Sami na otoku

Rajski otok na koncu sveta, pogosto zavit v jutran­jo meglico, ki mu daje mističen videz, obdan s skalovjem, v katero pljuskajo visoki valovi, dom avtohtone hrvaške vinske sorte plavac mali, ki jo zaradi njene moči imenujejo tudi divje vino, spektakularna jama Modra špilja, pa tudi Medvidina špilja, v kateri je živela sredozemska medvedjica, ki ji domačini tu pravijo morski človek in je eden najbolj ogroženih sesalcev na svetu, rojstni kraj Mateja Martina Bogdanovića, slavnega industrialca in pionirja tovarniškega konzerviranja rib na zahodu ZDA – vse to je Biševo!

Lepoto tega otoka nedaleč od Visa, ki je s Komižo povezan z redno trajektno linijo, imenovano »proga«, je težko opisati z besedami – njegove peščene plaže jemljejo dih, vinogradi ter nasadi oljk in fig pa so prava paša za oči. Naseljen je bil že v prazgodovini, danes pa šteje le kakih deset prebivalcev.

Ko ste na Biševu, začutite Sredozemlje, kakršno je bilo nekoč – divje, nedotaknjeno in prvinsko. Tu se živi v ritmu morja in vetra, ljubezen do otoka pa se s časom krepi. Vsaka skala, vsak sončni zahod pripoveduje zgodbo, ki jo je vredno ohraniti. FOTO: Božidar Vukičević/Cropix

Nekoč 300 prebivalcev

Vendar ni bilo vedno tako – Biševo s površino nekaj manj kot šest kvadratnih kilometrov je imelo med obema vojnama okoli tristo prebivalcev, raztresenih po vaseh Salbunara, Porat, Mezoporat, Vela Gora, Potok, Polje in Nevaja.

Včasih ukročeno, včasih divje, muhasto morje v Biševskem kanalu je od nekdaj vzbujalo strahospoštovanje – zaradi nenadnih sprememb vetrov in močnih tokov so bili v njem pogosto previdni tudi najizkušenejši morjeplovci, pot od Komiže do otoka, ki v mirnem vremenu traja približno 45 minut, pa marsikomu še danes vzbuja nelagodje.

A vse to je del življenja, ki si ga je izbral Stjepan Tafra, 45-letni digitalni nomad, spletni oblikovalec in fotograf iz Splita, ki dela na daljavo, prek spleta, z Biševa, ko pa je na otoku našel ljubezen, se mu je v pustolovščini pridružila partnerica Tena Rebernjak (40). V slikoviti vasici Porat, kjer sta si spletla družinsko gnezdo, se znova razlega otroški smeh, ponosna starša pa pravita, da njun dveinpolletni sin Nikola odrašča v okolju, ki ga ni mogoče najti niti v najlepših svetovnih potopisih.

»Brez interneta ne bi mogli živeti tukaj, saj bi bili naši prihodki nič evrov,« pravi Stjepan, ki fotografira interierje, namestitvene objekte, hiše in počitniške hiše, oblikuje pa tudi splet­ne strani za stranke iz vse Hrvaške. Dela je na srečo zadosti in po vsem sodeč ga bo še več.

Življenje na Biševu ni za vsakogar – zahteva vztrajnost, prilagajanje in ljubezen do narave. Tukaj ni trgovin in gneče, je pa zvezdnato nebo, vonj po borovcih in morju, ki ti z vsakim valom pripoveduje zgodbo. Ko enkrat začutiš ta mir, ga težko zamenjaš z mestnim vrvežem. FOTO: Božidar Vukičević/Cropix

Stjepanov stari oče, rojeni Komižan, je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je upokojil, zgradil majhno hišo na Biševu. Imel je vinograd, osla, majhno gostilno, ukvarjal se je s turizmom, pekel ribe … Ustvaril je, pravi njegov vnuk, pravo hipijevsko zgodbo. Toda po dedkovi smrti leta 1990 je začelo posestvo propadati – vse sta prerasla trava in gozd. Okoli leta 2015 pa si je Stjepan zaželel hišo oživiti in dedkovo zgodbo rešiti pred pozabo. Ker je Biševo majhen in skoraj nenaseljen otok, je podjetni Splitčan želel nanj pripeljati mlade ljudi in njihovo energijo ter videti, kako bodo oni doživeli ta prostor in ga obogatili s svojimi idejami.

»Zgodba s hišo se je začela že davno nazaj, ko sem v okviru društva Biševo Island Artist Residency tu organiziral prvo rezidenco, namenjeno mladim in neuveljavljenim umetnikom, ki si bivanja v takšnem okolju niso mogli privoščiti. Dogovorili smo se z akademijo za likovno umetnost v Zagrebu in povabili skupino umetnikov, da so mi pomagali pri delu na vrtu in okoli hiše. Bistvo rezidence je bilo zgraditi prostor, ki podpira umetniško ustvarjanje v surovem otoškem okolju, njen začetek pa je bil korak upora proti temu, da bi se tradicija in zgodovina pozabili, ter gibalo za ohranjanje narave in duha otoka. V skoraj neokrnjeni naravi je projekt Biševo Island Artist Residency umetnikom ponudil prostor za raziskovanje in svobodno izražanje,« pojasnjuje Stjepan. Njegova partnerica Tena je koncept razširila na promocijo zdravega življenja, tako da zdaj prirejata tudi jogijske oddihe, kar je vneslo povsem drugačno vzdušje.

»Umetniki so posebni in samosvoji, znajo biti zelo glasni, v primerjavi z njimi so ljubitelji joge veliko bolj disciplinirani, umirjeni in precej tihi, pripravljeni pomagati, rekel bi celo neopazni. Iskreno povedano, z njimi je veliko lažje sodelovati,« se smeje Stjepan, ki je na Biševu od marca 2020.

Tena, ki je diplomirala na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, se je po študiju industrijskega oblikovanja sprva posvetila grafičnemu oblikovanju in ilustraciji, vmes pa se je začela ukvarjati tudi z jogo. FOTO: Božidar Vukičević/Cropix

Na otoku ga je tudi ujela pandemija koronavirusa. Glede na to, da se zaradi karantene ni mogel premikati med občinami, se je odločil ostati v vasi in delati prek spleta, svojo partnerico Teno pa je spoznal konec leta 2021.

»Moja prijateljica Lada Kraljević, tudi inštruktorica joge, ki je devet let živela na otoku, je predlagala, da začnemo gostiti jogijske oddihe. Privolil sem in ji rekel, naj pripelje nekaj inštruktorjev, da vidim, ali ima ta moja hiška sploh potencial za kaj takega. In potem je konec avgusta prišla Tena … Pokazal sem ji zvezde in plažo, vpletla se je romanca in tako se je vse začelo,« pove Stjepan.

»Zasvojil me je,« v smehu doda Tena, ki je zaradi ljubezni zapustila stanovanje v rodnem Zagrebu in se preselila na Biševo. Tudi njej je, tako kot Stipetu, veliko lepše živeti v hiši, v stiku z naravo, na svežem zraku, v miru, ki ti ga ne more ponuditi nobeno mesto. In ko se jima je rodil otrok, je postala ideja o ustvarjanju prihodnosti na otoku le še bolj kristalno jasna. Njuni družinici je Biševo dom že skoraj tri leta in nikoli nista obžalovala svoje odločitve.

Povezanost z zemljo

Tena, ki je diplomirala na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, se je po študiju industrijskega oblikovanja sprva posvetila grafičnemu oblikovanju in ilustraciji, vmes pa se je začela ukvarjati tudi z jogo, v katero se je zaljubila na prvi pogled in ji je, kot pravi, odprla novo vesolje, povezavo med telesom in duhom, ki jo je bilo treba podrobneje raziskati. Po končani šoli GaiaYoga v Zagrebu je pustila službo ter začela samostojno delati na področjih grafičnega oblikovanja, ilustracije in joge. Poleg pedagoških tečajev se je udeleževala tudi izobraževanj, povezanih z jogo, vadbo čuječnosti, bodywork terapijo, tajsko masažo, povezovanjem telesa in duha ipd. Po pandemiji covida-19 in predvsem po selitvi na Biševo je svoje poslovanje v celoti prenesla na internet, kar se odlično obnese.

»Vesela sem, da lahko delam to, kar imam najraje, in da moje delo ljudem resnično koristi. Poleg tega imam veliko več navdiha, odkar živim na tako lepem kraju, kot je Biševo,« iskreno doda Tena. Preden je spoznala Stjepana in se vanj zaljubila, je bila na otoku, ki ga zdaj ponosno imenuje dom, le enkrat, davnega leta 2002.

Stjepan Tafra je 45-letni digitalni nomad, spletni oblikovalec in fotograf iz Splita, ki dela na daljavo, prek spleta, z Biševa. FOTO: Božidar Vukičević/Cropix

»Ko odkriješ Biševo, ugotoviš, da je to pravo Sredozemlje, kakršno je nekoč bilo. Pravljične vasice in zalivi, očarljiva narava … O Stipetovi zgodbi nisem vedela veliko, a ko sem vstopila v njegovo hišo, sem ostala brez besed. Takoj mi je bilo jasno, da se tu dogaja nekaj lepega, vse je vrvelo od življenja in zdelo se je tako obetavno. Seveda nas je Stipe takoj zaposlil, vsa tri dekleta, da smo ruvale plevel in kamenje na vrtu, ampak meni je bilo zelo všeč. V podobni hiši sta živela moja stara starša, zato mi delo na zemlji ni tuje, vedno sem rada zavihala rokave in se umazala. Čudovito je, na vrtu si, za tabo pa morje, dišijo borovci … Ta otoški ambient me res navdihuje. Komižani me pogosto sprašujejo, kako lahko živim na Biševu, ali mi ni dolgčas. Prav nasprotno! Še vedno si ne morem kaj, da se ne bi čudila prizorom, ki me obdajajo, zame so neizčrpen vir ljubezni, vendar morate biti za tak način življenja poseben človek. Ljudem, ki so se rodili tukaj, se to morda zdi nekaj običajnega in želijo pobegniti od tod, a tisti, ki prihajamo iz mesta, smo navdušeni in želimo ostati. Verjetno je odvisno tudi od starosti – ko si mlad, si želiš akcije, ko pa odrasteš in dozoriš, vedno bolj ceniš to, kar imamo danes mi na Biševu,« razmišlja Tena.

Korak za korakom, z veliko truda in odrekanja jima je s partnerjem uspelo zanemarjeno hišo »postaviti na noge«. Stjepan pravi, da ga je mestno življenje izčrpalo, povezanost z zemljo, zlaganje suhozidov, urejanje terena, čiščen­je, nasploh delo z rokami pa mu je dalo novo energijo in zanos. Zasadil je oljčnik, sadovnjak, posvetil se je urejanju okolice ...

»Edino, kar nam manjka, so ljudje,« pravi.

Kajti na Biševu je sredi zime le peščica domačinov. Večinoma so to Komižani, največkrat starejši pari. Otrok ni. Ti pridejo zelo redko, le poleti, na obisk k starim staršem.

Biševo je otok mistike, kjer jutranja meglica ovija pečine in divji valovi šepetajo starodavne zgodbe. Življenje tukaj ni lahko, a ponuja nekaj neprecenljivega – mir, svobodo in povezanost z naravo, kar danes najdete redkokje. FOTO: Božidar Vukičević/Cropix

»V našem Portu živi pozimi samo en gospod. In mi. Nekateri sosedje pridejo na kratko in potem spet odidejo. In v drugem zalivu, Mezoportu, so prav tako samo trije. Večina jih živi v Komiži, pa pridejo za mesec ali dva in se potem vrnejo. Tu je zelo malo bivališč, ki bi bila primerna za vse leto, in to je pravzaprav največja težava Biševa. Na otoku je izjemno težko in izjemno drago graditi, vse moraš petkrat prenesti, ves material in pohištvo, to je nočna mora. Govorim iz izkušenj, ker je bilo urejanje naše hiše peklensko. Vse smo morali najprej pripeljati iz Splita v pristanišče Vis, nato v Komižo, nato na Biševo in na koncu s pomola oziroma obale do hiše. Petkrat neseš isto stvar – če ima 100 kilogramov, si jih dejansko prenesel 500. Na pomoč moraš poklicati prostovoljce, poiskati nekoga, ki ima tovornjak z dvigalom, potem nekoga, ki ima čoln, vse to uskladiti … Neverjetno vztrajen moraš biti, da o volji in potrpežljivosti niti ne govorimo, če hočeš na otoku kaj narediti. S Teno se šaliva, da bi za denar, ki sva ga doslej vložila v Biševo, lahko imela vsaj petnadstropno hišo na bližji lokaciji,« pravi Stjepan.

Njegova hiša meri okoli 50 kvadratnih metrov, novejšo, v kateri spijo njuni gostje, pa še obnavljata. Zanjo Stjepan najraje uporablja dostopne, lokalne vire. Rad dela s kamnom, saj pravi, da je kamen povsod okrog njega, le oblikovati ga je treba. Zanimiv mu je tudi les, pravzaprav vse, kar se da reciklirati, samo da se izogne prevozu, ki je največji logistični problem.

Danes se da v hiši Stjepanovega dedka udobno živeti. Družina ima v njej vse gospodinjske aparate, od pralnega stroja do klimatske naprave. Na srečo so na otok napeljali elektriko, vode pa še vedno ni. Na Biševu se torej zbira deževnica. A poleti, ko je huda suša, pogosto ostanejo brez vode. Nato pride »vodonosec«, ladja, ki maloštevilnim prebivalcem napolni cisterne.

V primerjavi z vročimi in skoraj tropskimi poletji se v zimskih nočeh temperatura pogosto spusti do ničle. Zaradi visoke vlage lahko pomrznejo tla, nekateri pa se, če verjamete ali ne, spomnijo tudi snežink, ki so večkrat pobelile ta rajski otok.

»Ogrevamo se z električno pečjo, peči na drva še nimamo, najprej moramo zgraditi dimnik, to nas še čaka. Vsak letni čas na otoku ima svoje čare. Poleti je živahno, v vasi sta dve restavraciji, veliko je kopalcev in jadrnic, a gneče ni, ker ni komercialnih nastanitev,« dodaja Stjepan.

In iz dneva v dan se učijo o sobivanju z otokom. »Na primer, da imamo vse svoje stvari blizu skupaj, ker lahko pri nas naenkrat tako zapiha, da moraš biti pripravljen v trenutku vse pospraviti na varno. To imenujemo 'windfproofanje' (odpornost proti vetru, op. prev.). Samo tečeš in zbiraš! V tistem trenutku se počutiš, kot da je mimo tvoje hiše šel orkan, čez uro pa je popolnoma jasno, niti oblačka na nebu, kot da se ni nič zgodilo,« pripoveduje Tara o zanimivih doživetjih iz njihovega vsakdana.

Biševo je otok, ki leži sredi odprtega morja, in življenje na njem zahteva, da znaš vreme prebrati – napoved spremljajo na vseh aplikacijah za mobilne telefone, še posebno kadar je treba na trajekt.

»Lahko se zelo ziblje in je res neugodno. Enkrat je ladijski motor ugasnil in se je ladja še bolj zibala, čakali smo na prihod druge, da se premestimo. So različne situacije, ampak to je življenje. Kljub vsemu pa ni nobene nevarnosti ali razloga za strah. Če se zgodi nujni primer, so tu helikopter, gasilci, hitra ladja, gliser … Na pomoč lahko vedno računate,« nam zagotav­ljata sogovornika.

»Poglejte, nisem blizu svoje družine in oni niso del Nikolovega življenja toliko, kot bi si želela, za kar mi je najbolj žal, ampak to spet ni tako velika težava, ljudje odhajajo živet v druge države, na druge celine …,« pravi Tena. FOTO: Božidar Vukičević/Cropix

Pomoč sosedov

A v primerjavi z mesti, kjer se pričakuje, da je vse na dosegu roke, na Biševu ni niti trgovine. Brez velikega filozofiranja – življenje tam je preprosto treba zelo dobro načrtovati.

»Osnovna zdravila imamo vedno doma, vendar se nepredvidenim situacijam včasih ne moremo izogniti. Tako je lansko poletje babico pičila osa, a je na srečo soseda imela zdravilo proti alergiji. Potem smo ga tudi mi nabavili, čez čas in sproti se preprosto naučiš, kaj moraš imeti na otoku. Hrano kupujemo na veliko v Komiži, rešuje nas tudi dostava. Resda gre samo do Visa, vendar se nam je uspelo dogovoriti, da naše blago pustijo v lokalu v Komiži, od koder nam ga nekdo pelje na trajekt, zato nam sploh ni treba na Vis. Tako smo na primer rešili težavo s plenicami za Nikolo. Imamo velike zaloge vsega, od testenin, moke in olja do ovsenih kosmičev in mandljev. Kruh pečeva sama – belega, s semeni, iz različnih vrst moke … Zvečer programirava pekač kruha in zjutraj se zbudimo ob čudovitem vonju po toplem kruhu! Veliko tudi pridelamo na vrtu, paradižnik, krompir, uspelo nam je pridelati celo sladki krompir, tu so blit­va, veliko divjih rastlin, beluši, kapre, jajčevci, bučke, granatna jabolka, pomaranče, limone, breskve, višnje, jagode itn. Uporabljamo sezonsko hrano in vse, kar nam raste, ničesar nam ni treba kupovati,« poudarja Tena.

Kot prednost omeni to, da imajo zaradi nakupovanja na veliko precej manj odpadkov. Poleg tega ekološko ozaveščena Tena samo­iniciativno ločuje odpadke in upa, da se bo ta navada kmalu uveljavila tudi na preostalem delu otoka, biološke odpadke uporablja za kompost, papir pa sežiga.

»Lepo je vedeti, da se lahko vedno zanesemo na pomoč sosedov. Vsi smo povezani in naša mala skupnost resnično deluje kot komuna. Tukaj ni anonimnosti, vsi vedo, kdo si, kaj počneš, kdaj si in kaj si jedel … Na to se je treba navaditi, po drugi strani pa imaš še vedno lahko mir in se odmakneš od vsega,« dodaja Stjepan.

Kar zadeva prihodnost, se s Teno še vedno vidita na ljubem Biševu, zavedata pa se, da bodo spremembe neizogibne, še posebno ko bo Nikola šel v šolo. To bo, pravita, verjetno v Komiži, kjer imajo majhno stanovanje, da bodo še naprej blizu svojega otoka.

»Vse možnosti so odprte. Seveda pa je veliko odvisno od otrokovih želja in zanimanj, morda si bo želel obiskovati glasbeno šolo, karate, judo ali pa ga bo vleklo v umetniške vode … Želiva mu dati vse, a gremo korak za korakom, nikoli ne veš, kaj ti prinese življenje,« pravi Tena.

Starša sta svojemu edincu na vrtu postavila tudi leseno hiško, najbolj pa sta vesela, kadar pride na obisk njegova najboljša prijateljica iz Komiže. Omogočila sta mu čudovito otroštvo in to je, se strinjata, njun največji uspeh.

»Eno je priti na Biševo za teden dni in si odpočiti, drugo pa živeti na otoku. To je velika obveznost, odgovornost in predanost. Zavedaš se, da če se odločiš za to, boš izgubil nekatere druge stvari. Poglejte, nisem blizu svoje družine in oni niso del Nikolovega življenja toliko, kot bi si želela, za kar mi je najbolj žal, ampak to spet ni tako velika težava, ljudje odhajajo živet v druge države, na druge celine … Še vedno mi je toplo pri srcu, ko pridem v Zag­reb, tudi Nikola ga obožuje, zlasti tramvaje, ki jih zelo rad gleda, ampak oba s Stjepanom postaneva po nekaj dneh utrujena in ni nama treba predolgo ostati v mestu. Ta del svojega nekdanjega življenja sva preprosto spustila,« je iskrena Tena.

Ko ju vprašamo, kako vidita prihodnost Biševa, si naša gostitelja zaželita, da bi otoška skupnost rasla. Edino šolo, v vasi Polje, so zaprli že leta 1961, a je obstajala, kar pomeni, da je bilo na Biševu življenje, ljudje, otroci …

»Težava je, da ima večina praznih hiš na otoku veliko lastnikov, nekatere tudi več kot ducat, nič se ne prodaja in nič se ne more zgraditi, zato mladi težko pridejo do svojega življenjskega prostora. Družinam, ki bi tako kot mi lahko delale prek spleta in živele na Biševu, je treba omogočiti, da pridejo in imajo možnost ostati,« pravita Stjepan in Tena.

Kar zadeva turizem, nikakor nista naklonjena množičnemu turizmu, idej za napredek pa je veliko. Ena od njih je razvoj astroturizma. Če bi Biševo, ki se ponaša z minimalno svetlobno onesnaženostjo, razglasili za otok temnega neba, bi privabili specifično skupino ljudi, ki si želijo takšnega okolja in takšnega dopusta.

Odkar živi na otoku, so Stjepana obiskali biologi, arheologi, plezalci, tekači (predvsem zaradi Biševske poti), restavratorji, a jih je bilo po njegovem mnenju premalo.

»Naš otok je neraziskana zakladnica znanja. Tu in tam najdemo kakšen košček amfore in vsi ti ljudje s specifičnih znanstvenih področij bi se lahko tu marsikaj naučili in odkrili. Zagotovo je potreben kader, ki bi prišel naredit nekaj strokovnega in s tem pomagal otoku. Ta košček raja je prepuščen pozabi in ne bi smelo biti tako. Zato smo tukaj mi in naredili bomo vse, da biševska zgodovina in tradicija ne izgineta za vedno,« zagotavljata Stjepan in Tena.