V nadaljevanju preberite:

Današnji obiskovalci čeprav ne štejejo med romarje, prihajajo zvonit na zvon želja in vselej jim radi povedo, da to ni zgolj priložnost za želje, ampak tudi za izkaz hvaležnosti in zahvale. Da smo tam, kjer smo, da imamo v življenju, kar imamo, in smo obdani z ljudmi, ki so naša največja dragocenost, da živimo v miru. Da se najdragocenejše stvari v življenju ne spreminjajo in niso zgolj odvisne od nas samih in da jih že jutri lahko ni več. »Zvon želja kot glas duše pozvanja vsem enako, ne glede na to, kdo in zakaj zvoni,« pripoveduje gostiteljica Romana Bohinc, ki na Blejskem otoku, enem najočarljivejših kotičkov Slovenije, med drugim bdi nad tem, da vsakdo, ki pride na ta starodavni kraj, svoj obisk doživi kot praznik. Ne glede na to, kateri dan v letu je.

Vsakič je drugačen, enkrat ga obdajajo meglice, drugič se zdi kot na dlani sredi smaragdno zelene jezerske gladine, tretjič se kopa v poznopoletnem soncu, če bi bila pokrajina potopljena v pravo zimo, kakršni sta bili nazadnje leta 2017 in pred tem 2012, bi do njega vodila celo pešpot – po zaledenelem jezeru. Vsakokrat pa je, če obiskovalec prispe iz južne, najkrajše smeri, treba premagati 99 stopnic iz sredine 17. stoletja, ki simbolizirajo življenjsko pot od rojstva do smrti, od vode do neba.