V nadaljevanju preberite:

Pred osmimi leti in pol je izbruhnila afera v zvezi z izplačevanjem dodatkov za stalno pripravljenost na več visokošolskih ustanovah. Sodni postopki, ki so sledili, so v različnih fazah. Pod črto lahko ugotovimo, da so bile v podobnih primerih sodne odločitve različne, od obsodilne sodbe do več oprostilnih. Pri nekaterih obtoženih je prišlo do zastaranja. Poleg sodb, ki se laikom zdijo nekoherentne, je jasno razvidna nedodelanost pravnega reda.

Za celovit pogled je najprej treba pogledati ozadje; zaradi kompleksnosti ga nekoliko poenostavljamo. Avgusta 2008 je začel veljati nov sistem plač v javnem sektorju, ki je krčil dodatke. Plače je bilo treba prevesti na nov sistem, odrejanje dodatkov za stalno pripravljenost je bilo prepuščeno članicam univerze. Da se dodatki izplačujejo, so vedeli vsi deležniki (tako so prepričani poznavalci tega procesa) plačnega, visokošolskega in nadzornega sistema. Izplačevanje dodatkov za stalno pripravljenost je bilo povezano z eno od ključnih hib nagrajevanja v javnem sektorju. Ljudem, ki so zaradi ambicioznih ciljev visokošolskih institucij delali občutno več od opravil, predvidenih z umeščenostjo v plačne razrede, so predstojniki namenili dodatek za stalno pripravljenost.