120 let kasneje

Priznam, prebiranje prispevkov, ki so jih za to revijo spisala najboljša novinarska peresa dveh sosednjih držav, ni ostalo brez posledic. Čustva so valovala od domoljubnosti, ponosa do vzhičenosti. Iskreno, doslej sem z rahlimi dvomi o verodostojnosti sprejemal ocene in lestvice, ki so Slovenijo in Hrvaško uvrščale med najboljše svetovne turistične destinacije, nekako zavedajoč se, da je veliko tega mogoče kupiti, plačati.

Kot je denimo treba plačati raznoraznim, poklicanim in nepoklicanim, ocenjevalcem kulinarične ponudbe, celo za slovite Michelinove zvezdice države odštejejo nemajhne denarce. A po listanju vsebine te revije, ki imenitno nadaljuje lani začeto skupno pot dveh vodilnih medijskih hiš Slovenije in Hrvaške, sem prepričan, da sodi turistična ponudba obeh držav v sam svetovni vrh. Ali kar nanj. Edino, po čemer nas lahko prekaša kaka eksotična destinacija, je geografska danost s celoletnim poletjem. Kdor si ga pač želi.

Ljudje smo edina živa bitja, ki se potikamo po svetu iz lakote radovednosti, iz želje po doživetjih, odkrivanju novega, neznanega. To je turizem. Danes obrača milijarde evrov milijard ljudi z milijardami potovalnih občutij. Blizu štiri milijarde je takih, ki želijo v vsakem trenutku biti kje drugje. Resda nam mnogotere agencije in ponudniki pripovedujejo in kažejo nekaj napol lažnega, šablonskega, industrijskega, nekaj prirejenega za turiste. Kot da so vsi tisti sončni vzhodi in zahodi programirani, valovi ravno prav sinje modri, kilometrske plaže enako rajske in nedolžne, vsa smučišča enako deviško pobeljena in valovita.

A je tudi znotraj takšnih okvirov še veliko prostora. Odkriva in zapolnjuje ga ta revija. Riše nam rajsko in butično podobo Slovenije in Hrvaške. Predvsem pa to počne docela resnično, verodostojno. Vključno z ljudmi.

Gostoljubnost je velika beseda. Sega v davnino, povezana je s srdom bogov, ko je bil sleherni gost, popotnik domala svetinja. Ni čudno, da je dobil gostiteljevo najboljšo posteljo. Včasih tudi še kaj v njej. Iz tistih časov se je rodil turizem, posel, ki ga Slovenci in Hrvati očitno imenitno obvladamo. V zagati sem, ker ne vem, kaj pri nas izpostaviti. Ali Ano Roš, za katero zmanjkuje nagrad, čudodelnika Davida Žefrana, ki vsakih nekaj mesecev dobi novo Michelinovo zvezdico, ali zvon želja na Blejskem otoku, čudežne okuse z Domačije Belica, kulinarično zavetišče Bineta Volčiča v Prekmurju, lepote in krasote Soške in Vipavske doline, Pohorja, Brd, čare Sečoveljskih solin, Lipice, mnogotera adrenalinska doživetja, gorski raj v kraljestvu Zlatoroga ter še in še. Skupaj z Ljubljano, najlepšim mestom na svetu.

Davnega leta 1905 je bila ustanovljena Deželna zveza za pospeševanje tujskega prometa na Kranjskem. Danes ji pravimo Turistična zveza Slovenije. Prihodnje leto bo praznovala okroglih 120 let, revija Like prihaja na predvečer njenega okroglega jubileja. Njej in nam sporoča, da moramo biti ponosni na prehojeno pot. Da smo bogati kot malokdo na tem planetu. Če sploh je takšen. Čas je, da se tega zavemo in stopimo na vrh. Skupaj z južnimi sosedi smo idealen par. Pa nikar govoriti o skromnosti. Skromnost v poslu je vrlina neumnih. Tistih in takih, ki si ne upajo in ne znajo.