V nadaljevanju preberite:

Korčula ni »party otok«. Za korčulski turizem je pomembna zgodovina, za tamkajšnje prebivalce pa tradicija. Niso gradili veličastnih hotelov in turističnih naselij, razvijal pa se je družinski turizem. To so razlogi, da je otok morda ostal nekoliko v senci bolj mondenih in priljubljenih otokov Hvar in Brač, vendar je to lahko stvar vtisa. Lahko bi rekli, da je Korčula zavestno prepustila hrup svojima sosedoma, da je lahko v njuni senci ostala pravi skriti raj.

Če bi sedli v časovni stroj in za cilj izbrali Korčulo, bi nas potovanje popeljalo v davno preteklost, ki je ni mogoče določiti. Gre za čas, ko so svetu vladali grški bogovi, dokler niso srečali nimfe Korkire, ene od hčera rečnega boga Azopa, ki jo je ugrabil Pozejdon in zaprl na skrivnostni otok. Po njej in njenih črnih laseh je otok dobil ime – Korkyra Melaina ali Korkyra Nigra. Morda bi bilo tokrat bolje skrajšati potovanje na le tri tisočletja in skočiti v 11. stoletje pred našim štetjem, da spoznamo Antenorja, trojanskega vojaka, ki je med begom iz porušenega mesta ustanovil Korčulo.

Za našo zgodbo pa smo izbrali leto 1254, ki je morda najpomembnejše za današnjo Korčulo. Takrat se je rodil Marco Polo, veliki svetovni popotnik, raziskovalec, potopisec in prvi diplomat. Čeprav vse podrobnosti njegovega življenja še vedno niso razjasnjene in čeprav se med Korčulani in Benečani še vedno bije hud boj za njegovo zapuščino, ga z mestom Korčula povezuje veliko zgodovinskih dejstev, kar lahko skupaj z legendami in nekaj domišljije ponudi izjemno izkušnjo enega najbolje ohranjenih utrjenih srednjeveških mest na Hrvaškem. Od 13. stoletja je zaščiteno z obzidjem, pozneje tudi z dvanajstimi stolpi, ki so jih gradili vse do 18. stoletja, ko je bilo še prepovedano graditi zunaj obzidja. Korčula je bila zaprta za sovražnike in z dvižnim mostom odprta za prijatelje. Pred kar 800 leti je prva podpisala zakon, s katerim so odpravili suženjstvo.