Klemen in Matija Šešok: Na Hrvaškem smo dobrodošli in še bomo prevzemali

Pravna naslednica družbe, ki je v nekdanji Jugoslaviji s približno 40.000 zaposlenimi veljala za tehnološkega velikana, se zdaj lahko pohvali s hitro in stabilno rastjo prihodkov in dobička, v desetih proizvodnih obratih v štirih državah pa daje delo skupno 1700 zaposlenim. Največje družinsko podjetje v Sloveniji ima poleg obratov v domovini posle še v Bosni in Hercegovini, Srbiji ter na Hrvaškem.

Zlasti Hrvaški pripada v poslovni zgodovini družine Šešok posebno častno mesto. Uspešna sanacija pred petimi leti prevzete remontne ladjedelnice v Šibeniku poganja rast v skladu z načrtom, ki omogoča nadaljnje investicije v povečevanje zmogljivosti in posodobitev ladjedelnice, ki vzdržuje in popravlja floto hrvaške vojaške mornarice in Jadrolinije ter izdeluje 50 metrov dolge jahte, ladje za iskanje in reševanje ter katamarane za norveške ribogojnice.

Pred tremi leti je Iskra postala lastnica zagrebške družbe Elka, največjega proizvajalca električnih kablov v jugovzhodni Evropi. Letos so prevzeli še splitsko družbo Elmap, ki je specializirana za avtomatizacijo naprav za čiščenje odpadne in pitne vode, in sogovornika zagotavljata, da na Hrvaškem nista rekla zadnje besede.

Ko prebiram zapise v hrvaških medijih o vas, vidim same pohvale. Ob nesrečni zgodbi o ladjedelnici Uljanik v Pulju ste pokazali, da je ladjedelništvo lahko uspešen posel, ali pa so tovrstne primerjave vseeno pretirane?

Mi smo vendarle v malo v drugačnem poslu, smo remontna ladjedelnica, naša dejavnost je razdeljena na dva segmenta: na remonte ladij, od jaht, turističnih ladij vse do vojaških ladij, plovil Jadrolinije in drugih trajektnih ladij, ter na novogradnjo. Res pa je, da nam je v zadnjih nekaj letih, s pomočjo celotne ekipe, z direktorjema Rokom Vuletićem in pred kratkim preminulim Alešem Ekarjem na čelu, uspelo narediti nekaj, kar bi midva poimenovala najbolj urejena hrvaška ladjedelnica. In podjetje, ki je poslovalo z izgubo, smo že v prvem letu po prevzemu pripeljali do dobička, ki je zdaj vsako leto višji. Zelo smo ponosni, da smo za norveški trg izdelali že več kot 150 katamaranov ter da smo lani za hrvaško ministrstvo za zdravje izdelali serijo šestih ladij za iskanje in reševanje (SAR), podpisali pa še pogodbo za sedem novih.

Omenjeni katamarani so za ribiče?

Da, gre za delovne ladje, ki se uporabljajo v ribogojnicah. To so zelo napredna plovila, narejena v celoti iz aluminija in s hibridnim pogonom. Najverjetneje so to najnaprednejša plovila, ki jih gradi hrvaško ladjedelništvo.

Potem je tu še posel z ladjami za iskanje in reševanje. Za kateri trg jih izdelujete?

Drži, v hudi mednarodni konkurenci smo bili izbrani za gradnjo najnovejše družine hrvaških SAR-ov (search and rescue, torej iskanje in reševanje). Za Hrvaško smo jih naredili šest in na podlagi naše reference smo dobili novo pogodbo za dodatnih sedem. To so izjemna plovila, vrhunskih zmogljivosti, ki dobesedno rešujejo življenja na morju in otokih. Plujejo v razmerah, ko nobeno drugo prevozno sredstvo ne more. Z njimi je bilo rešenih že ogromno življenj v najzahtevnejših okoliščinah na morju.

V ladjedelnici Šibenik med drugim izdelujejo nepotopljiva reševalna plovila SAR 1. FOTO: Iskra Shipyard

Slišal sem, da takšna ladja prestane zahtevno testiranje. Lahko poveste kaj več o tem?

Res je, ključni testi so trije. Prvi je test samopopravka; ladjo obrnemo na glavo in se mora sama obrniti nazaj. Drugi je udarec ob obalo s hitrostjo štiri vozle in tretji je padec z višine dveh metrov na gladino. Vse brez poškodb. Prvi test je pokojni kolega Ekar naredil tako, da je bil sam v plovilu, o tem obstaja na Youtubu legendarni video. To so tako rekoč nepotopljive ladje, ponosni smo, da smo jih naredili v Šibeniku. Ponujamo tudi rešitev za slovenske potrebe po delovnih plovilih, tako za policijo, kapitanijo kot druge. Po najinem mnenju je naše plovilo SAR glede na razmerje stroškov in koristi najboljša rešitev za našo državo.

Do zdaj ste veliko delo opravili v Šibeniku, kaj načrtujete v prihodnosti z ladjedelništvom?

Rast, rast in rast. Okvirni načrt za leto 2025 imamo, podpisanih pogodb je veliko, tako da bi lahko šibeniško ladjedelnico dvignili na raven od 35 do 40 milijonov evrov prihodkov. Imamo jasen cilj, vemo, kaj je za to treba narediti. Sočasno se zelo aktivno pripravljamo še na eno akvizicijo v tej industriji, tako da bi s tem prevzemom naši prihodki iz ladjedelništva presegali 50 milijonov evrov. Izkazali smo interes za prevzem in sanacijo puljskega Uljanika, vendar tam brez angažmaja države ne bo šlo. Škoda pa je, da bi ladjedelništvo propadalo. Uljanik ima navdihujočo zgodovino, lokacijo in opremo. In vse to bi bilo treba izkoristiti. Načrtujemo povečanje operativne platforme, ki nam bo omogočala več prostora za remont plovil, prav tako dejavno iščemo dobavitelja za nov dok. Žal smo dok naročili v Ukrajini v mestu Herson, ampak nas je pred dobavo prehitela vojna.

Kako pričakujete, da boste poslovali letos?

Leto 2024 je izredno težko, celotna skupina bo prihodke nekoliko povečala glede na lani, govorimo pa o odstotku ali dveh. In to je velik dosežek. V prid nam gre, da imamo več kot 20 različnih programov, saj lahko padce v enih programih amortiziramo z rastjo v drugih. Vse, kar je povezano z avtomobilsko industrijo in stanovanjsko gradnjo, je letos problem in bo najverjetneje problem tudi prihodnje leto. Nasprotno odlično delamo na področju električnih kablov v Elki, infrastrukturi, kjer so v ospredju železnice, ki jih vodita Peter Goltnik in Martin Letonje, v ladjedelnici, v splitskem Elmapu, ki ga vodi Ljubomir Božiković, dobro nam gre tudi pri energetskih kondenzatorjih, baterijah, pod vodstvom našega legendarnega direktorja z več kot 30-letnim stažem Jožeta Rusa, ki ima toliko energije, da je šel letos postavit popolnoma novo, najsodobnejšo galvano v Sloveniji.

Torej ste zadovoljni?

Da, letos smo res dobri. Naj tako ostane!

Kako si to razlagata, da medtem ko imajo vsi težave, vi tako rastete?

Izjemna ekipa smo. Vsi imamo neverjetno energijo, voljo do dela in lačni smo uspeha. Z vami smo se spoznali pred skoraj 15 leti, v Šimanovcih, kjer sva se takrat kot leva borila, da bi dokončali naš prvi logistični projekt pred Beogradom. In se spomnite, da sva vam takrat povedala, da bomo projekt dokončali. Resda še vedno ni končan, smo pa takrat s partnerji končali prvi objekt, pa drugega, pa tretjega in tako naprej do tega, da imamo danes 110.000 kvadratnih metrov objektov, v banki zemlje še več kot 1,5 milijona kvadratnih metrov in dva nova objekta skupne površine 26 tisoč kvadratnih metrov v gradnji. Ob tem, da sva v zadnjih letih skupaj s partnerji razvila še več takih lokacij v srednji Evropi, tako da se naš nepremičninski portfelj zdaj razteza od Madžarske do Črne gore. To je postal resen posel, prihodki iz najemnin letos presegajo 10 milijonov evrov. Vmes se je v Srbiji lastniška struktura tako spremenila, da sva od prvotne ekipe v polnem obsegu lastništva ostala samo midva.

»Iskra partnerjem iz Evrope ponuja 'rešitev na ključ'. Zgradimo tovarno, najdemo ljudi in tudi operativno vodimo program, ki pride v našo tovarno,« pravita Matija in Klemen Šešok. FOTO: Jože Suhadolnik

Torej vama ni treba tega z nikomer deliti, ker so vsi odšli.

Saj ni problem deliti. Problem je narediti in problem je bil zdržati v tistih težkih časih po letu 2008. Vedno bolj se nam zdi, da moraš v življenju samo zdržati. Saj se spomnite, kakšno je bilo takrat javno mnenje o takih projektih, bančnih dolgovih ... takrat mislim, da si naju je privoščil vsak, ki je imel čas. Nihče, razen vas, pa ni šel tja v živo pogledat, kaj počnemo. To so bili za naju težki časi, kljub prvovrstnim zavarovanjem, ki so nekajkrat presegala kredit, nas je NLB prenesla na slabo banko, mislim, da ob 80-odstotnem diskontu.

Potem pa smo se čudili bančni luknji.

To je bil tipičen primer, kako se je po nepotrebnem umetno napihovalo velikost bančne luknje. To je bilo popolnoma nepotrebno, vprašanje je, koliko podobnih projektov je bilo po nepotrebnem z bank prenesenih na slabo banko, saj so ljudje redno plačevali svoje obveznosti in jih na koncu tudi poplačali. Mislim, da ti, ki so delali vrednotenje, niso imeli pojma, kaj vrednotijo. Nekdo v NLB je namreč moral pogledati naš projekt in sprejeti odločitev, da je vreden skoraj nič. Kako je to mogoče? Mi smo kupili zemljo po šest evrov za kvadratni meter, kako je mogoče, da zazidljivo zemljišče ob glavni prometnici, ki pelje v prestolnico države, ne bi stalo šest evrov? Verjetno je ta odločevalec danes v visoko plačani korporativni službi. (smeh)

Ste svoje obveznosti poplačali?

Da, nedolgo za tem smo DUTB poplačali celoten kredit, brez kakršnegakoli diskonta. Pred kakšnimi štirimi leti so v družbo v približno polovičnem lastništvu vstopili češki partnerji. Projekt so takrat vrednotili na okoli 100 milijonov evrov. Kolikor pa se spomniva, ga je NLB prenesla na slabo banko za približno dva odstotka te vrednosti. Je to komu logično?

Zakaj pa niste prodali?

Dobro vprašanje. (smeh) Pač nisva, midva težko prodava, sva kot hrčka, ki hrčkata non stop. Ampak sva ponosna na to, kar delava, misliva, da delava dobro, ponosna sva, da sva med redkimi, ki tako zelo podpirajo domače lastništvo, in sva prepričana, da je domače lastništvo ključno za gospodarsko rast v državi. Najbolj pa sva ponosna, da naše platforme zagotavljajo delo in tako poslovno kot osebno rast za takšno število sodelavk in sodelavcev, kot jih imamo v koncernu. To, da tako rekoč nimamo domače banke, je za Slovenijo slabo. Plačujemo bistveno višjo obrestno mero kot primerljivo v državah, ki imajo domače banke, prebivalstvo pa dobiva za svojih 30 milijard evrov na računih nikakršne obresti. Ker smo Slovenci poslušen in upogljiv narod, se to nikomur ne zdi čudno. Slovenija ima bančni duopol, to se pozna in tu regulator ni ukrepal, najkrajšo pa so potegnili varčevalci.

Kaj gradite naprej?

Odprtih imamo nekaj projektov. V Elki bomo povečali proizvodne prostore za 7500 kvadratnih metrov, ker zaradi vlaganja v nove stroje potrebujemo dodaten prostor za umestitev vsega, do konca leta 2025 bo tovarna povečala zmogljivosti za 80 odstotkov. V Šibeniku načrtujemo še letos končati novo proizvodno halo, v Beogradu gradimo dve logistični hali, za še eno imamo gradbeno dovoljenje. V nekaj tednih bo stekla gradnja novega logističnega centra na Jesenicah, na platoju Karavanke, ravno pred kratkim smo dobili gradbeno dovoljenje. V BiH pa v novi industrijski coni Nova Topola začenjamo, prav tako v nekaj tednih, gradnjo nove tovarne. Road to success is always under construction (pot k uspehu je vedno v gradnji, op. p.), pravijo. (smeh)

Kaj boste počeli v Novi Topoli?

Pravzaprav še nimamo programa za tja.

Gradite tovarno, vendar nimate programa?

Nimamo programa, pričakujemo, da ga bomo dobili iz tujine. V začetni fazi bo imela tovarna 10.000 kvadratnih metrov, glede na razmere v Evropi, ki niso rožnate, glede na velike stroškovne optimizacije, ki se dogajajo v Evropi, je po najinem mnenju Bosna še ena zadnjih držav na stari celini, ki razpolaga z motiviranimi ljudmi, ki dejansko so in jih ni treba pripeljati iz Azije. Ura operaterja v Volkswagnu stane skoraj 70 evrov, ura operaterja nekje v vzhodni Evropi 30, ura operaterja v Srbiji ali BiH pa 18 evrov. Tu je vse jasno, namesto trikrat več bodo tovarne lahko plačale več kot trikrat manj. In mi smo odprti za posel.

Kako vam sicer gre v Bosni? Tovarno imate v Laktaših, ste sosedi Milorada Dodika.

Naša izkušnja z Laktaši je super. Tja smo prišli pred več kot 15 leti v najete prostore, dolgo smo proizvajali zgolj antenski program, v zadnjih letih pa se je tovarna začela razvijati, vedno več in več programov smo prenašali v Bosno, tako da je na koncu padla odločitev, da postavimo svojo tovarno. To je čisto nov obrat, v bistvu sva izpeljala greenfield investicijo. Kupila zemljo in na njej postavila tovarno, ki je zdaj naša največja tovarna stikalne in merilne tehnike. Ta tovarna je narejena po najsodobnejših standardih, tudi energetskih, je pravi space shuttle na 15.000 kvadratnih metrih. V njej lahko skoraj ješ s tal. Gre za identično okolje, kot ga imamo v naši popolnoma avtomatizirani proizvodnji stikal v Kranju. In v Laktaših dela super motivirana ekipa z Danijelom Kovačevićem na čelu. Ta motivacija naših sodelavk in sodelavcev je za nas izjemno pomembna.

Kakšna je torej razlika med Slovenijo in BiH oziroma Republiko Srbsko?

Občutek imava, da smo toplo sprejeti, ljudje so pripravljeni narediti še več, kot se pričakuje, že od meje naprej nam dajejo od policije, carine do lokalnega vodstva vsi vedeti, da smo dobrodošli. Zavzetost zaposlenih je zato zelo visoka, bolniške odsotnosti na primer skoraj ni, ljudje se želijo dokazovati in veliko jim pomeni vsaka tuja naložba, ki pride k njim. Enako na Hrvaškem. Ko smo pred leti iz stečaja reševali ladjedelnico v Šibeniku, je bilo videti, da so nam od hrvaške vlade naprej vsi stali ob strani in cenili naša prizadevanja. V rekordnem času smo prejeli koncesijo za upravljanje javnega dobra, torej priobalnega pasu, pri čemer je potrebna koordinacija petih ministrstev. Ne bova rekla, da je v Sloveniji ravno nasprotno, je pa dejstvo, da se koncern Iskra v Sloveniji zelo težko širi. V Ljubljani se že skoraj 15 let trudimo, da bi zgradili nov logistični center, na Gorenjskem že leta iščemo lokacije za dodatne zmogljivosti, tudi proizvodne. Državi ravnokar ponujamo roko pri reševanju velikega industrijskega podjetja. Za zdaj ni resnega posluha.

Koncern Iskra ima tovarno tudi v Laktaših blizu Banjaluke. FOTO: Voranc Vogel

Je cena dela v Evropi res edini problem?

Ni, problemi so demografski, vedno manj nas je, drugi problem je zavzetost, cena dela bi rekla, da je pomembna, vendar ne najpomembnejša. Se je pa težko boriti proti azijskim državam, Kitajski, Indiji, Koreji na primer, ker je tam odnos do dela zelo drugačen od standardov v Evropi. Trenutno na industrijo v Evropi do neke mere blagodejno vpliva »nearshoring«, žal tudi napetosti na Bližnjem vzhodu, trgovske poti okoli Afrike, po drugi strani pa vidimo, da so Kitajci dosegli tak tehnološki napredek, da nekatere industrije, tudi avtomobilska, ki je za Evropo izjemno pomembna, ne morejo več konkurirati. Iskra tukaj partnerjem iz Evrope ponuja »rešitev na ključ«. Zgradimo tovarno, najdemo ljudi in tudi operativno vodimo program, ki pride v našo tovarno.

Kakšna pa je vaša izkušnja s poslovanjem v Bosni in Hercegovini oziroma Republiki Srbski?

Ljudje so zelo korektni. Vsega, za kar smo se dogovorili, tudi z vsemi izvajalci, so se vedno držali, standard izvedbe je profesionalen. Lahko rečeva, da najmanj enako kompetentne družbe kot v Sloveniji na vseh področjih najdete tudi tam. Kar pa zadeva izvedbo projekta, je razlika samo v tem, da v Sloveniji čakaš na gradbeno dovoljenje šest mesecev, tam smo ga dobili v šestih dneh. V šestih dneh smo dobili gradbeno dovoljenje za 15.000 kvadratnih metrov veliko tovarno. To je velika razlika v primerjavi s Slovenijo. Denimo, ko smo v Kranju postavljali logistični center za Goodyear, ki je bil strateškega pomena, ne le zanje, tudi za Slovenijo, za varnost okolja, ker je v njem 1.400.000 pnevmatik, smo potrebovali šest mesecev, kar je svojevrsten rekord, ne pravilo.

Danijel Kovačević v Laktaših vodi Iskrino tovarno stikalne in merilne tehnike. FOTO: Voranc Vogel

Pa v BiH poznate koga vplivnega, da je šlo tako hitro?

Ne, tam so samo izredno veseli, da pridejo tuje naložbe, in to zelo cenijo, kar pomeni, da so ti popolnoma vsi vedno na razpolago za pomoč, da prideš do gradbenega dovoljenja, in nihče za to ne zahteva ničesar. Pa saj je tako tudi prav. Samo v Sloveniji čakaš, stoično čakaš, potem pa skoraj trepetaš, ali upravna enota stavka ali ne stavka, ali ti bo uradnik na voljo, ali se lahko naročiš, ali bo uradnik naredil svoje delo ali pa je morda na bolniški ali kaj podobnega. Torej poganjaš projekte, ki so za to državo v redu, in državo prosiš, da ti ne nagaja preveč. Narobe je tudi to, da se upravni organi niso dolžni držati rokov. Nisva še slišala, da bi bilo gradbeno dovoljenje izdano v zakonsko postavljenem roku 60 dni. Zakone spreminjamo kot po tekočem traku, Slovenija je nestabilno okolje in to nam tujci očitajo, mi pa stoično prenašamo tako stanje. Poleg tega je gradbena zakonodaja pri nas zgrešena. V Sloveniji se ti kdorkoli lahko prijavi za stranko v postopku in zavlačuje zadeve in izsiljuje, popolnoma brez kakršnegakoli pravnega interesa, ve pa, da s tem zavlačuje postopek in investitorju dela stroške.

Je sploh še kje kaj takega mogoče?

Samo pri nas in samo za nas v Sloveniji je to normalno, to drugače ni normalno stanje. Najin kolega industrialec blizu Münchna gradi novo tovarno, zemljo je kupil od lokalne skupnosti po 50 evrov za kvadratni meter, komunalno opremljeno z vsemi priključki in ustrezno kapaciteto elektrike. Ko je izrazil željo, da bi zgradil novo tovarno, je lokalna skupnost takoj pristopila k temu. V Bosni in Hercegovini je odnos države oziroma lokalne skupnosti enak, zemljišča so na voljo, celo znotraj prostotrgovinskih con, postopki za pridobitev gradbenega dovoljenja tečejo izjemno hitro. Samo v Laktaših, kjer je zrasla naša najnovejša tovarna, so v zadnjih dveh letih zgradili več tovarn kot v vsej Sloveniji v zadnjih nekaj letih.

Zelo podobno, za odtenek počasneje, tečejo postopki na Hrvaškem. Ključna prednost Hrvaške pa je v tem, da se lahko dobijo zemljišča za gradnjo logistike in novih tovarn. In da zemlja ne stane veliko. V okolici Zagreba, ob avtocestnem obroču, so na voljo zemljišča za 20 evrov na kvadratni meter. To je v Sloveniji nepredstavljivo. Zato namesto na slovenski strani veliki logistični centri rastejo takoj za mejo na Hrvaškem. Samo poglejte, kaj vse se gradi med mejo in Zagrebom. Slovenija ima več problemov, prvič, zemljišč ni, drugič, kar je ponudbe, so cene absolutno previsoke, in tretjič, ni več delovne sile.

To verjetno ni problem samo v Sloveniji.

Nihče ne pove, da se je Nemčija zlomila. Kdorkoli hodi v Nemčijo, vidi, da je država na kolenih. Mi se tukaj zdaj smejemo, pa vozimo lepe avtomobile in v Ljubljani kupujemo rabljena stanovanja po 3500 evrov za kvadratni meter. To je narobe in to se bo enkrat moralo končati. In da stane pica, ne vem, od 15 do 20 evrov, v Rimu pa sedem, to je narobe in to nas bo v končni fazi odneslo, ker mi smo v bistvu do neke mere industrijska država. Hrvaška ima veliko manj industrije, veliko več denarja se tam ustvari v turizmu, pri nas pa moramo delati.

Ob tem, ko se na Hrvaškem vseskozi govori o potrebah po povečevanju zmogljivosti električnega omrežja in da imajo po otokih zanič preskrbo z elektriko, se zdi, da to obeta neskončno povpraševanje po vaših kablih, ki jih izdelujete v Zagrebu.

Trenutno je potreba po kablih večja, kot je mogoče dobaviti, mi smo s prodajo zadovoljni. Če bi lahko izdelali več, bi lahko več prodali. In ker želimo ugoditi kupcem, konkretno povečujemo proizvodno zmogljivost in veliko investiramo. Za vse naredimo maksimalno, kar jim lahko damo, maksimalno smo prilagodljivi.

Koliko boste investirali v povečanje proizvodnje v Elki?

Vlagamo tako, da bomo lahko povečali proizvodno zmogljivost za 80 odstotkov. Uvajamo nove tehnologije v proizvodni proces, ki jih v Elki ni bilo nikoli, z željo, da bomo še konkurenčnejši. Imamo odlično in zelo dobro motivirano ekipo sodelavk in sodelavcev, ki to dnevno poganjajo. Zato za investicije samo v tem drugem in tretjem ciklusu namenjamo kar 30 milijonov evrov. Poleg tega bo potreben dodaten obratni kapital, ker v našem poslu 90 odstotkov cene kabla predstavljajo surovine, baker, aluminij, polietilen, guma in tako naprej. Pri zagotavljanju obratnega kapitala smo se izkazali za zelo uspešne.

Kakšno podjetje pa je bilo to, ko ste ga kupili?

Ko smo jo kupili, je bila Elka že zadnjih 40 let pod prejšnjim lastnikom podinvestirana, tako rekoč se ni investiralo. Mi smo to obrnili in od leta 2021 vložili že blizu 20 milijonov evrov. Ne samo v strojni park. Menjamo tudi strehe, urejamo okolico, za delavce z drugih celin smo v soseščini kupili hišo, da lahko lepo živijo. Naše kable kupujejo hrvaški elektrodistributerji, v Sloveniji vsi elektrodistributerji razen enega, naše kable imajo tudi v Severni Makedoniji, na raznih letališčih, na dunajski železnici, marsikje po svetu najdete Elkine kable. Naša največja trga sta Avstrija in Nemčija, kjer so zahteve glede kakovosti najvišje.

Razpeta sta na veliko frontah. Kako zmoreta tako uspešno peljati toliko med seboj tako različnih poslov?

Res smo zelo dinamični, velik del zaslug za ta uspeh sloni na dejstvu, da odločitve sprejemamo zelo hitro. Seveda so te odločitve kdaj tudi napačne, a več je boljših kot slabših. Kot rečeno, v kriznih časih je dobro imeti več želez v ognju. Letos v ključnih programih dosegamo lepo rast in tudi v prihodnje, konkretno leta 2025, v njih kaže zelo dobro. Smo pa pripravljeni na morebitna presenečenja na trgu, pravzaprav jih pričakujemo.

Temne napovedi iz avtomobilske industrije niso dober obet za Slovenijo, pri nas velik del industrije sloni prav na kupcih iz avtomobilske industrije, kako vi vidite to stanje?

Drži, stanje ni dobro, problem Slovenije in tudi regije je izredno nizka dodana vrednost. Dodana vrednost na zaposlenega je pri nas za polovico nižja kot v Avstriji. Pri čemer se glede plač radi primerjamo s severnimi sosedi. In lani je rast plač prvič prehitela rast dodane vrednosti. Za ustvarjanje višje dodane vrednosti pa je potreben denar za vlaganja v razvoj, nove tehnologije, investicije, ljudi ... tega denarja gospodarstvo v regiji nima. Če bomo želeli rasti, bodo potrebne strukturne reforme, ki bodo usmerjene v višanje dodane vrednosti. Za zdaj takih ukrepov v regiji ne vidimo. Zadnji objavljeni podatki slovenskih podjetij, ki so dobavitelj evropske avtomobilske industrije, kažejo na poglabljanje krize. Misliva, da je veliko delovnih mest ogroženih, in v Sloveniji se že nakazuje zakon, ki naj bi uredil čakanje na delo in skrajšani delovni čas. Tukaj pa se postavi vprašanje, ali je tak zakon dober. Ker privilegira podjetja, ki se niso prilagodila, niso spremenila svojega poslovnega modela, niso pravočasno investirala. Ni prav, da rešujemo bolnike, v kakovostna podjetja pa ne vlagamo. In iz njih še celo pretirano jemljemo. Ne pozabimo, Slovenija je ena davčno najbolj obremenjenih držav.

Če povzamete, kakšni so torej vaši načrti na Hrvaškem?

V Elki načrtujemo 30 milijonov evrov investicij v prihodnjih 18 mesecih, to so podpisane pogodbe in plačani avansi. V podjetju je trenutno 240 zaposlenih. V Šibeniku imamo 181 redno zaposlenih in zelo veliko podizvajalcev s specialnim znanjem. Ladjedelnica bo prihodnje leto prihodke lahko povečala na 35 do 40 milijonov evrov, da bomo to dosegli, bodo potrebne nove naložbe, konkretno v novo proizvodno halo, potem bomo zagotovo potrebovali še dodatnih 30 delavcev. Tam moramo narediti halo, da bomo imeli več zaprtega prostora za gradnjo ladij, in to načrtujemo urediti do konca tega leta. Potem pa je tu še Elmap, ki smo ga letos združili. V njem je 30 visoko kvalificiranih inženirjev, ki projektirajo rešitve za filtracijo vode in čistilne naprave.

Kako vam gre posel v tem podjetju?

Pred kratkim smo dobili projekt Dubrovnik, vreden 30 milijonov evrov. Gre za čistilno napravo, ki je pomembna za mesto, da bi se morje manj onesnaževalo. Projekt ni pomemben samo zaradi velikosti, ampak zaradi pomena Dubrovnika kot mesta, to je za nas izjemna referenca in dokaz, da smo sposobni izvesti nekaj tako kompleksnega.

Kako bi primerjali slovensko in hrvaško poslovno okolje?

Mi imamo s Hrvaško zelo pozitivno izkušnjo. Ko smo prevzeli ladjedelnico, smo morali pridobiti koncesijo, da lahko tam delamo, in to je velika stvar, imeti koncesijo za rabo obale kot javnega dobra. Ker pri njih to usklajuje, če se ne motiva, pet ministrstev, je postopek zelo kompleksen, vendar je vse potekalo zelo zelo hitro. Njihov odziv je bil izjemen, priti do ministra na Hrvaškem ni noben problem, nobena težava ni priti do ustreznih kanalov, ki nam pomagajo zadeve urediti, recimo glede gradbenih dovoljenj in tako naprej, vse gre zelo tekoče. Odlično sodelujemo z državnim elektrogospodarstvom Hepom, Jadrolinijo, tudi s hrvaško vojsko. V Sloveniji smo dali več pobud, leta in leta smo poskušali, da bi recimo pri nas opravili remont ladje Triglav. Nazadnje je bil razpis spisan tako, da se niti nismo mogli prijaviti. Triglav gre zdaj v Turčijo in midva ne verjameva in najini kolegi, ki se na to spoznajo, ne verjamejo, da se bo kdaj vrnil iz Turčije v enem kosu.

Klemen in Matija Šešok 18.9.2024 Ljubljana Slovenija Foto Jože Suhadolnik

Zakaj so to naredili?

Ne vem, mislim, da je bila prvotna ideja, da gre ladja Triglav v Italijo, ampak se je potem vrnila. Nato so Turki na razpisu udarili s tako ceno, da je nihče ni mogel premagati, tudi mi ne, saj je popolnoma nerealna. Torej bo Triglav šel ali je pa že šel, zdaj niti ne spremljam več tako podrobno tega dogajanja, v Turčijo, mi pa naj bi določena dela vseeno opravili kar v Turčiji. Imamo namreč posebno delavnico za artilerijo, ki je edina taka na Hrvaškem.

Kaj se dogaja z razpisom za policijski čoln? Vas ni tudi tam nekaj zmotilo?

Mi smo ta razpis v Sloveniji spodbijali in ga tudi spodbili. Ker smo sočasno delali plovila SAR, smo poskušali odločevalce pri nas prepričati, da ne bi odkrivali tople vode, saj je ladja za iskanje in reševanje najboljša rešitev, ki jo je Slovenija kdaj imela. Poleg tega jo lahko razmeroma hitro naredimo za razmeroma ugoden denar oziroma za bistveno manj, kot namerava država porabiti, ko se bo tega lotila. Se vam zdi logično, da so hoteli ta čoln naročiti v Južni Afriki? Zgolj transport od tam do Slovenije stane 250.000 evrov, to je več kot desetina cene čolna. Čeprav je naša ladjedelnica na Hrvaškem, je v slovenskem lastništvu. Ne razumem, zakaj je pri policijskem čolnu treba odkrivati toplo vodo in ga oblikovati posebej za slovensko policijo, če imajo tu pred nosom možnost kupiti delujoče plovilo, ki ustreza vsem specifikacijam.

Že dolgo se mi zdite zelo razočarani nad Slovenijo. Seveda si nad domačim okoljem najlažje razočaran, ker ga najbolj poznaš, ampak ali je drugod res vse bolje?

Saj ni težava samo v Sloveniji ali Hrvaški, bojim se, da smo v celotni Evropi tako zašli, da nas lahko resno skrbi. O tem lepo priča obsežno poročilo Maria Draghija o konkurenčnosti. V njem je povedal, da potrebuje Evropa vsako leto 800 milijard evrov dodatnih naložb v tri ključne stebre, nove tehnologije, razvoj in raziskave ter trajnost.

Kaj to poročilo pomeni za Iskro?

Za naše posle je njegovo poročilo super. Nas je razveselil. Toda vse skupaj nas mora skrbeti, saj je Draghi prav zares rekel, da smo »doomed« (obsojeni na propad, op. p.). Dejansko smo v temi, prav zares. Povprečna starost v Sloveniji je 45 let, od dveh milijonov prebivalcev jih je le 300 tisoč starih manj kot 18 let, na volitvah pa o njihovi usodi odločajo ljudje, ki so stari 65 ali več. Poleg tega je od 1.700.000 volilnih upravičencev kar milijon na državnih jaslih. To pomeni, da imamo nomenklaturo, ki ima zgolj en interes, in to je, da čim dlje ta sistem ostane tak, kot je. Zato je davčni primež v Sloveniji tako zelo močan.

Lahko to stanje opišete s konkretnim primerom?

V Elki potrebujemo za plače zaposlenih bistveno manj, kot bi recimo v Sloveniji, pa delavci dobijo večje izplačilo, kot bi ga v Sloveniji. In to se dogaja v Zagrebu, na Hrvaškem imate še druga območja, ki so davčno še manj obremenjena. Pri nas pa samo zategujemo, zategujemo, zategujemo. A žal ne more biti drugače, ker danes v Evropi zmagaš na volitvah samo, če rečeš, da bo vse ostalo kot prej, da ne bo nobene spremembe in da bomo vsi dobivali samo še več in več denarja. Ampak tako se račun ne izide, vsi pa pričakujemo, da bomo živeli 90 in več let in da nam bo zdravniška oskrba na voljo tisto sekundo, ko jo bomo potrebovali, ter da bo na vrhunski ravni. Takšna pa ne more biti, če ne daš denarja za to.

Kje torej vidite izhod?

Verjetno je edina razvojna strategija oziroma bi morala biti višja stopnja rodnosti. To je poudaril že nekdanji gospodarski minister, pa smo se takrat le nasmehnili, ko je rekel, da dajmo imeti več Slovencev. Toda to je treba narediti in poleg tega je treba intenzivno vlagati v nove tehnologije, tu Evropa po vseh kazalnikih zaostaja za Kitajsko in ZDA.

Vam na Hrvaškem ne gre tako slabo, presenečate s toliko črnogledosti.

Mi smo se začeli prilagajati temu stanju, da lahko rastemo v okolju, ki nas spodbuja. Mislim, da smo na Hrvaškem zelo lepo sprejeti, nihče nas ne zavira, zaposleni so super prijazni, lepo delajo, korektni in motivirani. Če bi lahko, bi mi radi prosperirali v Sloveniji in doma gradili tovarne, pa ne moreš kupiti zemljišč. Ali lahko dobiš ljudi? Ne, ne moreš. Ko smo pri demografiji, imata Hrvaška in Bosna isti problem kot mi. Demografski problem čutimo pri tem, da težko dobimo novo delovno silo, a se prilagajamo. Pripeljemo ljudi iz Indije, Nepala in tako naprej, kupili smo nekaj hiš okoli naše tovarne in tam zanje uredili nastanitev in vse drugo. Poskrbimo za vse, ker bi radi, da človek, ki dela pri nas, živi zelo dostojno življenje.

Proizvodnja v Iskrini tovarni v Laktaših FOTO: Voranc Vogel

Kako je s tehničnim kadrom v BiH in na Hrvaškem?

Kakovostno usposobljen tehnični kader je rad pri nas, ker vidijo spremembe na bolje. Vidijo naložbe, vidijo, da se ukvarjamo z mladimi v različnih programih, da že na fakultetah iščemo najboljše elektroinženirje, kemike, mehanike, sodelujemo s profesorji, prirejamo stalne oglede pri nas in jih seznanjamo s tehnologijami. Ti ljudje potem ostanejo pri nas, ne gredo v Nemčijo in tako naprej. Smo pa priča tudi pojavu, specifičnemu za Hrvaško, da se zdomci vračajo iz Nemčije, saj se tam gospodarstvo že močno upočasnjuje.

Brez priseljencev pa kljub vsemu ne bo šlo?

Demografija dela proti nam, in če ne bomo pripravili strategije za integracijo priseljencev, bomo imeli v Evropi resne težave. Trenutno je na Hrvaškem samo en problem, namreč, da se predolgo čaka na delovno dovoljenje, to lahko traja tri do štiri mesece, kar je veliko in zahteva veliko načrtovanja vnaprej. Nov vir kadrov smo našli v Južni Ameriki, kjer prevladuje katoliška vera, ljudje znajo angleško in zato smo začeli iskati delavce med Argentinci.