Luki Koper in Reka lahko poganjata gospodarski razvoj Slovenije in Hrvaške

Po dolgoletni poslovni karieri na vodstvenih položajih v vodilnih slovenskih podjetjih je Boštjan Napast julija letos prevzel vodenje enega vodilnih poslovnih sistemov na Hrvaškem, skupine ENNA. Zaradi svojega položaja je idealen sogovornik o hrvaško-slovenskih gospodarskih odnosih in primerjavah, še posebno v energetiki in prometu.

Kakšni so vaši prvi vtisi o okviru in pogojih poslovanja na hrvaškem trgu ter osnovne razlike v primerjavi z vašimi izkušnjami v Sloveniji?

Izziv upravljanja sistema skupine ENNA, ki ni samo eden vodilnih poslovnih sistemov v Republiki Hrvaški, temveč je tudi močno razvejen in združuje poslovne divizije, kot so energetika, logistika in prehrana, je res poseben. Skupina je s svojimi dejavnostmi prisotna ne le na Hrvaškem in v Sloveniji, temveč tudi v regiji in na globalnem mednarodnem trgu.

Mednarodno in globalno okolje mi ni tuje, saj sem v svoji karieri delal na področju celotne regije, na trgu EU in z globalnimi akterji. V tem smislu mi je trg dobro znan in se veselim novih izkušenj s skupino ENNA.

Kar se tiče razlik in podobnosti med Hrvaško in Slovenijo, pa izstopa predvsem dejstvo, da sta naši gospodarstvi zelo prepleteni. Slovenija in Hrvaška si delita podobne gospodarske izzive, obe sta članici EU, zato si delita tudi priložnosti. Zaradi naše zgodovine, kulture in geografske lege smo naravni partnerji v številnih panogah.

Kaj ste vedeli o poslovanju na Hrvaškem, preden ste se pridružili skupini ENNA, in s katerimi hrvaškimi družbami ste sodelovali, ko ste še bili v Petrolu, Geoplinu in Luki Koper?

Mednarodni trg mi je zelo dobro znan, saj sem večino svoje kariere preživel prav v tem okolju in sodeloval s skoraj vsemi relevantnimi akterji v panogah, v katerih sem delal. Svoje izkušnje sem gradil na področjih od energetike do logistike in poslovanje skupine ENNA je na neki način povsem združljivo z mojimi dosedanjimi izkušnjami in pridobljenimi kompetencami.

Ko govorimo o Luki Koper, je mnoge na Hrvaškem preseneča, da je po pomembnosti, ekonomskih kazalnikih in pretovarjanju že zdavnaj prehitela Luko Rijeka. Kaj je skrivnost uspeha Luke Koper v primerjavi z reško luko?

Luka Koper in Luka Rijeka sta nedvomno dve ključni pristanišči v severnem Jadranu, različni dejavniki pa so vplivali na to, da je Luka Koper v preteklem obdobju nekoliko prehitela Luko Rijeka. Eden teh razlogov je vojna, obstajajo pa tudi nekateri drugi dejavniki, kot je geografska lega, saj ima Luka Koper ugodnejšo geografsko lego za dostop do srednjeevropskih trgov.

Luka Koper je tudi zelo predano in nenehno vlagala v posodobitev in širitev svojih zmogljivosti, s čimer je seveda povečala promet in izboljšala učinkovitost.

Zaradi visokih vlaganj je Luki Koper uspelo širiti svoje storitve in tako je privabila različne vrste tovora, od tekočega in suhega tovora do kontejnerjev. Zmožnost diverzifikacije je pomembna za vsako panogo, tudi za pristaniške dejavnosti.

Ne smemo pozabiti, da je Slovenija nekoliko prej postala polnopravna članica Evropske unije, kar ji je omogočilo stabilno upravno in poslovno okolje. Integrirani evropski trg precej olajša poslovanje v katerikoli panogi ter manjšim državam, kot sta Slovenija in Hrvaška, zagotavlja veliko večji trg in poslovne priložnosti. Navsezadnje takšno okolje potem lažje pritegne vlagatelje ter zagotavlja upravno predvidljivost in stabilnost.

Verjamem, da gospodarstvo povezuje in ustvarja temelje za pomembno in vsebinsko regionalno sodelovanje, zato ne dvomim, da bo projekt spodbudil sodelovanje med Hrvaško in Slovenijo tudi v drugih panogah, kot so energetika, okolje in tehnologija. FOTO Marko TodorovCropix

Ena ključnih prednosti Luke Koper je gotovo bila resno vlaganje Slovenije v železniško infrastrukturo, ki pristanišče povezuje z notranjostjo ter s tem omogoča hitrejši in učinkovitejši transport tovora.

Na koncu je Luka Koper veliko vlagala v agresivne trženjske in poslovne strategije, da je privabila čim več vlagateljev, uporabnikov storitev in povečala svoj tržni delež.

Vojna v Ukrajini in svetovna pandemija covida-19 sta povzročili resne spremembe v logistični panogi in spremembe tranzitnih poti. S tem so jadranska pristanišča pridobila prednost pred severnimi, preusmeritev tovora v pristanišča na Jadranu pa že poteka. Zato bi rekel, da morata tako Luka Koper kot tudi Luka Rijeka zgrabiti to priložnost za lastno rast. Navsezadnje skupina ENNA prek podjetja Rijeka Gateway sodeluje kot sovlagateljica z družbo APMT in od tega projekta veliko pričakujemo.

Rijeka Gateway je strateško pomemben projekt skupine ENNA, pri katerem sodeluje s priznano logistično družbo Maersk, naložba pa je vredna 480 milijonov evrov. V kateri fazi je realizacija tega projekta in ali bo Luka Rijeka lahko postala enakovredna Luki Koper ali celo uspešnejša od nje?

Verjamem v takšen razvoj. Prepričan sem, da bo Rijeka Gateway preobrazila Reko. Projekt podpirajo močni partnerji. Sodelovanje družb ENNA Logic in APMT bo vzpostavilo logistični koridor iz Reke skozi Hrvaško do zaledja srednje in vzhodne Evrope, ki bo precej skrajšal in pospešil transport blaga, s čimer bo Reka postala pomembna točka na logističnem zemljevidu Evrope.

To je zgodovinska priložnost za umestitev Reke kot ključnega izhoda na morje za države srednje in jugovzhodne Evrope. V vseh pristaniščih severnega Jadrana je še veliko prostora za povečanje tovora.

Od nas pa je odvisno, ali bomo znali čim bolje izkoristiti prednosti tega terminala, lokacije, znanja in izkušenj, ki jih imamo. Prepričan sem, da se svetovni ladjarji zdaj ozirajo proti Kvarnerju, in to z razlogom.

Ta terminal, ki riše nove logistične smeri in uporablja vse prednosti mikro- in makrolokacije ter najsodobnejšo opremo, bo sijajen partner svetovnim ladjarjem. Rijeka Gateway si prizadeva postati eden prvih in vodilnih okolju prijaznih, zelenih terminalov. Energetsko učinkovitost in trajnost ter zeleno agendo v ospredje postavlja celotna skupina ENNA. Zato smo ponosni, da bo večina opreme na terminalu na električni pogon, avtomatizirani in digitalizirani procesi pa bodo zagotavljali varnejša in prijetnejša delovna mesta za zaposlene.

Kakšne so vse pričakovane prednosti Rijeke Gateway za hrvaško gospodarstvo in ali je lahko ta projekt koristen tudi za slovensko gospodarstvo?

Severni Jadran je najhitrejši vhod na poti z Daljnega vzhoda v vzhodno in srednjo Evropo. Tak trajnostni in sodobni model, ki ga razvija Rijeka Gateway, lahko nedvomno pritegne več trgovanja in naložb, zato je realno pričakovati, da bo spodbujal gospodarsko rast v regiji.

Ker je Luka Rijeka najbližje pristanišče Sloveniji, bo posodobitev omogočila hitrejši in učinkovitejši pretok blaga med obema državama in Evropsko unijo. Takšen projekt spodbuja razvoj cestne in železniške infrastrukture, kar lahko neposredno koristi gospodarstvoma obeh držav. Ko govorimo o zaposlovanju in delovnih mestih, je realno pričakovati, da bo Rijeka Gateway s svojim razvojem ustvarila nova delovna mesta v gradbeništvu, transportu, logistiki in drugih povezanih panogah.

Verjamem, da gospodarstvo povezuje in ustvarja temelje za pomembno in vsebinsko regionalno sodelovanje, zato ne dvomim, da bo projekt spodbudil sodelovanje med Hrvaško in Slovenijo tudi v drugih panogah, kot so energetika, okolje in tehnologija.

Neposredna korist za Hrvaško je vsekakor tudi del carine, ki ostane vstopni državi članici EU za blago zunaj EU, rast prihodkov in nadaljnja vlaganja pa ustvarjajo priložnost za razvoj vrste poslovnih priložnosti s pomožnimi izdelki in storitvami. Ne smemo pozabiti, da take sodobne rešitve, kot jih bomo uporabili na terminalu Rijeka Gateway, gotovo pripomorejo k zmanjšanju negativnih vplivov na okolje in predstavljajo primer trajnostnega poslovanja.

Severni Jadran je najhitrejši vhod na poti z Daljnega vzhoda v vzhodno in srednjo Evropo. Tak trajnostni in sodobni model, ki ga razvija Rijeka Gateway, nedvo/mno lahko pritegne več trgovanja in naložb. FOTO Marko TodorovCropix

Ali lahko na podlagi dosedanjih poslovnih izkušenj ocenite utemeljenost ocen, o katerih se pogosto govori na Hrvaškem, da je energetsko, transportno in logistično vozlišče tega dela Evrope? Ali obstaja takšno ali podobno dojemanje v Sloveniji kot regionalnem vozlišču in ali gre tako v primeru Hrvaške kot tudi Slovenije za precenjevanje pomena obeh držav?

Res je, da sta tako Hrvaška kot tudi Slovenija na ključnih logističnih koridorjih in to je vsekakor priložnost za obe državi, da okrepita svoj naravni položaj z dodatnim vlaganjem v razvoj logističnih zmogljivosti.

Kar se tiče ambicij v energetiki, je vsaka država, tudi Slovenija in Hrvaška, dolžna narediti vse za to, da doseže energetsko varnost in zmanjša odvisnost od uvoza energije. Gre za eno ključnih strateških obveznosti in izzivov vsake države. Slovenija je prepoznala potrebo po agilnejši diverzifikaciji energetskih virov, vztrajno vlaga v energetsko učinkovitost in spodbuja obnovljive vire energije. Kot vidim, ima Hrvaška podobno politiko, s terminalom za utekočinjeni zemeljski plin pa je postala eden od porokov za zanesljivo preskrbo in diverzifikacijo dobavnih poti za vso Evropo.

V težnji k postavljanju ambicioznih ciljev ne vidim nič slabega. Takšen pristop vedno vodi naprej, in čeprav se te želje ne uresničijo v celoti, se med poskusi njihove uresničitve realizirajo številni projekti, ki so pozitivni za celotno gospodarstvo.

Slovenski BDP na prebivalca je približno trideset odstotkov višji od hrvaškega, kar je eden ključnih kazalnikov večje razvitosti Slovenije v primerjavi s Hrvaško, in to v precejšnji meri. Kaj bi morala Hrvaška spremeniti v gospodarstvu in upravljanju, da bi dohitela Slovenijo?

Če upoštevamo nekatere standardne kazalnike, lahko vidimo, da je Slovenija v zadnjih letih kazala stabilno rast industrijskega indeksa, medtem ko je imela Hrvaška nekoliko nihanj v rezultatih, vseeno pa je bila zavidljivo prilagodljiva in se hitro prilagodila na številne nesrečne okoliščine, ki so se zgodile v zadnjih letih.

Po eni strani ima Slovenija nekoliko višji BDP, ampak tudi sorazmerno manj prebivalcev kot Hrvaška, kar je večinoma povezano prav s stabilno industrijsko proizvodnjo in tudi z dejstvom, da se je Slovenija nekoliko prej pridružila EU.

Obe državi se skoraj ves čas spopadata z relativno visoko stopnjo državnega dolga. Po drugi strani pa je Hrvaška veliko bolj napredovala v turizmu, kjer je gotovo znana kot vodilna v regiji.

Ko govorimo o logistiki, geografska lega Hrvaške kot vrat Jadrana in Slovenije kot ključnega tranzitnega koridorja v srednjo Evropo ponuja nešteto priložnosti za sodelovanje. Razvoj infrastrukture, kot so železniške proge in avtoceste, lahko dodatno spodbudi trgovanje in naložbe, zato morata obe državi kot članici EU takšno priložnost vsekakor izkoristiti, da okrepita svoj položaj za evropsko mizo.

Živilska industrija je še eno področje, v katerem vidim velik potencial. Obe državi vlagata v lokalno proizvodnjo hrane in jo razvijata, trajnost v živilski industriji pa jemljeta odgovorno in resno. Tako, na primer, naše podjetje ENNA Fruit nenehno vlaga v lokalno pridelavo sadja in zelenjave s strokovno in logistično podporo, lokalnim proizvajalcem pa zagotavlja varen odkup. Ker je podjetje ENNA Fruit prisotno na regionalnem trgu in sodeluje z globalnimi akterji, ga dojemam kot resnega akterja ne le na slovenskem in hrvaškem trgu, temveč tudi širše.

Verjamem v pošten in transparenten odnos, zato lahko s skupnimi močmi promoviramo izdelke, znanje in storitve obeh držav na svetovnem trgu.

Razvoj infrastrukture, kot so železniške proge in avtoceste, lahko dodatno spodbudi trgovanje in naložbe, zato morata obe državi kot članici EU takšno priložnost vsekakor izkoristiti, da okrepita svoj položaj za evropsko mizo. FOTO Marko TodorovCropix

Dolga leta ste v Sloveniji delali v energetiki. Katere so osnovne podobnosti in razlike med slovenskim in hrvaškim trgom, če bi ju primerjali po proizvodnji, dobavi in trgovanju z nafto, naftnimi derivati in plinom?

Obe državi imata razvito infrastrukturo za skladiščenje in distribucijo nafte in naftnih derivatov, kot članici Evropske unije pa sta del enotnega energetskega trga, kar njun položaj nekoliko olajša, saj sta državi še vedno odvisni od uvoza nafte in plina. Hrvaška ima na Krku terminal za utekočinjeni zemeljski plin, zaradi česar ima razmeroma udoben položaj v smislu razvejenosti dobavnih poti, z njim je tudi postala tranzitna država za plin in ni več končna točka, do katere se plin samo dovaja. Slovenija nima proizvodnje plina, Hrvaška jo ima. Slovenija nima rafinerijske proizvodnje, medtem ko ima Hrvaška rafinerijo na Reki in že omenjeni terminal za utekočinjeni zemeljski plin.

Slovenija ima boljšo infrastrukturno povezanost, medtem ko ima Hrvaška boljši položaj v smislu izkoriščanja in proizvodnje energentov, zato bi bila logična smer, da državi še naprej gradita skupen in konkurenčen ekosistem, ki bo obema prinesel številne koristi v energetskem sektorju v smislu zanesljive preskrbe. To ne bi bilo prvič, saj smo pozitivno sodelovanje dokazali že z Nuklearno elektrarno Krško. Kolikor vem, državi razmišljata o skupni gradnji drugega bloka jedrske elektrarne, kar bi bilo pametno, še posebno ker jedrska energija v taksonomiji EU še vedno velja za nepogrešljivo rešitev na poti do nizkoogljičnega okolja.

Katere so še možnosti za izboljšanje gospodarskega sodelovanja med Hrvaško in Slovenijo? Ali so to predvsem skupni energetski projekti, kot sta širitev Nuklearne elektrarne Krško ali Vodikova dolina severnega Jadrana, ali prepoznate še katere druge dejavnosti, v katerih bi bile mogoče skupne naložbe?

Če si ogledamo energetski sektor, si obe državi prizadevata za trajnostni razvoj in diverzifikacijo virov energije. Hrvaška ima veliko sončnih dni in ogromen potencial na področju sončne energije, medtem ko je Slovenija z bogatimi vodnimi viri lahko vodilna na področju vodne energije. Skupni projekti v tem sektorju bi lahko prinesli koristi za gospodarstvo in okolje v obeh državah.

V tem smislu bi vsekakor morali nadaljevati gradnjo močnih partnerstev med temi panogami in raziskati možnosti za skupna vlaganja v raziskave in razvoj v tem segmentu. V to se odlično vključuje projekt »Vodikova dolina severnega Jadrana« ali gradnja drugega bloka jedrske elektrarne Krško.

V energetiki je v zadnjem desetletju izjemno razburljivo, vendar ocenjujem, da najbolj razburljivo obdobje v energetiki šele prihaja z rastjo naložb v nove rešitve, kot so baterije za shranjevanje električne energije ali zeleni vodik. Družbi ENNA in Rimac Energy, ki prednjačita na področju naprednih sistemov za shranjevanje energije, sta pred kratkim sklenili strateško partnerstvo, da izboljšata tehnologijo za proizvodnjo in shranjevanje energije iz obnovljivih virov. S tem sodelovanjem je družba ENNA vstopila na področje raziskav in razvoja v energetiki.

Zato lahko preprosto sklepamo, da imata tako Slovenija kot tudi Hrvaška resne potenciale, ki bi lahko privedli do močnih inovativnih rešitev. Tako kot v vsaki panogi tudi v energetiki največjo dodano vrednost prinaša znanje, ki se pretaka v inovacije, zato bi bilo v tem segmentu pametno okrepiti akademsko in naložbeno sodelovanje med Hrvaško in Slovenijo.

Tako Hrvaška kot tudi Slovenija regulirata cene naftnih derivatov. Ali menite, da je prišel čas za odpravo te regulacije? Kolikšno škodo kratko- in dolgoročno povzročajo takšni ukrepi trgovcem z naftnimi derivati?

Energetska kriza, ki jo je sprožila vojna v Ukrajini, je spremenila pogled na pomen zanesljive preskrbe in stabilnih cen energentov ne samo vseh podjetij, temveč tudi državljanov. Ko govorimo o teh temah, moramo vedno upoštevati širši kontekst, v katerem se sprejemajo takšne odločitve, in imeti v mislih, da je vedno bistveno ohranjati ravnovesje med posredovanjem države z reguliranjem cen in prostim trgom.

To je vedno kontroverzna tema in pri posredovanju države bodo ljudje vedno imeli nasprotujoča si mnenja. Nekateri regulacijo zagovarjajo, drugi pa ji povsem nasprotujejo. Odločitev o tem, ali naj se takšna vrsta regulacije odpravi ali ohrani, je odvisna od več dejavnikov, ki so lahko politični, gospodarski in socialni. Vsaka država bi morala pred tovrstnimi odločitvami podrobno in odgovorno pretehtati tveganja na vseh teh področjih.

V prid taki odločitvi je tudi varstvo potrošnikov v smislu preprečevanja čezmernih marž, podjetja pa lahko lažje načrtujejo svoje stroške. Po drugi strani pusti vsako posredovanje države na trgu posledice, ki lahko trajno porušijo naravno tržno ravnovesje in koncept konkurenčnosti. V takih primerih ne smemo pozabiti na povečanje upravnih stroškov za samo državo, saj je treba pri vsakem posredovanju nenehno spremljati, kaj se v določenih segmentih dogaja zaradi regulacije.