Največ dela je bilo z vpisom hčerke v šolo

Ljubljančanka Maja Rode Žižmund ima za sabo dve zaposlitveni izkušnji v tujini. Preden se je podala k novim izzivom, je pričakovala, da se bo pri nastopu na delovnem mestu zunaj domovine treba ukvarjati z urejanjem papirologije, a je vse steklo gladko brez ovir in naporov. Verjetno zato, ker je prehajala med delovnimi mesti znotraj istega podjetja. »Več dela je bilo pri vpisu hčerke v osnovno šolo, kot pri urejanju papirjev za mojo službo. Treba je bilo, denimo, prevesti vsa njena spričevala,« je razkrila izkušnjo iz Anglije in Nemčije.

Najprej London

Maja je po poklicu diplomirana inženirka kemijske tehnologije, ki je karierno pot začela kot raziskovalka na Institutu Jožef Štefan. Naslednje poglavje je bila farmacevtska industrija. Leta 2011 je prešla v podjetje Astellas Pharma, ki se ukvarja s trženjem in distribucijo farmacevtskih izdelkov. »Iz laboratorija na IJS sem se premaknila v poslovno okolje, v katerem je bilo treba znati umestiti prednosti izdelka pri svojih poslovnih partnerjih. Morala sem pokazati veliko stopnjo prilagodljivosti. Šla sem skozi vrsto šolanj o prodajnih tehnikah, prezentacij, pogajanj. Biti moraš zelo odprt, samoiniciativen,« je pojasnila.

Preden se je podala v tujino, je bila pri Astellas Pharma v Ljubljani direktorica za Slovenijo, Hrvaško in BiH. Skrbela je za poslovno vodenje procesov in strateško odločanje. Zanimali so jo mednarodni projekti. »Učinkovitost v prodaji mi je bila vedno blizu, aktivno sem sodelovala v enem projektu na področju vse Evrope. Ko se je odprlo prosto delovno mesto na položaju vodje tega projekta v Angliji, kjer ima podjetje glavni sedež, so me povabili, če bi prevzela to vlogo,« se je spominjala prvega kariernega preskoka v tujino.

Izrazita podjetniška kultura

V Londonu je opravljala vlogo strateškega poslovnega partnerja skupini držav. Delala je z južno Evropo (Španija, Francija, Italija, Grčija in jugovzhodno, kamor sodi Slovenija). »Sodelovala sem z direktorji iz teh držav, razvijali smo projekte in poslovne strategije za povečanje učinkovitosti in uspešnosti,« je o visokem in odgovornem delovnem mestu razmišljala Maja Rode Žižmund.

Delovno okolje v Angliji jo je pozitivno presenetilo. »Zelo všeč mi je bila izrazita podjetniška usmerjenost, svoboda pri delu; razvijaš svoje projekte, pri katerih se lahko povežeš z ljudmi zunaj podjetja. Jasno je, da je bila stopnja odgovornosti visoka. Projekte sem predstavljala predsednikom in podpredsednikom uprave. Pričakovalo se je, da oceniš priložnosti, slabosti in tveganja, skratka popolno transparentnost. Veliko sem se naučila,« je razmišljala Ljubljančanka, zaposlena v podjetju, ki spodbuja premike znotraj svojih sedežev po različnih državah. »Vsi imamo enake možnosti za selitev v tujino, me pa preseneča, da so tisti, ki to izkoristijo, redki,« je opazila.

Strog, robusten nemški sistem

Naslednja postaja je bila Nemčija. Največji in najpomembnejši trg za podjetje, v katerem je zaposlena. Takratni šef jo je po dveh letih službovanja v Londonu spodbudil, da se je prijavila na ponujeno delovno mesto. Pristala je v bazenu kandidatov, sledili so pogovori, priporočila, osvežila je še življenjepis z rezultati dela v Angliji. »Intervjuja sta dva. Poslovnega opravi predsednik za izbrano regijo, kompetenčnega direktor človeških virov. Ker sem že imela izkušnjo v tujini, mi ni bilo treba še enkrat na psihološke teste,« je razkrila postopek izbora.

Nemška izkušnja je malce drugačna od angleške, pravi Maja Rode Žižmund, ki prebiva v Münchnu. Če je bilo angleško delovno okolje prijetno pozitivno, je nemško hladno. »Pričakovala sem večjo odprtost in drugačno poslovno kulturo. Sistem je strog, robusten. Presenetilo me je, da je znanje angleškega jezika zelo slabo, čeprav delam v mednarodnem okolju, kjer se od vseh pričakuje, da govorimo angleško. Hierarhija jim pomeni vse. Za razliko od Anglije, kjer lahko srečaš predsednika uprave na kosilu, prisedeš in se pogovarjaš. V Nemčiji je povsem drugače,« je povedala.

Presenetilo jo je, ker so sodelavci pričakovali, da jim bo ves čas dajala naloge. Samoiniciativnosti ni bilo. »To že spreminjamo, ker so moja pričakovanja drugačna,« je dejala. Verjetno največji izziv pa je zanjo ta, da pretežno moški kolektiv (približno 150 ljudi) vodi ženska. »Povrhu vsega jih ne vodi Nemka, ampak tujka. To poglavje je bilo na začetku kar težko,« se je spomnila in dodala, da so kmalu spoznali njene dobre namere.

Širina in samozavest

Pravi, da je tujina v njeno kariero prinesla širino, ki je v domačem delovnem okolju ne bi dobila. Okrepila si je samozavest. »To v Sloveniji premalo cenimo. Vsi zmoremo več, kot si mislimo,« je poudarila, hvaležna za vsa nova poznanstva, od katerih se je veliko naučila. »Možnosti za nove izzive vedno obstajajo, ves čas se odpirajo nova delovna mesta, tujci so zaželeni, ker prinesejo nove poglede,« je še dodala.