Slovenska Olimpija z nemškim kapitalom in hrvaškim znanjem

Pred tremi leti je eden najbolj tradicionalnih športnih kolektivov v Sloveniji dobil novega lastnika, bolje rečeno upravljavca. Nogometni klub Olimpija je prevzel nemški podjetnik z nepremičninami Adam Delius, pri tem projektu pa ima zelo pomembno vlogo tudi Igor Barišić, nemški poslovnež hrvaških korenin, ki je k sodelovanju v vlogi športnega direktorja pritegnil še rojaka, nekdanjega nogometnega vratarja Gorana Boromiso. Že v prvi sezoni so zmaji z novim vodstvom osvojili dvojno krono, letos pa so uprizorili zgodovinski podvig, ko so se še drugič zapored uvrstili v skupinski del konferenčne lige, tekmovanje pod okriljem Evropske nogometne zveze.

Nemški kapital in hrvaško znanje sta torej v prvih sezonah obrodila bogate sadove. »Slovenija je bila moja ideja. S prijateljem in poslovnim partnerjem Adamom Deliusom sva namreč vrsto let razmišljala, da bi prevzela vodenje nogometnega kluba. Naredil sem analizo v Sloveniji in ugotovil, da je Olimpija vodilna športna blagovna znamka, da je tu najboljše okolje za nas. Spoznala sva, da je najbolj smiselno, da kot tujca vlagava prav v Sloveniji. Pomembno je tudi, da naju je prevzela Ljubljana kot mesto. Olimpija je bila že v obdobju Jugoslavije močna blagovna znamka in še danes je pojem v nogometnem svetu, čeprav mnogi v Sloveniji tega ne dojemajo tako. Po poslovni plati Slovenijo jemljeva kot urejeno državo, kjer zadeve delujejo,« o prihodu na sončno stran Alp pripoveduje poslovni direktor kluba Igor Barišić, ki ima bogate izkušnje iz delovanja v nemški avtomobilski industriji.

Nemški poslovnež z nepremičninami Adam Delius se je kot predsednik NK Olimpija že v prvi sezoni razveselil dvojne krone. Foto Blaž Samec

Kljub vsemu prevzem ni potekal povsem gladko. »Nekaterih stvari nisva pričakovala. Prejšnji lastnik Milan Mandarić je pač klub vodil drugače, kot ga vodimo mi. Videli smo lepo priložnost in hkrati velik izziv, da prevzamemo upravljanje kluba na tej ravni po sprejemljivi ceni. Za prevzem smo plačali pet milijonov evrov, pričakale pa so nas velike težave zaradi dolgov. Marsikaj nam ni bilo predstavljeno tako, kot je bilo dejansko stanje. Ob tem smo klub prevzemali v obdobju epidemije covida-19, kar je še bolj zapletalo stvari. Takrat se je ustavil tudi posel za gospoda Deliusa, kmalu zatem je izbruhnila vojna v Ukrajini in zavladala je velika negotovost. Vse to je močno vplivalo na delovanje kluba in njegov finančni položaj,« premagovanje prvih ovir opisuje Barišić in pritrdi: »Do zdaj smo rešili 99 odstotkov dolgov in menim, da je danes Olimpija, kar zadeva finančni položaj, najbolj čist in transparenten klub v tem delu Evrope.«

Poslovni model po meri

Slovenska športna zakonodaja ne omogoča lastništva klubov, lahko pa ima zasebno podjetje v športnem društvu oziroma klubu do največ 74 odstotkov upravljavskih pravic, preostanek je v rokah drugih članov kluba, ki o bistvenih stvareh glasujejo na skupščini. »Ta model poslovanja nam ustreza, saj je to edina prava pot, da se vlagatelj odloči za tovrstno sodelovanje. Imamo vizijo, imamo načrt, kako jo uresničiti, ob tem pa dajemo denar, zato je normalno, da o vsem tudi odločamo. Ohranili smo tričlanski izvršni odbor (ob Barišiću in predsedniku kluba Deliusu je v njem še podpredsednik, sicer pravnik dr. Christian Dollinger, op. p.), da bi tudi najpomembnejše zadeve reševali na enostaven način in hitro, tudi v nekaj urah, če je treba. S predsednikom Deliusom se dnevno slišiva tudi po desetkrat, v vsakem prostem trenutku pride v Slovenijo. Ta čas ni primerno, da bi na razširjenih izvršnih odborih dolgo čakali na soglasja in zeleno luč za določene poteze. Odzivati se moramo hitro. Seveda pa dolgoročno razmišljamo o tem, da bi bil upravni odbor številčnejši, da bi bili v njem tudi sponzorji iz lokalnega okolja ali tujine. Čez čas bomo videli, ali je to uresničljivo,« poslovno strukturo kluba oriše Barišić.

Direktor NK Olimpija Igor Barišić se je poslovnih veščin učil v nemški avtomobilski industriji. Foto Leon Vidic

Pomembno je omeniti, da Olimpija kot klub, ki je leta 2005 doživel bankrot in začel vzpon iz pete lige, nima v lasti nobene nepremičnine. Stadion Stožice, ki sprejme 16.000 gledalcev, in igrišča za trening vseh klubskih selekcij so v lasti Mestne občine Ljubljana, ki prek razpisov sofinancira športne programe društev in klubov, tudi z uporabo športnih objektov. Vodstvo zeleno-belih ima zdaj pisarne v eni od poslovnih stavb nekaj sto metrov od stadiona, a se kmalu obetajo spremembe. »V kratkem si bomo klubske prostore končno uredili na stadionu v Stožicah, to nam je omogočila Mestna občina Ljubljana z javnim zavodom Šport Ljubljana. Povsem naravno in logično je, da klub tudi s poslovnim delom domuje na stadionu. Naš naslednji cilj je, da Olimpija dobi svoj vadbeni center. Ne vem, v kolikšnem času lahko to uresničimo. Jasno je, da mora imeti prvo moštvo na voljo dve igrišči za trening, vsaj eno mora biti tudi ogrevano. Ko se ohladi, ne moremo normalno trenirati, tvegamo tudi poškodbe. Zdaj razmere za delo niso na ravni ekipe, ki hoče vsako sezono pustiti močan pečat tudi na evropskem prizorišču. Teh težav nima samo Olimpija, ampak tudi drugi slovenski klubi. Verjamem, da smo sposobni vse leto vzdrževati dve kakovostni igrišči. Nameravamo poiskati ustrezno lokacijo v Ljubljani oziroma njeni okolici, kjer bi prva ekipa normalno vadila. Župan Ljubljane Zoran Janković je močno naklonjen športu, pa naj gre za nogomet, košarko, rokomet … Ker se v mestu zavedajo vloge vrhunskega in drugega športa, verjamem, da bomo skupaj z Mestno občino Ljubljana in Športom Ljubljana našli dobro rešitev,« je optimističen sogovornik.

Ključna vzgoja domačih igralcev

Ne samo zaradi odmevnih rezultatov in vračanja gledalcev na tribune stadiona ob severni ljubljanski obvoznici, župan in njegovi najtesnejši sodelavci imajo posluh za nogometno Olimpijo tudi zato, ker so v zmajevem gnezdu nadgradili organizacijo klubske akademije, kjer vzgajajo prihodnje zvezdnike v zeleno-belem dresu. Za ta del klubskega ustroja posebej skrbi Goran Boromisa, ki je pred tem kar sedem let deloval v nogometni šoli zagrebškega Dinama. Vemo, kakšni biseri so prišli iz Dinamovega inkubatorja v zadnjem desetletju ali dveh, zato je športni direktor Boromisa gotovo pravi mož za učinkovit razvoj in napredek Olimpijine akademije.

»Dinamo je imel v obdobju prejšnjega vodstva eno najmočnejših nogometnih šol na svetu. V Olimpiji smo na neki način prekopirali idejo iz Zagreba, da morata v članski ekipi igrati vsaj dva fanta iz domače šole. Tu sta zdaj Marcel Ratnik in Dino Kojić, prihaja Marko Ristić. Osnovna pravila akademije so, da mladim igralcem pokažeš, da bodo dobili priložnost v članski vrsti, če si jo bodo zaslužili. Seveda smo potrebovali nekaj časa, da smo akademijo utrdili, danes imamo med drugim štiri mlade reprezentante Slovenije. Z večjim denarnim vložkom bomo lahko dosegali še boljše rezultate, na primer, da bodo v članski ekipi igrali vsaj štirje fantje iz lastne šole. To je prihodnost Olimpije. Tudi profile trenerjev v mlajših selekcijah smo izbirali na podlagi filozofije, da mora Olimpija igrati dominantno, s posestjo žoge, kombinatorno in napadalno. Trenerju prvega moštva Victorju Sánchezu je prav tako jasno, da želimo uveljavljati domače fante, torej mora s svojimi odločitvami doseči ravnotežje med mladimi in bolj izkušenimi. Morali pa bomo poskrbeti tudi za boljše razmere za vadbo mladih selekcij. Resen klub potrebuje vsaj sedem, osem igrišč za vse selekcije. Tu še imamo prostor za rast, če hočemo tudi po tej plati postati resen evropski klub,« razmišlja Zagrebčan Goran Boromisa.

Športni direktor NK Olimpija Goran Boromisa si je izkušnje nabiral v sloviti nogometni šoli zagrebškega Dinama. Foto Leon Vidic

Po drugi strani je športni direktor ves čas v filmu prihodov in odhodov igralcev, ko gre za člansko zasedbo. »Športnemu direktorju je najlažje zapraviti denar, ko ima denimo na voljo tri, štiri milijone in gre po igralce na trg. Toda jaz moram s svojim mnenjem, presojami in delovanjem poskrbeti, da klub čim manj porabi, in po drugi strani omogočiti zaslužek pri nadaljnji prodaji igralcev. Sem seveda spada tudi izbor najustreznejšega trenerja, ki sledi filozofiji kluba. Prepričan sem, da v tem trenutku noben slovenski klub ne daje toliko priložnosti mladim slovenskim igralcem kot Olimpija. Timi Max Elšnik (poleti je prestopil v beograjsko Crveno zvezdo, op. p.) in Matevž Vidovšek sta postala članska reprezentanta, štirje so mladi reprezentanti. Na članskih treningih dvakrat ali trikrat na teden sodelujejo tudi najbolj nadarjeni mladinci in kadeti. To je naravna pot za razvoj igralcev in kluba. Zavedamo se, da se moramo finančno pokriti, tu nam gredo na roko dobri rezultati v evropskem tekmovanju, s katerimi raste tudi tržna vrednost igralcev. Za zdaj takšen športno-poslovni model dobro deluje,« ugotavlja Boromisa.

Barišić na to temo dodaja: »Klub vodimo kot resno podjetje, ki mora financirati samo sebe. Ni pomembno, od kod prihajajo okrepitve v članski ekipi, iz Hrvaške, Portugalske, Španije, Afrike, čeprav predvsem želimo usposobiti čim več domačih fantov. Toda treba je ostati realen. Če se lahko malce pošalim, v Sloveniji je pol prebivalcev naklonjenih zimskim športom, druga polovica pa kolesari. Dejansko imamo majhen bazen mladih za vse preostale športe, hočemo pa biti enakovredni klubom iz največjih držav. Torej kako? Seveda moramo poiskati konkurenčne, usposobljene in značajsko primerne igralce tudi v drugih državah. To je zelo pomembno.«

Nogometaši Olimpije so dosegli odmevno evropsko zmago s 5:0 proti Rijeki in se uvrstili v konferenčno ligo. Foto Jože Suhadolnik

Pohlepnim menedžerjem zaprli vrata

Recimo, da je sedanje vodstvo kluba že na pravšnjih poslovnih tirnicah, s prizadevnim trženjem pa pridobivajo nove sponzorje. Toda nogomet vzbuja močne, pogosto iracionalne strasti. Tudi privrženci Olimpije so občutljivi na vse spremembe v klubu, sploh če je v rokah tujcev. Tako je bil tudi čustveno buren odziv navijačev s skupino Green Dragons na čelu, ko sta Delius in Barišić postala šefa v zmajevem gnezdu. S takratnim španskim trenerjem Albertom Riero, ki je nanizal odlične rezultate in z moštvom osvojil dvojno krono, naslov prvaka in lovoriko v pokalnem tekmovanju, so po začetnem odporu postopoma prišli na isto valovno dolžino v idili uspehov na igrišču.

»Z navijači imamo korekten odnos. Mislim, da so dojeli, da želimo klubu najboljše. Dejstvo je, da smo dosegli zgodovinske rezultate, ko gre za evropsko tekmovanje. Zdaj se trudimo vse dvigniti na še višjo raven. Jasno mi je, da je Ljubljana majhno mesto, da se tako rekoč vsi poznajo, govorice hitro zakrožijo. Prav tako je normalno, da kdo, ki je moral zapustiti klub, ker pač ni zadostil našim merilom, o nas ne govori najlepše. Toda zavedamo se, da je vse to proces, ko gradimo medsebojno zaupanje in spoštovanje. Z navijaško skupino Green Dragons nimam težav, čeprav nam najprej niso verjeli, a sčasoma se je njihov odnos spremenil. Dokaz za to je prekrasna kulisa v nedavnem evropskem dvoboju s hrvaškim prvoligašem Rijeko, gostovanje pri Slovanu v Bratislavi v prejšnji sezoni je bilo prav tako lepa zgodba. Tudi v tej sezoni nas spremljajo po Evropi in športno navijajo,« pravi Barišić in se dotakne še ene vroče teme iz zakulisja delovanja nogometnih klubov: »Del negativne drže do kluba in mene osebno je povzročilo tudi to, da smo omejili vpliv in dostop agentom. Vztrajamo pri tem, da zastopnikom igralcev plačujemo normalne provizije do 10 odstotkov, ne pa da agenti zahtevajo več kot polovico vrednosti prestopa in podobno. Pohlepnim menedžerjem smo stopili na rep, ne nameravamo izplačevati nerealnih provizij. Če pustite, da agenti vodijo vaš klub, je vsega hitro konec.«

Navijaška skupina Green Dragons na severni tribuni stadiona v Stožicah narekuje ritem podpori zmajem na zelenici. Foto Jože Suhadolnik

Ker snujejo uspešne zgodbe, so zmaji vedno bolj zanimivi tudi za potencialne sponzorje. »Zdaj smo deležni pozitivnega odnosa tudi v krogu (potencialnih) sponzorjev. Ljudje vidijo, da smo odgovorni poslovni ljudje, da za Olimpijo hočemo zgolj najboljše. Pri tem ne gre samo za šport, treba je gledati širše. Olimpija povezuje ljudi, ko igramo evropske tekme, je mesto polno, pridejo tuji navijači, tu je turizem, gostinstvo in tako naprej. Od dobre in uspešne Olimpije ima veliko koristi tudi Ljubljana,« zatrjuje Barišić.

Proračun do šest milijonov evrov

V vrhunskem nogometu je vse povezano z denarjem. Kakšen je torej proračun Olimpije? »Bolje, da vam ne izdam našega proračuna, saj bi lahko direktorji in športni direktorji klubov z večjimi proračuni izgubili službo. (smeh) Razpolagamo s proračunom od pet do šest milijonov evrov, v ta znesek so vključene plače vseh zaposlenih, vsi fiksni stroški, delovanje prvega moštva in akademije. Mislim, da s tem denarjem dosegamo zelo zelo veliko.«

Z odkrito komunikacijo in transparentnim poslovanjem želi hrvaški dvojec z nemškima partnerjema ustvariti uspešno in trdno povezano nogometno družino Olimpije. »V prihodnje klubi računamo na še večjo podporo javnosti, sponzorjev in Nogometne zveze Slovenije (NZS). Pri tem bi omenil preskromen prispevek, ki ga prejmemo od televizijskih pravic. S tristo tisoč evri na sezono si ne moremo kaj dosti pomagati, saj polovico tega zneska odštejemo za sodnike in kazni NZS. Nogometni posel pač zahteva svoje,« pravi Barišić.

Trener Olimpije Victor Sánchez, nekdanji as Real Madrida, je že v prvih mesecih delovanja v Sloveniji s svojim pristopom navdušil navijače Olimpije in strokovnjake. Foto Leon Vidic

Zanimivo je, da je Olimpija s svojimi kadrovskimi potezami zelo popestrila tekmovalnost v 1. slovenski nogometni ligi. Njen prvi uspešni trener, že omenjeni Španec Albert Riera, nekdanji as Mallorce, Bordeauxa, Liverpoola, Olympiakosa in Galatasaraya, zdaj vodi aktualnega prvaka Celje, sedanji strateg zeleno-belih, prav tako Španec Victor Sánchez, nekdanji zvezdnik Real Madrida in Deportiva de La Coruña, pa je po letošnjem prihodu na Olimpijino klop moštvo vodil do niza 17 tekem brez poraza.

»Tudi nekdanji člani Olimpije Svit Sešlar, Mario Kvesić, Aljoša Matko in Aljaž Krefl igrajo za Celje. Z Riero in Sánchezom pa spremljamo še španski dvoboj med Mallorco in Madridom. S tem smo vsekakor prispevali k višji kakovosti slovenskega prvenstva, ki je vse bolj izenačeno in zanimivo,« dodaja Boromisa in spomni še na evropski razvoj zagrebškega Dinama: »Ko so zasnovali sodobni Dinamo, so najprej potrebovali deset let, da je moštvo prezimilo v evropskem tekmovanju. Začeli smo s proračunom 10 milijonov, ki je potem postopoma rasel do današnjih 60 milijonov evrov. Potreben je čas, da vzpostaviš vse mehanizme in steče proces. Je pa v Sloveniji še veliko rezerve v podpori javnosti, nogometne zveze, sponzorjev.«

Doma v Ljubljani

Sogovornika sta se dokaj hitro privadila na slovenski vsakdan, naj gre za šport, posel ali prosti čas. Barišić se je preselil v Ljubljano, tu je v šolo vpisal srednjega od treh sinov, žena ga redno obiskuje z drugima dvema sinovoma. Boromisa živi na relaciji Ljubljana–Zagreb, družina je ostala na Hrvaškem, saj sta otroka začela začela hoditi v vrtec oziroma osnovno šolo.

Hrvaški dvojec na ljubljanskem stadionu v Stožicah, kjer igra tudi slovenska reprezentanca, spremlja uspešne igre zmajev pod vodstvom španskega trenerja Victorja Sáncheza. Foto Voranc Vogel

»Glede športa, predvsem nogometa, je Slovenija zelo posebna. Videli ste, da je bilo na nedavnem derbiju z mestnim tekmecem Bravom na stadionu zgolj tisoč petsto ljudi, čeprav smo pred tem nanizali zmage tudi na evropski sceni, ko smo dosegli zgodovinski uspeh proti Rijeki in sprožili evforijo med navijači z uvrstitvijo v skupinski del konferenčne lige,« razlaga Barišić, Boromisa pa meni: »Gre za razliko v miselnosti med Hrvati in Slovenci. Ko greš bolj proti jugu, bolj je nogomet vprašanje življenja in smrti, zmagaj ali umri. V Sloveniji je razmišljanje drugačno. Pri vas je drugačna nogometna kultura, vse skupaj jemljete bolj z lahkoto, ne tako smrtno resno. Češ, jutri bomo že nekako odigrali … Skratka, manjka nekaj več predanosti nogometu, več ambicioznosti. No, tu moramo tudi mi še kaj postoriti. Toda delovna etika slovenskih fantov je fantastična, prav tako značaj, v akademiji pa moramo še več poudarka dati spodbujanju ustvarjalnosti v igri, športne predrznosti, saj si tem krepijo tudi samozavest na igrišču. Vsak trener bo sicer rekel, daj mi raje pet Slovencev kot enega talentiranega Brazilca ali Hrvata. Z njimi bo namreč lažje delal, imel bo manj težav, posebno kreativni igralci namreč znajo biti problematični in muhasti. Tudi o tem razmišljamo, ko sestavljamo ekipe. Posebna zgodba so vratarji, saj je Slovenija z njimi na višji ravni kot vsi v regiji, zanimivi so tudi osrednji branilci in defenzivni vezisti; tu se kažejo specifični slovenski značaj, disciplina in delavnost.«

»Jaz pravim: Slovence mi pustite pri miru! (smeh) Popolnoma se strinjam z Goranom. Zelo ponosni smo na naše mlade ase, Kojića, Marka Bresta, Ratnika, Vidovška in druge. Kar zadeva način življenja in kulturo, mi je Slovenija zelo všeč. Ustreza mi tudi, da na prvenstvene tekme ne potujemo daleč, država je majhna. Živim v Ljubljani in ne vidim nobenega zadržka, da ne bi v prihodnje z družino ostal pri vas. Tu se počutim zelo domače,« odkrito pove Igor Barišić, ki vse bolje govori slovensko. »Gremo naprej!« se v slovenščini rad poslovi prvi operativec športnega ponosa Ljubljane.