in približno na isti ravni, največ oporok vpišejo v register notarji, približno 68 odstotkov letno, manjši del sodišča (približno 21 odstotkov) in okoli 11 odstotkov odvetniki.«

Dedni spori so lahko dolgotrajni

Če se dediči z delitvijo premoženja ne strinjajo, lahko sprožijo dedni spor. Ker na vrhovnem sodišču teh sporov ne vodijo posebej, podatkov o teh sporih ni. So nam pa sporočili, da so sodišča od 31. oktobra 2017 do 31.oktobra 2019 obravnavala 43.947 zapuščinskih zadev, od katerih so v 575 primerih izdala sklep o prekinitvi in napotitvi v pravdni postopek. Na vrhovnem sodišču opozarjajo, da to avtomatično ne pomeni, da je do spora tudi prišlo, saj se lahko dediči izvensodno dogovrijo. Izločeni dedič lahko terja tudi nujni delež, ki znaša polovco tistega, kar mu pripada po zakonu.

Odvetnica Štraus Kunaverjeva ugotavlja, da lahko dedni spori trajajo zelo dolgo, tudi desetletje in več. »Marsikdaj gre pri tem za kakšne čustvene zamere in ne za racionalno odločanje,« pojasnjuje.

Odgovornost do naslednikov

Psihologinja dr. Polona Matjan pravi, da se ljudje zelo malo ukvarjajo s tem, kaj bo po tem, ko jih ne bo. Denimo, kaj bo z zdravstvom, ekonomijo, okoljem, vremenom, premoženjem… »Večina ljudi želi napraviti tako, da sami živijo dobro,« dodaja. Kot ugotavlja, se ljudje prav gotovo težko soočamo s tem, da nas enkrat ne bo, se pa ne ukvarjamo s tem, da nas tudi enkrat ni bilo.
Po besedah Matjanove odgovornost ni stvar smrti ali tabujev ob smrti, ampak je to stvar zrelosti in etike, zato meni, za naslednike verjetno bolj skrbijo zreli ljudje, ki jih njihovi otroci oziroma nasledniki zares zanimajo. »Ti bodo premoženje uredili tako, da se dediči zaradi njih ne bodo (preveč) skregali. Hkrati imajo kapaciteto, da otroci odločitev zamerijo njim, staršem, umrlemu, če jim delitev ni pogodu, ne pa sorojencu, kar je tudi znak zrelosti,« pojasnjuje.

Urejanje dediščine, je po mnenju sogovornice najbrž odvisno tudi od tega, kakšno potrebo po kontroli ima nekdo in od njegove navezanosti na materialno. Kot navaja, so se s tem nekoč bolj ukvarjali kmetje, saj je bila takrat navezanost na zemljo marsikje večja od navezanosti na otroke. »Družba pa ve, da je dedovanje potrebno zakonsko urediti, ker ga ljudje sami slabo urejajo, zato ima vsaka družba oziroma država zakon o dedovanju, kjer je natančno napisano, kaj komu pripada,« sklene.