»Imamo znanje, ki se ga sploh ne zavedamo«

»Sem otrok podjetja IBM, tu sem pridobila prve delovne izkušnje in nisem še imela službe pri drugem delodajalcu. Podjetje me je vzgojilo in v njem karierno rastem,« pravi Irena Moličnik, ki je od leta 2006, ko si je še kot študentka odprla vrata v korporacijo, zamenjala že kar nekaj položajev.
 

Na drug oddelek kot v novo službo

Začela je v računovodstvu, nadaljevala v poslovnem kontrolingu, zdaj je v kadrovski službi, dela v globalnem timu, ki se ukvarja z inovativnimi projekti, kot je na primer, kako izboljšati obračun potnih stroškov zaposlenih. »Ko zamenjaš položaj, oddelek, je skoraj tako, kot bi šel v novo službo. Ni se sicer treba učiti vseh stvari od začetka, toda z novim delovnim mestom pridejo nove naloge, novi sodelavci, nov šef ...« se Moličnikova veseli novih preizkušenj in dodaja, da menjave položajev in oddelkov v IBM tudi spodbujajo.

Korporacija jo je prepoznala kot top talenta. Kako? Nadrejeni ocenjujejo, kako delaš, kako sodeluješ z menedžmentom, s strankami, v timih, kakšna je tvoja komunikacija in seveda, kakšne rezultate dosegaš. Tako se izluščijo tudi področja, na katerih si res dober. Po prijavi v program je bila tudi izbrana za sodelovanje v IBM-ovi mednarodni iniciativi Corporate Service Corps (CSC), v okviru katere najobetavnejše kadre vključujejo v družbeno odgovorne projekte. Izbrani zaposleni iz celotne korporacije za štiri tedne odidejo na misije v tujino, kjer izbranim nevladnim organizacijam svetujejo pri konkretnih poslovnih izzivih.
 

Vsak mesec pogovor z nadrejeno

»V IBM imamo polletne in letne pogovore, ki so namenjeni razvoju zaposlenih in določitvi kariernih ciljev. Imam odlično nadrejeno, ki mi je vedno na voljo za pogovor, zanima jo, kaj si želim in kje se vidim. Ker je njeno delovno mesto v Ameriki, imava enkrat na mesec videoklic, v katerem se pogovoriva o tekočem delu in prihodnjih obveznostih, pa tudi o moji karieri.

Ko sem začela razmišljati o prijavi na program CSC, sem to vnesla med svoje letne cilje. Nadrejena me je takoj podprla in me spodbudila k prijavi. Njena podpora je bila ključna, saj je prerazporedila moje delo za tisti mesec, ko sem bila na Kitajskem,« pripoveduje Irena Moličnik, ena od nekaj več kot 4000 zaposlenih in prva Slovenka, ki je bila v desetih letih CSC izbrana v program.

»Prijav z vsega sveta je ogromno, sprejetih je 11 odstotkov kandidatov. Šele ko je ekipa 10 do 15 članov izbrana, dobijo informacijo, v katero državo bodo šli in s kakšnim projektom se bodo ukvarjali.«


 

Življenjska lekcija

Njena misija je v mestu Xi'an v pokrajini Shaanxi pomagala postaviti na noge prvi univerzitetni inkubacijski center na tistem območju. Pripravili so priporočila in časovni načrt, kako to narediti, ter organizirali številne delavnice. Toda strokovna pomoč je bila samo delček izkušnje, poudarja Moličnikova, sama se je pri tem zelo veliko naučila, tako osebnostno kot poslovno. Med trimesečnimi pripravami se je ekipa spoznavala med seboj, spoznavali so projekt, ki jih je čakal, raziskovali državo, v katero so se podajali, tamkajšnjo kulturo, pravila …

»Čas na terenu pa je bil prava lekcija tudi zame in za sodelavce iz IBM. Prilagoditi smo se morali poslovni kulturi, v katero smo prišli, ter pripraviti rešitve na podlagi tega, biti smo morali ustvarjalni in inovativni, da smo v danih razmerah poiskali najboljše rešitve in jih nato tudi smiselno predstavili našim gostiteljem. Da smo spoznali težave, smo imeli intervjuje z zaposlenimi, potem smo organizirali delavnice, na katerih smo pokazali, kako bi to lahko odpravili,« je Irena Moličnik naštela nekaj nujnih veščin za delo v podobnih misijah.



»Tudi s sodelavci iz IBM smo se na terenu prvič srečali. Delala sem v skupini z Indijcem in Američanom, torej smo imeli evropski, ameriški in azijski pogled na izziv, ki smo ga reševali. Vse našteto te postavi pred svojevrsten izziv, poleg tega smo delali v razmerah, ki jih nismo bili vajeni. Greš iz cone udobja, ko niti ne veš, kam in na koga se obrniti, kako se bo nekdo odzval na tvoje predloge, in to vključno s timom, s katerim delaš. Samo češnja na torti je, da v resnici ne veš, koliko je izgubljenega s prevodom. Pomagali smo si namreč s študenti angleščine. Ali je prevajalec prav razumel strokovni jezik, je sogovornik, ki prihaja iz druge kulture, tvoje besede razumel v smislu, ki si ga hotel poudariti?« Moličnikova obuja spomine.

Ambasadorka

Domov se je vrnila z izkušnjo, kako delovati v večkulturnem okolju, bolj samozavestna: »Prej si nisem mislila, da imam toliko znanja, presenečena sem bila nad seboj in ponosna na to, kaj zmorem in znam. Doma smo v nekakšnem zapredku, ko si drugje, pa ugotoviš, da poznaš odgovore na številna vprašanja, deliš nasvete, da lahko kar bruhaš ideje ... Zaveš se, kaj vse si se naučil v podjetju, in si še bolj ponosen, da si njegov del.«

Moličnikova obžaluje, da v takšnem programu ni mogoče sodelovati večkrat, a je vseeno ostala povezana z njim. Sodeluje kot mentorica skupinam, ki prihajajo za njo. »Sodelavce spodbujam, naj se prijavijo, ker vrsta izobraževanj v domačem okolju ne odtehta toliko kot to, da greš iz cone udobja, da te v resnici vržejo v projekt in moraš plavati,« pa predstavi del svojih nalog v vlogi ambasadorke programa, ki je v celoti prostovoljsko delo.