Karierno vprašanje: Vem, kaj bi rad delal, a me skrbi, da bo šola prezahtevna. Kaj naj naredim?

Običajno je, da se v takšnih okoliščinah pri posamezniku pojavi tudi strah. To ni nič slabega, saj nas ščiti pred tem, da bi se 'pognali na glavo v prazen bazen', hkrati pa nas opozarja, da moramo na nov izziv pogledati celostno. Spremlja nas torej, da smo bolj previdni pri sprejemanju odločitev – tudi pri izbiri nadaljnjega izobraževanja ali kariernih korakov. Sama na strah gledam kot na želenega spremljevalca vsake pomembne življenjske odločitve.

Prav je, da se zavedamo, da v starosti, ko se odločamo za nadaljnje šolanje, ne moremo biti kompetentni in samozavestni na področju, na katerem želimo delati, zato je običajno, da smo neodločni in da dvomimo o svojih sposobnostih. Nenazadnje je pred nami obdobje oziroma nova stopnička, katere namen je, da med vzpenjanjem nanjo pridobimo kompetence, ki nam bodo omogočale samozavestnejše nastopanje na trgu dela. Z vsako izkušnjo, ki jo dobimo med izobraževanjem, smo bolj kompetentni na trgu dela.
 

Koliko truda bi vložili?

Se je pa pomembno zavedati, da kjer je volja, je pot. Smiselno se je vprašati, koliko truda smo pripravljeni vložiti v nadaljnje izobraževanje. Dejstvo je, da le redkokdo izbrano šolo konča brez odrekanja, truda, biti mora tudi notranje motiviran. Če si nekaj res želimo, smo se pripravljeni odreči marsičemu za to, da dosežemo cilj. Vprašajmo se, ali smo se na primer pripravljeni odreči nočnemu življenju med študijem v zameno za to, da bomo lahko več energije vložili v učenje, da bomo pri pouku bolj zbrani in nam bo spomin deloval bolje.



Opažam, da si mladi pogosto želijo nekaj doseči s čim manj truda, njihov cilj je pridobitev certifikata (npr. matura, diploma). Ne zavedajo se, da potrdilo o zaključku študija danes ni več dovolj. Zaključna ocena ob koncu šolanja ni več ključnega pomena, delodajalci iščejo kompetence, znanja, spretnosti, ki jih pridobimo na izobrazbeni poti in ob njej, denimo pri honorarnem delu, prostočasnih dejavnostih ali prostovoljnih aktivnostih.

V to moramo vlagati sami, učitelji, mentorji in starši nas pri tem lahko le spodbujajo in usmerjajo. Ko mladostnik enkrat stopi iz osnovnošolskih čevljev, je prav, da starši stopijo korak nazaj in mu omogočijo, da začne samostojno sprejemati odločitve, se spoprijemati z izzivi, napakami, izpiti, ki jih ne opravi … – to ga bo utrdilo in pripravilo tudi na delo v kriznih situacijah. Torej, pomembno je, da so mladi odrasli sposobni sami sprejemati odločitve, za katere pa ni nujno, da so vedno najboljše – in s tem ni nič narobe.
 

Seznam dosežkov pomaga do več samozavesti

Tudi s tem, ko mlad človek prevzema odgovornost zase in za svoje odločitve ter nosi posledice, se krepi njegova samozavest. Včasih kljub temu ne verjame vase, vsi okrog njega pa ga prepričujejo, da ima slabo samopodobo. Prvi korak, da dobi realnejšo sliko o sebi, je, da se usede, premisli ter na papir napiše seznam vseh svojih dosežkov, vsega, kar je v življenju dosegel in na kar je ponosen. Pri tem naj ne bo ozkogled – se je udeležil katerega od šolskih tekmovanj, morda tudi napredoval na republiško tekmovanje, je nekomu pomagal, skrbel za družinskega člana, opravil tečaj tujega jezika, vozniški izpit, izdelal zanimiv projekt? Ko se ozremo v preteklost, ugotovimo, da smo v resnici dosegli že veliko stvari, na katere smo lahko ponosni. In iz tega lahko črpamo moč, hkrati pa se moramo zavedati, da je v svetu še veliko znanja, ki ga lahko odkrivamo in usvajamo v prihodnje.

Za mnenje o talentih in naših močnih točkah vprašamo tudi starše in druge bližnje, šolske svetovalne delavke, prav tako svetujem pogovor pri kariernih svetovalcih. Na zavodu za zaposlovanje so denimo na voljo brezplačni vprašalniki, ki jih lahko vsakdo izpolni in se nato pogovori še s svetovalcem, ki poda povratno informacijo o posameznikovih osebnostnih lastnostih, spretnostih ter iz tega izhajajočih možnostih za izobraževalno pot in kasneje kariero.