Osebni marketing, veščina, ki bi se je morali učiti v šoli

Iskanje novih sodelavcev ni stresno le za tistega, ki poskuša delodajalca prepričati, naj mu da priložnost, ampak je tudi tveganje za delodajalca, da bo zaposlil človeka, ki ne bo kos izzivu ali se ne bo vključil v kolektiv in bo zato hitro odšel. »Zaradi dobrega osebnega marketinga je nekdo prišel do sestanka, da pa se tam izkaže, mora biti v njem tudi malo prodajalca,« poudarja strokovnjak za marketing Igor Pauletič.

Da znaš v treh minutah morebitnemu bodočemu delodajalcu predstaviti sebe ali svojo poslovno idejo, je vsekakor veščina, ki pride prav ne samo na razgovorih za službo, ampak marsikje drugje. »Ljudem z dobrim nastopom, ki so sposobni ustvariti odličen prvi vtis, je precej lažje v življenju,« je prepričan Pauletič, direktor podjetja FrodX. Kot pravi, imajo takšni ljudje tako zasebno kot službeno bistveno lažji dostop do priložnosti na vseh področjih. »Te veščine bi morali bolj načrtno razvijati v okviru šolskega sistema. In začeti bi morali že zelo zgodaj,« dodaja.

Dober življenjepis je vstopnica na razgovor. Maja Klemenc, ki se ukvarja tudi z osebnim marketingom, poudarja, da mora biti navedeno v življenjepisu resnično, dokument mora biti brez slovničnih napak, brez balasta. »Svet je lepši v barvah,« dodaja, saj bo življenjepis, ki ni zgolj črno-bel, v kupu papirja s podobno vsebino ostal v spominu. Prav tako svetuje, da iskalec zaposlitve, potem ko pošlje prošnjo, podjetje še pokliče po telefonu: »Pove naj, da se je prijavil, se pozanima, kako daleč so z izborom, in s tem še enkrat opozori nase.«
 

Najprej reference, potem prvi vtis o kandidatu

Vprašanje, ki si ga delodajalec zastavlja med izbiranjem novega zaposlenega, je, komu od kandidatov v ožjem izboru lahko najbolj zaupa in s kom bo najmanj tvegal. »Če v prvem koraku največ štejejo reference oziroma delovne izkušnje in do neke mere tudi izobrazba, je v drugem koraku poglaviten vtis, ki ga iskalec zaposlitve naredi,« pojasnjuje Pauletič.

Pogovor z bodočim zaposlenim sam začne s tremi vprašanji: kaj ve o podjetju, o njem osebno in kaj bi se lahko on naučil od kandidata za delovno mesto. »Neverjetno se mi zdi, kako lahko ta vprašanja ljudi zmedejo. To si razlagam samo tako, da nekdo ni naredil domače naloge. Če kandidat ne pozna podjetja, potem tudi težko oceni, ali bi ga delo v njem sploh lahko zanimalo, motiviralo.«

Največja napaka, poleg tega, da se kandidat zmede ob navedenih vprašanjih, pa je po Pauletičevih besedah napačen fokus. »Kupci – v tem primeru delodajalec – si želimo poslušati o sebi in ne zgolj o prodajalcu. Prepričajo me tisti kandidati, ki svojo zgodbo pojasnjujejo skozi prizmo mojega podjetja. Seveda je pogoj, da pred razgovorom raziščejo vse o nas.«

Prepričan je, da nas na tem področju, torej kako na kratko in jedrnato predstaviti svojo edinstveno vrednost, Američani dajo v koš. »Pri njih imam občutek, da je vsakdo dobro premislil o tem, kako mora oziroma kako lahko proda sebe.«