Ljudje, ki so na Lastovu ustvarili trajnostni otok

Kraj tvorijo ljudje, Lastovo, otok na odprtem morju na jugu Hrvaške in eden najbolj sončnih na Jadranu, pa se lahko pohvali z izjemnimi posamezniki, ki so s svojim predanim delom ta prelepi košček kopnega naredili za najbolj zeleno turistično destinacijo. To so ljudje, ki spodbujajo ohranjanje narave in bogate tradicije ter dokazujejo, da je sobivanje narave in človeka z razvito ekološko zavestjo še kako mogoče. Obiskali smo neverjetne varuhe lastovskega arhipelaga, jadranskega bisera, stkanega iz 46 otokov, otočkov, čeri in grebenov, ki ga je hrvaški sabor leta 2006 povsem upravičeno razglasil za naravni park. Z njihovimi navdihujočimi zgodbami je koncept trajnostnega turizma živ kot še nikoli, kar prepoznavajo tudi gostje, ki se na Lastovo radi vračajo.

»Življenje na otoku je zelo zahtevno, a posebno. Lahko se ukvarjaš s turizmom ali kmetijstvom, pa tudi to ni dovolj za preživetje čez leto. Da bi bil na otoku uspešen, moraš znati marsikaj. Veliko stvari nam manjka, od zdravnikov do trgovin, a življenja, ki ga imam tukaj, ne bi zamenjala za nič na svetu,« pripoveduje Helena Lešić. FOTO: Božidar Vukičević/Cropix

Izleti Lastovo Survival

Nekoč so verjeli, da ženska na ladji prinaša nesrečo, vendar Helena Lešić dokazuje ravno nasprotno. Ne glede na to, ali je na barki ali v delavnici, je ni stvari, ki je ne bi mogla ali znala rešiti. Ta neverjetna Mostarčanka, ki je med vojno kot deklica pobegnila v Split, se je zaljubila v pravega Lastovčana Ivico Lešića in prišla živet na otok. V Ubliju, v neposredni bližini trajektnega pristanišča, nam predstavi njihovo barko Snaga vjere (Moč vere). Njeno ime je več kot simbolično – povzema ves trud, ki ga je ta podjetni zakonski par vložil v svojo dejavnost izletov in prevoza potnikov Izleti Lastovo Survival, za katero je osem let uspešnega delovanja.

»Ivica se je včasih ukvarjal zgolj z ribištvom. S 5,90 metra dolgo barko, podaljšano na 6,30 metra, je odhajal na Palagružo in Sušac, kjer je ostajal tudi po pet dni. In tako leta dolgo. Ljudje so se mu smejali, niso mogli verjeti, s čim ribari tako daleč. A vedno je bil v družbi še enega kolega, tako da sta drug drugega spremljala in pazila. Vendar je bil to prezahteven, nečloveški način dela, jaz pa sem bila medtem večino časa pravzaprav sama ter skrbela za hčerko in sina, ki sta bila še majhna,« nam pripoveduje Helena.

Ves ta čas je Ivica sanjal o malo večji barki. Razmišljal je o ljudeh, ujetih v svojih službah, katerih življenje se vrti okoli pisarne in strmenja v zaslon, ki v temi odhajajo na delo in se v temi vračajo domov – prav njim je želel ponuditi vse tisto, kar ima na otoku, to prvinsko doživetje, ki jim bo napolnilo baterije in nahranilo dušo.

In potem se je pojavila skoraj 12-metrska barka z začetka te zgodbe.

Helena Lešić je kot deklica iz Mostarja pobegnila v Split, kjer se je zaljubila v rojenega Lastovca Ivico, s katerim imata skupno podjetje za izlete in prevoz potnikov. Na fotografiji je tudi pes Banfi. FOTO: Božidar Vukičević/Cropix

»Najprej sva dobesedno bežala od nje. Bala sva se, da bo za naju prevelika, imela sva tudi težave z denarjem, po drugi strani pa je Ivico gnala želja, da iz nič ustvari nekaj, da investira v barko, s katero bo lahko delal in svoji družini zagotovil boljšo prihodnost. Ko jo je končno šel pogledat, sem mu samo v šali rekla: 'Moj ubogi Ivica, v kaj si se ti zaljubil.' Seveda sem kot vsaka ženska sanjala o urejanju doma, želela sem ustvariti družinsko gnezdo, ampak danes vem, da je on razmišljal veliko bolj dolgoročno kot jaz,« priznava Helena.

Njen mož je naposled vzel omenjeno barko, prejšnji lastnik mu jo je namreč tako rekoč podaril. Bila je zelo zanemarjena – tri leta je niso dvignili iz morja, zato so potem z nje odstranili štiri vreče ostrig –, le malo je manjkalo, da bi se oplata prebila in bi barka potonila na dno. Šele takrat se je začelo pravo delo. Ivica je barko postopoma popravljal sam, polna tri leta. Helena je takrat še delala v frizerskem salonu na Pjevorju v Lastovu, a se je odločila, da ga zapre in pomaga možu – škarje, krtače in sušilnike za lase je zamenjala za delavnico.

»Do takrat je Ivica hitel na ribolov – ker smo živeli od ribištva –, potem pa v delavnico obnavljat barko. Ko sva se odločila, da bova delala skupaj, sva z otrokoma imela družinski sestanek in jima vse razložila, onadva pa sta to sprejela skrajno resno – ves dan naju ni bilo doma, sama sta pisala domače naloge, jaz sem prišla samo skuhat kosilo in se takoj vrnila v delavnico. Neskončno sem jima hvaležna za podporo in razumevanje, ki sta ju takrat pokazala. Na začetku sezone, ko je Ivica odhajal na ribolov, sem v delavnici pogosto ostajala sama, bila sem polna idej, kar je moža včasih spravljalo ob živce, a uspelo nama je. Mislim, da nas je ta podvig temeljito preoblikoval ter nas kot družino zbližal in okrepil,« iskreno pripoveduje Helena.

In končno, po petih letih obnove Moči vere sta Lešićeva opustila prvotno zamisel, da bi se ukvarjala zgolj z ribištvom, in se povezala z naravovarstveno organizacijo WWF (World Wide Fund for Nature) na področju ribolovnega turizma. Ivica in Helena sta uspešno organizirala ribolovne izlete, celo zunaj sezone, v maju in septembru, ko na Lastovu skoraj ni turistov.

Kaktus opuncija FOTO: Božidar Vukičević/Cropix

»To je bila resnično čudovita izkušnja. Z gosti smo dvignili mreže iz morja, imeli so priložnost videti ulovljene ribe v živo, razveselili so se vsake školjke in polža, kaj šele, kadar smo ujeli kakšno škarpeno! Zdaj prirejamo celodnevne izlete – enega okoli Lastova s kopanjem na peščeni plaži Saplun na otočku Mladine v sklopu Lastovnjakov in drugega na Sušac. Dobro je, da nismo omejeni na neko lokacijo. Naša barka je kot hiška, vse imamo s seboj in lahko se ustavimo kjerkoli, včasih se je treba prilagoditi vremenskim razmeram, pa tudi razpoloženju gostov. Ivica, ki je velik lokalpatriot, jim pove vse o zgodovini in tradiciji otoka, na barki dobijo tudi kosilo – ribo, ki smo jo tisti dan ulovili, in drugo lokalno hrano z otoka. Za nas je največja nagrada, ko vidimo, da se gostje vračajo,« pripoveduje Helena.

Na vprašanje, ali si lahko predstavlja življenje kje drugje kot na Lastovu, odločno odgovori – nikakor!

»Življenje na otoku je zelo zahtevno, a posebno. Lahko se ukvarjaš s turizmom ali kmetijstvom, pa tudi to ni dovolj za preživetje čez leto. Da bi bil na otoku uspešen, moraš znati marsikaj. Veliko stvari nam manjka, od zdravnikov do trgovin, a življenja, ki ga imam tukaj, ne bi zamenjala za nič na svetu,« je iskrena Helena. Doda, da je presrečna, saj nameravata tako hči kot sin ostati na Lastovu.

Ženska, ki je ustvarila Lastovo v steklenici

Čeprav je odraščala v Hrvacah pri Sinju, je Darinko Krnčević usoda pripeljala na Lastovo, kjer s soprogom Milivojem že 18 let vodi uspešno družinsko kmetijo. Poleg lastnega proizvodnega obrata na Ulici sv. Vicenca v Lastovu, kjer organizira tudi pokušine, ima v samem središču naselja, natančneje na Pjevorju, prostor, kjer poleti prodaja svoje avtohtone lastovske izdelke. Likerji iz pomaranč, mirte in limon, žganje iz vrtnic, travarica in rogačuša (rožičev liker), čaji iz listov divje oljke in origana, arancini, bruštulani mjenduli (kandirani mandlji), limoncini, marmelade iz grenkih pomaranč in limon, pa vinogradniške breskve, ki slovijo po edinstveni aromi, okusu in barvi … Čeprav jim grozi izumrtje, so se na rajskem Lastovu ohranile, Darinka pa iz njih dela gastronomske čudeže. Vse marmelade so narejene v skladu s standardom HACCP o varnosti hrane.

»Tu so še fige, ki jih dam v prošek z začimbami. To je poslastica! Dovolj je ena, z žlico sladoleda ali svežega sira za zajtrk ali sladico. Seveda se vse skupaj prelije z malo tekočine, v kateri se je kuhala figa,« pojasnjuje ljubiteljica narave, ki se ji je porodila poslovna ideja o Lastovu v steklenici.

Velika večina sadja, ki ga uporablja, je iz lastne pridelave, manjši del kupi tudi od drugih domačinov. Edini pogoj je, da je čisto vse z njihovega otoka.

Praktično vse sadje, ki ga Darinka Krnčević uporablja, pridela sama, le majhen del odkupi od drugih ljudi z otoka. Edini pogoj je, da je prav vse z Lastova. FOTO: Božidar Vukičević/Cropix

Darinkina zgodba pa se je pravzaprav začela s kaprami in morskim koprcem. Splošno poznane lastovske kapre so grmičaste rastline, ki rastejo iz kamna, stare kamnite hiše na otoku so jih poleti polne. Kapre lahko vlagamo in uporabljamo za solato, odlično se podajo v omake, toče in marinade, imajo zelo specifičen okus, polne so antioksidantov in zato zelo zdrave. Tudi morski koprc raste v kamnu, vendar ob morju. Pozimi ga zalivajo valovi in brez morja ne bi mogel preživeti. Prav tako ga uporabljamo za solato ali kot dodatek jedem, Darinka pa je šla še korak dlje – kot ena prvih na Hrvaškem ga je dala v steklenico in deklarirala.

»Slišala sem, da je dober, ampak nihče ni imel deklaracije, saj do takrat sploh ni bil raziskan, čeprav so ga uporabljali že veliko prej. To so bili moji začetki začetkov,« pove sogovornica, ki je sčasoma ekološko pridelavo razširila tudi na kozmetiko – in to iz čiste nuje. Imela je težave s suho kožo, močno se ji je luščila, in potem ko je neuspešno preizkusila vse mogoče kreme na trgu, so ji svetovali, naj si sama izdela milo iz olja.

»Toda ravno tisto leto so oljke slabo obrodile in nisem imela olja, zato sem se odločila poskusiti z mastrinko, samoniklo divjo oljko. Obrala sem plodove in milo, ki sem ga naredila, me je pozdravilo. Neverjetno, ampak po umivanju z njim je bila moja koža videti, kot da sem se namazala z najboljšo vlažilno kremo. Potem sem to olje začela pošiljati na analizo, zanimalo me je, kaj je v njem tako čudežnega. Zelo hitro je z mano navezala stik profesorica s fakultete za kemijsko tehnologijo v Splitu in predlagala, da moje olje iz mastrinke preverijo v Grčiji, v svetovnem centru za kontrolo olja. Rezultati so bili vidni že prvo leto, a glede na to, da so bile oljke prezrele in sem jih obirala ob koncu sezone, smo vedeli, da lahko dosežemo še več. Postopek smo ponavljali naslednja tri leta in vzorce pošiljali v Grčijo. Splačalo se je! Na koncu sem prejela certifikat za izjemno zdravo olje, polno fenolov, fenolnih snovi in oleatov. Za normalno delovanje telesa je priporočljivo popiti čajno žličko olja mastrinke zjutraj na prazen želodec, če ga uporabljate v milu, pa bo obnovilo celice vaše kože,« nam pojasni lastovska inovatorka.

Darinka vsako svoje milo obogati tudi z eteričnimi olji, ki jih je na začetku kupovala, a se ji ni zdelo smiselno jemati rastlin z drugih otokov in obale, ko pa ima vse to na Lastovu. Zato si je priskrbela majhen kotel in začela sama pridobivati eterična olja. Materina dušica, smilj, ki raste v naravi in je veliko kakovostnejši od tistega iz nasadov, žajbelj, sivka – vse je pri roki.

Samo milo je seveda izdelano izključno iz olja divje oljke, eterično olje se mu »le« doda. Pri proizvodnji nastajajo tudi hidrolati – Darinka jih pripravlja pet ali šest vrst –, zadnji dve leti pa ima v ponudbi še mazilo, melem.

Vseh korakov v proizvodnem procesu se je naučila sama in s pomočjo starejših ljudi, pravih domačinov, ki so z njo z veseljem delili svoje bogate življenjske izkušnje in nasvete. Poleg tega je vse svoje izdelke registrirala pri ministrstvu za regionalni razvoj in prejela prestižno oznako hrvaški otoški izdelek.

Zaveda se težkega položaja na Hrvaškem in dejstva, da si ne more vsak privoščiti delikates, vendar ji optimizma ne manjka.

»Kadar kdo omeni limonovo marmelado, na kaj pomislite kot na to, da je je na Hrvaškem verjetno na pretek. Kaj šele olja! Tega je v Dalmaciji res povsod. Vsi pridelujejo nekaj svojega, ampak izdelek se kupi šele takrat, ko ga poskusimo. Tujci se preprosto ne morejo načuditi, da je vse, kar izdelujem, popolnoma naravno. Tako so navajeni aditivov in hrane brez okusa, vonja, barve, brez česar koli! In ko pokusijo to naše, lastovsko, doživijo eksplozijo vsega. Njim je to neverjetno, jaz pa sem po drugi strani izjemno vesela, da jim lahko ponudim to nepozabno kulinarično izkušnjo,« pove Darinka.

Od polja do mize

Na enem od 46 rodovitnih polj, ki jih ima Lastovo, se na Prgovem, je na jugovzhodnem delu otoka, tri kilometre in pol od naselja Lastovo, Podanje, prvo družinsko kmetijsko gospodarstvo na otoku, ki ga od leta 2007 vodi družina Simić. Sprva so se ukvarjali z vrtnarstvom in oljkarstvom, čez čas pa so dejavnost razširili še na živinorejo. Ugotovili so, nam pripoveduje najstarejši sin Antun, ki je tudi nosilec kmetije, da sadja in zelenjave ne morejo samo prodajati, ampak bi bilo treba iz vsega tega narediti nekaj več. Sama po sebi se je ponudila ideja o kmečkem turizmu, in sicer da vse, kar pridelajo, ponudijo gostom na mizi.

»Včasih smo imeli tudi vinograde, a se z njimi ne ukvarjamo več, ker preprosto ne utegnemo. Usmerili smo se v druge dejavnosti, živinorejo in vrtnarstvo, tako da lahko izpolnimo vse potrebe lastne družinske kmetije. Če pa se oglasi kdo pri nas in nas vpraša za zelenjavo, jo bomo z veseljem prodali. Poleg tega, potem ko jo zjutraj poberemo, tako kot sadje, tisto, kar nam ostane, ponudimo gostom, ki pridejo k nam v restavracijo na večerjo,« pojasni Antun, po poklicu agroturistični tehnik.

Najstarejši sin Antun Simić poudarja, da za njihovo hobotnico izpod peke pravijo, da je najboljša na Jadranu. FOTO: Božidar Vukičević/Cropix

Od živali njegova družina redi okoli sto koz in ovc, imajo približno 400 oljčnih dreves in skupaj kakšnih sto figovcev, jablan, hrušk in breskev, pridelujejo melone, lubenice, paradižnik, kumare, jajčevce, papriko, zelje, še posebej pa so ponosni na raštiko (vrsto listnatega ohrovta), ki je gojijo največ. Za Lastovo je namreč značilno, da le tam raštiko obirajo trikrat – medtem ko vsi drugi trgajo bodisi liste bodisi ćimule (mlade poganjke), Lastovčani tik pred cvetenjem obirajo tudi cvetove, to je tisto, kar je videti kot brokoli.

Simićevi na ekološki, tradicionalni in starinski način pripravljajo tudi sušene paradižnike, a le v avgustu, ko so najbolj kakovostni, sonce pa je takrat, kot pojasnjujejo, najboljše za sam postopek sušenja. Pripravijo jih okoli 200 kilogramov, a takoj vse prodajo, saj zvesti kupci redno naročajo zaloge vnaprej. Poleg vsega družina molze koze in izdeluje sveži sir, ki ga prav tako ponujajo na svoji družinski kmetiji.

Obisk njihove restavracije pa je doživetje samo po sebi – v nasprotju s tipičnimi dalmatinskimi gostinskimi objekti, ki so večinoma ob morju, boste tukaj sedeli v čudovitem starem oljčniku, ob 250 let stari kamniti družinski hiši, s čarobnim pogledom na stoletno česvino (hrast črniko).

»Morje je oddaljeno 800 metrov, v zalivu Barje, vendar to gostov prav nič ne moti. Prepoznali so kakovost naše hrane in se zato z veseljem vračajo k nam. Vedno imamo polno, tako da je bilo lansko poletje treba rezervirati mizo kar štiri dni vnaprej. Dober glas o nas se širi predvsem od ust do ust, kar je po mojem mnenju tudi najboljše priporočilo, saj to potrjujejo odlične ocene, ki nam jih na številnih spletnih straneh in kulinaričnih aplikacijah puščajo zadovoljni gostje,« pravi Antun.

V restavraciji je približno 80 sedežev, vendar Simićevi vedno delajo z manjšo intenzivnostjo, saj se želijo vsakemu obiskovalcu resno posvetiti. Njihov moto je namreč kakovost, ne količina. Za najmlajše so uredili tudi igrišče – na voljo so gugalnice, tobogan in manjše plezalo, da lahko otroci »divjajo«, medtem ko starši jedo, da jim ravno ne skačejo po glavi, se smeje naš sogovornik. Seveda so prav tako dobrodošli psi, če so prijazni, in mačke: »Tudi mi imamo dva psa, hrvaška ovčarja – naloga enega je, da zabava goste in prosi za hrano, drugi pa bolj pomaga pri čuvanju koz in ovc.«

Njihova hobotnica izpod peke velja za najboljšo na Jadranu, prav peka pa je na vrhuncu sezone glavni adut kuhinje družine Simić. Poleg domačega kruha izpod peke pripravljajo tudi t. i. bubce, kruh, ocvrt v globokem olju, od mesa pa teletino, jagnjetino, kozlovino in piščanca.

»Svinjine poleti ne pripravljamo, ker je pretežka, razen če k nam pride kakšen Nemec in jo posebej zahteva, ampak to je res redko. V vsem poletju prodamo največ 15 porcij,« pove naš gostitelj.

Od rib je na meniju le tisto, kar je bilo ulovljeno istega dne zjutraj, poleg hobotnice pa sta glavni specialiteti hiše morska spaka (grdobina) in morski petelin (kokot) izpod peke. Simićevi kupujejo ribe izključno od lokalnih ribičev – poleg poljedelstva, živinoreje in turizma nimajo časa, da bi se sami odpravili na ribolov.

Največ obveznosti v kuhinji ima mama Stefi, ki je tudi nosilka kmečkega turizma. Zunaj pri kaminu se izmenjujeta Antun in njegov mlajši brat Kristijan. Antun gostom tudi streže in se z njimi pogovarja, pri čemer mu pomaga mlajša sestra Nikol, starejša sestra Lucija je mamina desna roka v kuhinji, medtem ko je naloga očeta Nikole nočni sprehod s kozami in ovcami.

Življenje na kmetiji s toliko živalmi, na otoku brez veterinarja, je lahko zelo zahtevno.

»Nujne primere vedno nekako rešimo. Sčasoma pa se naučiš tudi vseh tistih drobnih trikov, ki so ti lahko v veliko pomoč. Ko to počneš 17 let, že postaneš malo veterinar – saj na otoku preprosto moraš biti vse. Paziti pa je tudi treba, da se osredotočiš na primarne dejavnosti – če se preveč razširiš, nimaš več časa za nič in ne uživaš več v tem, kar počneš, ampak je samo še obveznost,« razmišlja Antun.

Z bratom in sestrami želijo ostati na Lastovu, a menijo, da mora lokalna skupnost mladim pomagati, jim zagotoviti možnosti za kakovostno in izpolnjujoče življenje ter perspektivo za uspešno delo in rast. »Rad imam to, kar počne moja družina, to želim nadaljevati in dvigniti na višjo raven,« je ambiciozen. A tudi realen. Poletje, pravi, je samo pobiranje smetane celoletnega dela. Ker na otoku ni počitka – vse, kar se v sezoni poje, mora biti pripravljeno pozimi ali spomladi. Za njihovo družino se je januarja končalo obiranje oljk, zdaj jih čaka obdelava polj pred setvijo in sajenjem.

»Živali, koze in ovce, imajo vedno prednost. Vsak dan moraš priti k njim, jim reči dobro jutro in lahko noč. Pa tudi pred samo sezono je dela vedno dovolj, takrat se posvetimo zunanjemu urejanju, da ni vsako leto vse enako,« pojasni.

Njegovo otroštvo in odraščanje na Lastovu sta bila, pravi, čudovita, nekaj, kar bi si vsak želel. Srednjo kmetijsko šolo je obiskoval v Kaštelu, živel v dijaškem domu in komaj čakal, da se vrne na otok.

»Otroci na Lastovu imajo svobodo, ki je v velikem mestu ni. Kot otrok sem bil cele dneve zunaj, se igral z vrstniki, staršem ni bilo treba skrbeti glede avtomobilov na cesti, vedno je bilo živahno, veliko dogajanja, nenehno smo bili v gibanju. Nikoli mi ni ničesar manjkalo. Kajti tisto, česar morda nimaš, lahko na otoku pravzaprav ustvariš – pokličeš prijatelje, oni nato pokličejo znance, na koncu se zbere 50 ljudi in imaš boljšo zabavo kot v kakšni razvpiti diskoteki. A največja razlika med otokom in mestom je v tem, da ne izgubljaš časa v prometu. Ni čakanja, ni ustavljanja, razen morda na kakšnem križišču. Kdo bi to lahko plačal!?« v smehu sklene Antun.

Skriti kamp v objemu gostega oljčnika

Starši Cvjetomirja Barbića so se vse življenje ukvarjali s kmetijstvom, trte in oljke so bile zanje svete, in ko jim je sin pri 17 letih nekoč za mizo rekel, »da bi bilo najbolje te trte požagati in urediti teniška igrišča in kamp, saj bomo tako morda celo kaj zaslužili«, sta se oče in mati samo nemo spogledala, njune oči pa so govorile: »Ta mali najbrž ni čisto pri sebi!«

Leta 2001 pa so se Cvjetomirju uresničile mladostne sanje, ki trajajo še 24 let pozneje. Kajti prav toliko časa ta Lastovčan in soproga Vesna s pomočjo sina in treh hčera vodita kamp Skriveni, pravi mali raj globoko v kotlini, v objemu mogočnega gostega oljčnega nasada, ki v vročih poletnih mesecih daje najboljšo senco. Kamp je od naselja Lastovo oddaljen šest kilometrov, če se želite kopati, pa sta blizu čarobna zaliva Skrivena luka in Uska.

Kamp, ki se razprostira na petih hektarih zemljišča, lahko sprejme 90 gostov, ki prihajajo z vseh koncev sveta – od San Francisca v ZDA do Velike Britanije, Argentine in Nove Zelandije, večina pa jih je iz Evrope: iz Slovenije, Italije, Nemčije, Avstrije, Bosne in Hercegovine ter Srbije, po pandemiji koronavirusa pa Barbićevi opažajo tudi neverjeten porast domačih gostov, kar jih še posebno veseli.

Cvjetomir in Vesna Barbić s pomočjo sina in treh hčera vodita kamp Skriti, pravi mali raj, ki se nahaja globoko v kotlini. FOTO: Božidar Vukičević/Cropix

»Lastovo imaš rad ali pa ne, vmesne možnosti ni, in če ti priraste k srcu že ob prvem obisku, je konec, vedno se boš vračal nanj,« nam povesta zakonca, ki stalne goste doživljata kot družinske člane. Vesna jim prvi dan, ko prispejo, skuha domačo juho, da se okrepčajo in spočijejo od naporne poti.

»Ena skupina Slovencev, pet družin z otroki, je z nami že 23 let. Imajo celo svoje ime – Lastovčani. Tu so se povsem udomačili in tudi mi jih obiščemo vsakič, ko v Sloveniji pripravijo dan kampa,« pove Cvjetomir.

Zveneče ime Skriveni, Skriti, so kampu dali ravno njegovi gostje.

»Mnogi nas niso mogli najti, zato so tavali in se vrteli po otoku … Pred približno 20 leti, ko smo šele začenjali, navigacije ni bilo, čeprav se tudi danes, kljub vsej sodobni tehnologiji, ki nam je na voljo, človek zlahka izgubi,« se smeji naš gostitelj, čigar zgodba s kampom ni le zanimiva, ampak tudi navdihujoča. Leta 2000, ko sta se odločila uresničiti projekt, o katerem sta dolgo sanjala, sta bila namreč Cvjetomir in Vesna podnajemnika v Lastovu. A odločila sta se preseliti na zemljišče, kjer zdaj stoji Skriveni, in začela graditi družinsko hišo. Ker se je novica o odprtju kampa hitro razširila po razmeroma majhnem otoku, so ljudje kar začeli prihajati. In to v velikem številu!

»Midva pa nisva imela ničesar! Hišo sva še urejala, otroci so bili majhni … Ampak nikogar nisva zavrnila. Kaj naj vam rečem, gostje so šli na stranišče pri nas doma, ker tisto v kampu še ni bilo dokončano. Po približno 15 dneh norišnice in popolnega kaosa nama ni preostalo drugega, kot da sva se lotila dela in na hitro zgradila sanitarno infrastrukturo s tekočo vodo,« se spominja Vesna.

Kamp je bil že prvo leto nabito poln. V Skrivenem pa ni rezervacij. »Trudimo se razumeti želje in potrebe gostov. Lahko se zgodi, da zaradi slabega vremena svoj prihod prestavijo za kakšen dan ali dva, vendar nas to nič ne moti, če se le da, jim ustrežemo. Tistim, ki so redno pri nas, pa prihranimo tudi njihovo najljubše mesto,« nam pove Vesna.

Pri njih boste skupaj videli vse generacije, od otrok do upokojencev. Tisti, ki kampirajo, pa morajo biti tudi tolerantni. Sožitje mladih in starih deluje brezhibno. »Obstajajo določena pravila in hišni red je treba spoštovati, a jaz vedno v šali rečem: Nismo Zrće, vendar nismo niti dom za starejše,« se smeji Cvjetomir.

Barbićevi imajo tudi svojo družinsko kmetijo in v sklopu kampa restavracijo, kjer strežejo zajtrk in večerjo. Vso hrano pripravlja Vesna – zjutraj so to kava in čaj, domači rogljički z domačo marmelado, sirnice, omlete s sirom in šunko ali brez česarkoli, jajca na oko – predstavljajte si, da vsako jutro ubijete najmanj 130 jajc! In prav to med drugim počne naša sogovornica! Zvečer strežejo ribe. Vsa hrana je povsem domača, z njihovega vrta. Tudi ko ni sezona, ima ta družina veliko dela. Popravljajo ribiške mreže, obirajo oljke, pripravljajo zelenjavo, iz morja je treba potegniti barko, jo prebarvati in narediti servis …

»Na otoku nikoli ni časa za počitek, a se ne pritožujemo,« se nasmehne Cvjetomir, ob tem pa že razmišlja o novih podvigih. Potem ko je v kampu postavil štiri sončne panele, želi zgraditi svojo mini elektrarno.

Nepozabni izlet po otoku

Življenjska sopotnika Bruna Rizvanović in Lorni Katić od lanskega poletja ponosno stojita na čelu svojega turističnega podjetja Posidonia. Čeprav sta v poslu še bolj sveža, sta barko Patrun kupila že leta 2012. Da bi uživala v pokoju, nam v smehu pove Lorni, potem pa je podjetna Bruna prišla na mikavno idejo o prevozu potnikov.

Ime za barko je predlagal dr. Antun Jurica, velik poznavalec zgodovine Lastova in avtor več knjig o otoku, ki je umrl novembra lani v 102. letu starosti. Patrun je bil nekoč glava družine, hkrati pa lastnik barke, s katero so odhajali na ribolov.

Leseno lupino čudovitega Patruna je izdelal lokalni ladjedelec, leta 2023 sta kupila motor in vso zimo urejala notranjost. Polirala, žagala, brusila … Ker barka zahteva velika vlaganja in vzdrževanje. Po čakanju na vse potrebne dokumente in registracijo se je 12. julija 2024, sredi turistične sezone, uradno začel prevoz potnikov!

Časa za oglaševanje, razen na družbenih omrežjih, ni bilo veliko, vendar so ljudje sami Posidonii naredili najboljšo mogočo reklamo.

»In res sva imela delo. Vsakič, ko sva načrtovala kakšen izlet, je bila barka polna. Na Lastovu še vedno primanjkuje prevoznikov, trenutno jih je sredi sezone le štiri ali pet, vedno kdo kliče, ker nikjer ni prostih mest, gostov pa nimaš komu poslati, ker so vsi zasedeni,« nam pove Bruna.

Barka lahko sprejme 12 potnikov in dva člana posadke ter ima salon, eno sobo in stranišče.

Po izplutju pred Solitudom, edinim hotelom na Lastovu, natančneje iz Malega laga v naselju Pasadur, boste obiskali severno stran otoka, zalive Kručica, Zaklopatica, Mihajla, Lučica in Zace ter nadaljevali čez plitvino Drašan, eno najbolj atraktivnih lokacij za potapljanje, vrhunec izleta pa je prihod na Lastovnjake, kjer se lahko kopate na rajski plaži Saplun. Med plovbo vam bosta gostitelja povedala vse o naravi njunega domačega otoka, tradiciji, ljudeh, običajih … Okoli 13. ure pa vam bosta postregla kosilo.

Bruna Rizvanovič in Lorna Katic od lani poleti ponosno vodita lastno turistično obrt. Kadarkoli načrtujeta izlet, je ladja polna. FOTO: Božidar Vukičević/Cropix

»Na voljo je ribja predjed, za glavno jed pa pečena riba z zelenjavo, pridelano na našem polju, začinjena z lokalnim oljčnim oljem in kaprami s sosednjih otočkov. Seveda ne manjkata niti kava in vino – en kozarec za zdravje, drugi za užitek,« jedilnik opišeta gostitelja.

Na poti nazaj v Pasadur plujete ob južni strani otoka, mimo svetilnika Struga iz leta 1839, ki stoji 90 metrov visoko, na samem robu strme pečine, nato mimo Skrivene luke in zaliva Vejo More, kjer sta bili nekoč vojašnica in raketna baza, obidete Zaglav in Ubli, greste mimo predora in se izkrcate približno sto metrov od mesta, kjer se je izlet začel.

Za prave romantične duše in tiste, ki si želijo popolnih fotografij na družbenih omrežjih, Bruna in Lorni organizirata tudi izlete ob sončnem zahodu. Ko sonce zaide, se gostje na Patrunu s kozarcem vina in ob lahkotni sproščujoči glasbi popeljejo proti zahodni strani otoka.

»Res je lepo in atraktivno, vendar se ne da vsakič izpluti, ker popoldne zapiha maestral, ki razburka morje in lahko povzroči visoke valove. Zato spremljamo vremensko napoved in se vse dogovarjamo sproti,« pojasni Bruna, katere turistično podjetje ponuja gostom tudi zasebne izlete.

Sicer pa je Lornijevo in njeno podjetje Posidonia dobilo ime po pozejdonki, morski travi, zelo pomembni ne samo za Lastovo in Jadran, ampak za celotno Sredozemlje.

»Na našem otoku je te rastline veliko, v naravnem parku pa poskušajo preprečiti prosto sidranje na območjih, ki so najbogatejša s to endemično in strogo zavarovano vrsto. Človek je njen največji uničevalec. Kajti ko se z jahte spusti sidro, se vleče po morskem dnu in orje skozi pozejdonko, ki zraste le centimeter na leto in se počasi širi. Gre namreč za izjemno pomembno rastlino, od katere je odvisen celoten ekosistem,« nam pojasni Bruna. Rojena otočanka je ponosna, da so ljudje na Lastovu vse bolj ekološko ozaveščeni. Kot starša štiriletne deklice Gite sta Lorni in Bruna iz prve roke priča, koliko se vlaga v izobraževanje otrok. »Na mladih svet stoji, v znanje pa je treba nenehno vlagati,« se strinjata.

Na Lastovu so otroci in to me najbolj veseli. »Mogoče so malo prikrajšani glede športnih aktivnosti in zaradi slabih prometnih povezav, a kar zadeva življenje na Lastovu, ne moremo najti nič slabega,« zaključita sogovornika.