»Nikoli nisem pomislila, da ne bi delala«

Huda prometna nesreča pred približno tridesetimi leti je Andrejo Dolinar prikovala na invalidski voziček. Zgodilo se je med počitnicami, ko je po končani srednji ekonomski šoli začela opravljati obvezno polletno pripravništvo. Načrtovala je, da bi po tem šla za tri mesece v vojsko, preostale tri mesece, do vpisa na fakulteto, bi si vzela prosto.

A po petih tednih dela na banki se ji je življenje obrnilo na glavo. Namesto na fakulteti je večino svojega časa v naslednjem obdobju preživela v URI Soča in zdravilišču Laško, po dveh letih in treh mesecih bolniške odsotnosti pa se je vrnila na banko in nadaljevala pripravništvo tam, kjer ga je prekinila.
 

Izziv za mlado kadrovico

»Nikoli nisem pomislila, da ne bi več delala, toda ko se soočiš s tem, da ne boš nikoli več hodil, imaš veliko dela sam s sabo, z življenjskimi vprašanji, zaposlitev je takrat nekaj povsem nepomembnega. Na banki pa so se medtem pripravili na mojo vrnitev,« pripoveduje. Uredili so dostop, predelali dve stranišči v eno večje, tik pred vhodnimi vrati je dobila stalno parkirno mesto. Tudi sodelavci so se med bolniško spomnili nanjo. Ker je že vso obvezno prakso v srednji šoli opravljala na tej banki, so se dobro poznali, je Dolinarjeva našla razlog za takšen odziv delodajalca in zaposlenih.



»Pred desetimi leti sem srečala kadrovico, ki mi je povedala, da je bila to njena prva zaposlitev po fakulteti, zato je bil moj primer zanjo velik poklicni izziv. Tako so v banki naredili vse, kar so lahko, da sem se uspešno vrnila. Zelo dobro so sodelovali z rehabilitacijskim centrom,« je hvaležna Dolinarjeva, ki je zaposlena za štiriurni delavnik, za preostale štiri ure pa je invalidsko upokojena.
 

Delo za osem ur ne more biti narejeno v štirih

Ko je naredila pripravništvo, so jo zaposlili za leto dni in ji kasneje pogodbo podaljšali še nekajkrat, sledila je zaposlitev za nedoločen čas. Delodajalec ji je zagotovil delovne razmere, v katerih je lahko samostojna. »Vse imam na dosegu roke, se pa seveda zgodi, da potrebujem kakšen dokument, ki je shranjen v zgornji omari. Takrat prosim za pomoč sodelavce, ki so vedno pripravljeni pomagati. Odlično se razumemo,« poudarja.

Sčasoma je dobivala vse odgovornejše naloge, imela je tudi priložnost za napredovanje, a se za to ni odločila. »Vedela sem, da v štirih urah ne bom mogla dobro opraviti enakega dela, kot ga sodelavec opravi v osmih urah. Zato takšnega delovnega mesta ne morem sprejeti,« razmišlja Andreja Dolinar, vendar zanjo nikakor ne moremo reči, da ni ambiciozna.

Uspešna namiznoteniška kariera

Ob delu je doštudirala organizacijo dela, bolj iz dolgčasa je na neki deževen dan leta 1993 prijela za namiznoteniški lopar, iz česar je nastala uspešna športna zgodba. »Prvega mednarodnega namiznoteniškega turnirja za športnike invalide sem se udeležila leta 1995 in še večjo motivacijo za trening dobila, ko sem videla, da bi se lahko uvrstila na paraolimpijske igre v Sidneyju. Vedno sem si želela obiskati Avstralijo in to tekmovanje je bilo priložnost. Tekmovanje pa sem končala na četrtem mestu,« opiše začetek vzpona slovenskega namiznega tenisa za športnike invalide.

Nastopila je še na naslednjih treh paraolimpijskih igrah, zadnje v Riu de Janeiru je zaradi poškodbe morala izpustiti. Pohvali se lahko s sedmimi odličji z evropskih prvenstev, dvakrat od tega sta s soigralko Matejo Pintar postali prvakinji, leta 2010 pa sta se z bronasto medaljo vrnili s svetovnega prvenstva v Južni Koreji.



»Da, moj naslednji cilj so olimpijske igre čez dve leti v Tokiu,« potrdi Dolinarjeva, za kar trdo trenira. Kako pa na njene poti in daljše odsotnosti gledajo v službi? »Podpirajo me. Praviloma so mi vedno odobrili dopust, da sem se udeleževala priprav in tekmovanj. Večino dopusta porabim za šport. Za večje dogodke, olimpijske igre, svetovna in evropska prvenstva, pa zaprosim za izredni dopust.«
 

Pomembno je, da nisi črnogled

Kot ugotavlja, ima po tragičnem dogodku kar srečo, dobro se je izšlo v službi, prav tako v zasebnem življenju. »Kakršen si ti do ljudi, taki so tudi oni do tebe,« je prepričana. In pomembno je, da nisi črnogled. »Uživam v tem, kar počnem, veselim se vsakega dneva in bežim od ljudi, ki v vsem vidijo nekaj negativnega. Življenje me je naučilo, da ne smemo obupati, človek lahko vse doseže, če si zastavi cilj in se trudi za to, da bi mu uspelo,« pravi Andreja Dolinar, mama 13-letne Tije. Tudi družina, ki si jo je želela, ji daje energijo in motivacijo.