Človek, ki odkriva osupljive predele Srbije

Ob opazovanju Srbije z očesom raziskovalca in skozi fotografski objektiv uspe Nebojši Atanackoviću ujeti bistvo naravnih lepot naše regije. Njegova priporočila so pristna in temeljito raziskana ter obetajo dragoceno izkušnjo vsakomur, ki se odloči, da jim bo sledil.

Z neverjetno lahkoto pisane besede in fotografij, ki včasih povedo več od samega besedila, nas Nebojša seznanja z znanimi, pa tudi skritimi dragulji Srbije. Posvečen naravnim lepotam in manj znanim krajem v naši regiji daje vtis človeka, ki je vedno nekje v hribih. »V resnici je ravno nasprotno, večji del leta sem ujet v vrtiljak vsakdana, blog pa je zbirka carpe diem mikro pustolovščin, ki sem jih doživel v zadnjem desetletju, z otroki, družino in prijatelji,« pravi.

Iskrena želja spoznavati svet

Želja po potovanjih tli v njem že od otroštva. V šoli je bil dober učenec, zemljepis in zgodovina pa sta ga prav posebej zanimala, ne zato, da bi bil to lahko njegov poklic, ko odraste, temveč kot iskrena želja spoznati svet. Njegova strast do narave in planinarjenja se je razvijala več let, zlasti kot beg od mestnega vsakdana.

»Ljubezen do narave, če se ne podeduje, se nekako pojavi z leti. Starejši ko si, bolj si želiš miru, skladnosti, iščeš umik pred vsakdanjo rutino. Po drugi strani pa je sodobni način življenja v mestih v neskladju s primarno potrebo po gibanju,« meni naš sogovornik.

Naravni mostovi na reki Vratni v vzhodni Srbiji: ta naravni fenomen je zelo lahko dostopen – od istoimenskega samostana je oddaljen pol ure lahke hoje. FOTO: Nebojša Atanacković  

Začetki bloga

Njegov zdaj dobro znani blog Nestvarna mesta, Neverjetni kraji, je nastal, lahko bi tako rekli, v davnem letu 2015, ko si je Nebojša nenadoma zaželel, da bi svoje izkušnje delil zunaj okvirov družbenih omrežij. »Spontano se je rodila želja, da svoje potovalne vtise predstavim drugje kot samo na družbenih omrežjih, v meni sprejemljivi estetski obliki,« pravi.

Malo po malem je njegov blog postajal prostor, kjer se naravne lepote Balkana spajajo z zgodovinskim konteks­tom, s čimer je bralcem ponudil popoln vpogled v destinacije, ki jih obiskuje. »Fotografije so vizualna spodbuda za bralca, da morebiti odide po mojih stopinjah, s pisano besedo pa poskušam pojasniti geološki in geografski kontekst lokacij, prav tako pa se poglobim v zapletene zgodovinske procese na Balkanu,« pojasnjuje.

Mokra Gora, Ibarski Kolašin: Nebojševa priporočila so verodostojna in temeljito raziskana ter obetajo dragoceno izkušnjo vsem, ki se jim odločijo slediti. FOTO: Nebojša Atanacković

Igra svetlobe in senc

Vrhunska fotografija igra ključno vlogo pri njegovem blogu. Bistvo dobre panoramske fotografije, kakor uči Nebojša, leži v igri svetlobe in senc: »V korenu besede fotografija se skriva grška beseda fotos – v prevodu svetloba. Dobesedni pomen besede fotografija je svetlobni zapis.«

V njegovem primeru se iskanje idealnega prizora najpogosteje dogaja med gibanjem. Za igro svetlobe in senc potrebujemo kontekst – in prav to je naloga fotografa, razmišlja Nebojša, da najde pravi čas in kraj ter ovekoveči trenutek. »Nisem tak, da bi postavil stativ in čakal na sonce, raje se aktivno gibljem po prostoru in iščem scene.«

Koviljski Rit FOTO: Nebojša Atanacković

Najljubša so mu potovanja z otroki

Njegova potovanja pogosto vključujejo zahtevno planinarjen­je. Še posebno pozimi, ko je ob primernih snežnih razmerah priložnost tudi za turno smučanje. »Smučanje zunaj urejenih smučišč je telesno zelo naporno. Zasnežena gora je lahko velika neznanka, s seboj pa moraš imeti veliko opreme,« pojasnjuje.

Ker so takšni podvigi, čeprav so adrenalinskim odvisnikom zelo po godu, zahtevni, ima najraje pustolovščine z otroki. »Najljubša so mi potovanja z otroki, še posebej ko so bili še majhni. Ko je bilo negotovo, ali nam bo uspelo priti do cilja, in nam na koncu je …« se nasmehne.

Planinarjenje v dvoje je balzam za krepitev in negovanje odnosa med staršem in otrokom, je prepričan Nebojša. FOTO: Nebojša Atanacković

Po njegovem je planinarjenje v dvoje balzam za krepitev in negovanje odnosa med staršem in otrokom. »Najprej sodelujeva pri premagovanju postavljenega izziva (vzpon), nato pa ožarjena z dosežkom in na valu pozitivnih čustev analizirava življenje in svet okrog sebe,« je iskren sogovornik.

Vendar poudari, da gora in orientacije v njih ne smemo jemati zlahka. Temeljita priprava je bistvena, napake pa se dogajajo: »Moj nasvet je, da je vedno bolje najeti lokalnega vodnika, ko gre za divje balkanske terene. Pozimi pa je to absolutno nujno.«

Srbija – idealna spomladanska in jesenska destinacija

Srbija je, pravi, zaradi svojih geografskih danosti idealna destinacija za pomlad in jesen. »Za družinski izlet za spomladanski konec tedna priporočam kanjon Jerme v bližini Dimitrovgrada,« začne naštevati. Kot pojasni, je ta kanjon čudež narave s svojimi monumentalnimi stenami in impresivnimi jamskimi oblikami.

Prav tako priporoča donavsko razgledišče nad Džerdapom – planino Miroč. Pa edinstvene naravne kamnite mostove, znane kot prerasti, skriti biser vzhodne Srbije. »Dolg členkast greben Velikega Krša in barve, v katere se jeseni odene Lazarev kanjon, se zdijo neresnični,« nadaljuje.

Znamenita donavska razgledna točka na Džerdapu – gora Miroč. To destinacijo vsekakor uvrstite na seznam, če nameravate obiskati Srbijo, svetuje Nebojša. FOTO: Nebojša Atanacković

Pa tudi zahodna Srbija s planinama Maljen in Tara, vas Jagoštica in nepozabni razgled na kanjon Drine so na njegovem seznamu priporočil. »Neizogibni meandri Uvca so zdaj seveda že svetovno znani,« ugotavlja Nebojša.

Ob obisku Srbije ne smemo pozabiti na vojvodinska mokrišča, imenovana rit, ki pričajo, kakšna so bila obrežja velikih rek, preden so ob njih zgradili nasipe. »Vojvodinski riti so primerni za ture s kajaki, ko je voda visoka, a pred sezono komarjev, torej zgodaj spomladi.« Naš sogovornik se spomni tudi na Zagajička brda v Banatu, ki so, po njegovih besedah, edinstveni relikt prapokrajine Panonske nižine, preden so jo zavzele zorane njive.

Pozno jeseni, ko se mesta dušijo v smogu, svetuje, da se odpravimo na gorske grebene – nad oblake: »Vrhovi Rtanj, Midžor na Stari planini ali Trem na Suvi planini so idealna izbira za kaj takega.«

Neprekinjena vez zgodovine in narave

Pri svojih potopisih vedno poveže zgodovino in naravo. »Tu bi omenil stečke, nagrobne spomenike iz poznega srednjega veka. Na Unescovem seznamu svetovne dediščine je skupaj 28 krajev, od tega 20 v Bosni in Hercegovini, po trije v Srbiji in Črni gori ter dva na Hrvaškem,« pravi.

Barve, v katere se jeseni odene Lazarev kanjon, se zdijo neresnične. FOTO: Nebojša Atanacković

Stečki po njegovem še dodatno mistificirajo naravo, v kateri stojijo. »To so praviloma kraji, za katere so predniki verovali, da oddajajo posebno energijo, na manjših vzpetinah, pogosto blizu jezer. Gre sicer za avtentično zgodovinsko dediščino dinarskega prostora. Pojav kulture stečkov v poznem srednjem veku je svojevrsten anahronizem. Monolitne kamnite skulpture so obstajale veliko prej, v prazgodovinskih dobah, a pri strogo poganskih družbah (na primer Keltih v Britaniji). Dejstvo, da so stečki krščanski spomeniki, je kulturološki pojav brez primere na evropski celini,« povzame naš sogovornik.

Za konec: Nebojša Atanacković v svojem blogu Nestvarna mesta, Neverjetni kraji, deli lepote Balkana, pa tudi navdihuje druge, da raziskujejo, potujejo ter izvejo več o naravnih in zgodovinskih bogastvih naše regije. S svojimi zgodbami in fotografijami nas opomni na pomembnost pustolovščin, povezanost z naravo in vrednost ustvarjanja spominov z najbližjimi. V vrtincu življenja se velja včasih spomniti na te, za dušo resnično pomembne stvari.