Če želimo obrusiti mlad diamant, moramo vanj vlagati

Aleksej je zaradi izjemne nadarjenosti in inteligence osnovno šolo končal v sedmih letih, pri 16 je bil dijak tretjega letnika gimnazije. Zlata priznanja iz astronomije, fizike, matematike in razvedrilne matematike je nizal kot za šalo, sledile so medalje z naravoslovne olimpijade.

Nadarjeni mladenič je imel od vsega začetka veliko podporo svoje družine, a na neki točki – natančneje, ko je potreboval dober teleskop in okularje, kar je predstavljalo velik finančni zalogaj – je bila nujna podpora. Prišla je v obliki sponzorskih sredstev.

Danes 18-letni študent je le eden od mladih upov, ki jih v Sloveniji brusimo iz leta v leto, tudi s podporo podjetij, ki znajo prepoznati družbeno odgovornost do izstopajočih posameznikov. Ti bodo namreč v prihodnosti kovali podobo naše države in družbe. S sredstvi želijo priskočiti na pomoč mladim z različnimi talenti, znanji in ambicijami ter prispevati k temu, da bodo lažje razvili svoje potenciale. Štipendije niso vedno dovolj, kot tudi sama nadarjenost še ne vodi do velikih uspehov.

Podpora mladim danes dodana vrednost jutri

»Vsak mladi up mora v lasten razvoj vložiti veliko časa in truda, imeti mora precej volje in spodbudno okolje. Čeprav so področja, kot šport, umetnost in znanost, med seboj težko primerljiva, imajo pri razvoju mladih upov veliko skupnega. Na področju znanosti mladi znanstveniki prebijejo ogromno časa med preučevanjem različnih relevantnih virov, v naravoslovju in na sorodnih področjih natančno izvajajo zahtevne poskuse in meritve, se učijo iz obstoječih rešitev znanih problemov, da lahko uspešneje zastavljajo nove raziskovalne probleme, in na izvirna vprašanja iščejo originalne odgovore,« pravi Robert Repnik, profesor na Fakulteti za naravoslovje in matematiko ter na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Je tudi eden od članov strokovne komisije, ki bdi nad prijavljenimi v razpisu Mladi up.

»Gre za dobrodelni projekt, namenjen mladim nadarjenim posameznikom, starim med 16 in 19 leti, ki se šele prebijajo na vrh ter zato težje pridobijo profesionalna ali sponzorska sredstva za razvoj svojega talenta. Vsako leto izberemo približno 12 mladih upov, ki jim podelimo finančno pomoč, podprli smo že številne športnike, znanstvenike in umetnike,« pove Tjaša Kolenc Filipčič, direktorica marketinga v Zavarovalnici Triglav, ki bdi nad Mladimi upi.

Skakalec Timi Zajc, plezalka Janja Garnbret, violinistka Ana Sešek pa motokrosist Tim Gajser in smučar Štefan Hadalin, parašportnica Hana Brečko Simšič in že omenjeni Aleksej Jurca so imena, ki so vsako zase že pustila pečat na področju, s katerim se ukvarjajo. In ga skoraj zagotovo še bodo.

Nepogrešljivo: dober mentor in finančna podpora

Boljše investicije podjetja v smislu družbene odgovornosti, kot je pomoč mladim, ki bodo čez leta ali desetletja družbi vrnili veliko več, kot je ta vložila vanje, ni. To zagotavlja dolgoročni razvoj družbe, države in človeštva nasploh. »Za razvoj mladih upov, ne glede na področje nadarjenosti, so pomembni hitra prepoznava, kakovostno strokovno delo z njimi in vzpostavitev ustreznih razmer v njihovem okolju. Za prvi dve nalogi običajno zmorejo poskrbeti njihovi mentorji, pri zadnji pa je družbena odgovornost podjetij skozi spodbudo mladim upom zelo dobrodošla,« dodaja profesor Repnik.

»Aleksej je pred leti potreboval predvsem dobrega mentorja, ki je prepoznal njegov talent, in imel je srečo, da ga je dobil. Predvsem v dodatnem krožku – če bi bil omejen le na šolsko snov, bi bilo to premalo. Fizika finančno ni problematična, ker potrebuješ le knjige. Astrofiziki pa potrebujejo opremo, ki je precejšen finančni zalogaj,« pove Aleksejev oče Anton Jurca.

Sin je sicer vseskozi imel Zoisovo štipendijo, a ta zadošča le za kakšno knjigo, nikakor ne za drage teleskope. Jurca pri tem opozarja tudi, da bo moral šolski sistem obrniti svojo smer in nadarjene otroke rešiti balasta, v katerem jih vedno bolj utaplja, otroci, kakršen je Aleksej, namreč potrebujejo individualno obravnavo.



Pravkar polnoletni genialec danes študira na Fakulteti za naravoslovje v Novi Gorici, ki je prepoznala njegov talent in posebne okoliščine, ki jih potrebuje, da ga dokončno obrusi. »Univerza je majhna, delajo lahko individualno in se mu tako precej bolj posvečajo. Na kakšni večji se mu ne bi mogli prilagoditi,« pove Anton Jurca.

Športni psiholog Aleš Vičič, ki se že več kot 19 let profesionalno ukvarja s psihološko pripravo športnikov, dokončnega odgovora na vprašanje, ali je slovensko okolje dovolj spodbudno za mlade talente in jih torej obrusi do konca, nima. »Težko je dati splošno oceno, ker je treba vedeti, kje je naša točka primerjave. Če se postavimo ob bok južnim državam, smo odlični, v primerjavi s severom slab(š)i. Če izhajamo le s športnega vidika, je naš sistem še vedno zelo pri vrhu. Na koncu poti znamo talente izluščiti in spodbuditi, da razvijejo vso svojo nadarjenost, dokaz so rezultati naših športnikov. Da ima država z dvema milijonoma prebivalcev dobre tekmovalce v 20 različnih športih, je neverjetno. Je pa res, da ko s športniki delaš kot trener, fizioterapevt ali psiholog, vidiš, da se da tudi marsikaj izboljšati.«

Vičič dodaja, da je veliko odvisno od športnih klubov ali matične zveze. Nekateri so organizirani bolje, drugi slabše in temu primerni so nato rezultati. Poudari pa, da bo treba v prihodnosti pomagati talentom, predvsem na točki, ko vstopijo na fakulteto in presežejo prag 18 let, pa (še) nimajo sponzorskih pogodb.

Kultura, znanost, šport

Športniki so tisti, ki jih (najbolj) pogosto kujemo v zvezde in njihove uspehe najhitreje opazimo, a neobrušenih diamantov je precej tudi na drugih področjih, v že omenjeni znanosti in v umetnosti. »Morda so nekatera področja bolj popularna, zaradi česar so bolj promovirana v medijih in jim nato to narekuje več podpore. Tudi mladi upi, ki delujejo na različnih področjih, niso vsi enako željni soja žarometov. Morda se kdo, ki se ukvarja z mladinskim raziskovalnim delom ali znanostjo, težje odloči za nastopanje v javnosti, tudi sistematično in dolgotrajno delo v znanosti je za kamero lahko manj zanimivo. Vsemu temu sledi težje iskanje podpore za razvoj mladih znanstvenikov. Vsega navedenega pa ni mogoče uporabiti kot argument, da znanosti med mladimi ne gre podpirati – ravno nasprotno,« opozarja Robert Repnik.

Tu torej nastopita država in družba, da začutita, zaslišita in podpreta ekstremne talente, pa tudi, da zapostavljena področja intenzivneje promovirata. Mladi upi so storili prve korake, a pot je še dolga.