Celo Mario Draghi vidi živahno inflacijo

Bolj kot samo zasedanje ECB v septembru je na evropskih obvezniških trgih v prejšnjem tednu odmevala izjava Maria Draghija, da v letu 2019 vidi živahen dvig inflacije in da vse kaže v smeri dviga obrestnih mer v drugi polovici prihodnjega leta.

Izjava pa ne bi bila nič vznemirljiva, če ne bi vsebovala besede »živahen«, zato je bila reakcija trga na dvig zahtevanih donosnosti obveznic povsem logična. Lahko bi rekli, da je bila informacija ob vse bolj inflatornem okolju, rasti plač, umikanju likvidnosti centralnih bank s trga ter dvigovanju obrestnih mer v ZDA že težko pričakovana.

Draghi je bil namreč doslej ob vsakokratni omembi inflacije zelo zadržan. Če bo šlo po najnovejši poti naprej, se bo njegov mandat končal ravno ob prvih dvigih obrestnih mer v EMU. Morgan-Stenleyjev indikator, ki meri število mesecev do prvega dviga obrestne mere v EU, je prvič po letu 2011 padel pod 12 mesecev.

Avgust je minil v znamenju dviga obrestnih pričakovanj, predvsem na račun objavljene rasti plač v ZDA in Veliki Britaniji, svoje pa je prispevala še nafta, katere cena počasi in vztrajno raste, kljub splošnemu upadu cen surovin. Gre za divergenco med energenti in surovinami, ki je nismo zasledili že lep čas. Donosnost ameriških državnih obveznic se je spet vrnila v območje nad tremi odstotki, torej na raven, kjer ponuja lepo dolgoročno donosnost, ki bo bolj ali manj pokrila povprečno letno inflacijo.

Prejšnji teden je Fed pričakovano dvignil obrestno mero že tretjič letos in do konca leta 2019 nas predvidoma čakajo še trije dvigi. Odziv predsednika Donalda Trumpa je bil pričakovano negativen, podobno kot na prejšnji dvig. Vendar več kot malo besedne kritike si glede prvega moža Feda za zdaj ne privošči, zadnji pa si s tem verjetno tudi še ne beli glave.