Bi bili raje kadrovik ali oficir za srečo? Slednji, brez dvoma

Podobno kot osebna blagovna znamka na strani iskalca zaposlitve je, zlasti v času pomanjkanja delovne sile, vse bolj pomembna tudi »embalaža«, v katero svojo ponudbo zapakira ponudnik dela. Več delodajalcev na primer išče za delo v kadrovskem oddelku nekoga, ki je izviren, inovativen, ki izstopa. Eden oglašuje delovno mesto kadrovika, drugi HRM-menedžerja, tretji svetovalca za srečo. Kdo ima več možnosti, na čigav oglas bi se najprej javili? Brez dvoma, na zadnjega, čeprav bi bila vsebina del enaka.
 

Tekma med oglaševalci

Govorimo o nazivih za poklice oziroma dela (delovna mesta) v podjetju. Najprej nas zanima kot »interno« poimenovanje, ki se uporablja denimo pri oglaševanju oziroma iskanju kadrov. Tu je lahko delodajalec bolj ali manj kreativen. Laura Smrekar iz Competa takole pojasni uvodno dilemo: »Zastareli nazivi izražajo nekdanje dojemanje področja upravljanja s človeškimi viri, ko je bil kadrovik bolj administator kot kaj drugega in ko so to področje vodili v glavnem pravniki. Danes, ko se vsi zavedamo, da so zaposleni največji kapital podjetja, da je treba z njimi upravljati, jih razvijati in usposabljati, poskrbeti, da imajo lepa in topla delovna okolja, pa se spreminjajo tudi nazivi ljudi, ki prevzemajo ta področja dela. Zdaj so na primer iskalci talentov, Chief Happines Officer, Team Happines Officer, strokovnjak za razvijanje talentov, Director of Personalized Learning ... Ob tem, ko se spreminja narava dela nekdanjega kadrovika, se spreminja tudi zunanje zaznavanje opravil; mlade talente pritegnejo sodobni nazivi. Tisti iz standardne klasifikacije, ki je v poslovnem smislu zgolj formalnost, žal niso najbolj mikavni.«

Na ta način nastajajo nova imena za stare, znane poklice (z bolj ali manj svežo vsebino), rojevajo pa se tudi novi poklici. Ki jih je treba krstiti. Boter vsaj običajno ni državni statistični urad (SURS), ki je sicer skrbnik standardne klasifikacije poklicev (SKP-08); ta v svoj kodirni seznam razvršča že videno, namreč dela oziroma poklice (če je le mogoče) v izvirni obliki, ki se uporablja v realnem delovnem okolju, ali jih deloma prilagodi, da so širše prepoznavna. Sicer pa urad pojmuje in uporablja koncepte in definicije dela in poklica skladno z metodologijo Mednarodne organizacije za delo.



Od kod pa državni statistični urad črpa nabor del ali poklicev, ki jih nato vključi v svoj seznam? Tanja Domijan, sektretarka SURS: »Nekaj jih najdemo na uradu na podlagi pisnih pobud uporabnikov za vključitev enot in na podlagi prejetih vprašanj za pomoč pri razvrščanju po standardni klasifikaciji poklicev, porodijo se koderjem v anketnem studiu, prvič, v majhnem obsegu in poskusno, pa bomo v ta namen uporabili tudi podatke, zbrane s t.i. strganjem iz portalov z objavami o prostih delovnih mestih.

Drugi vir je zavod za zaposlovanje, namreč zabeležke njihovih referentov, ki prijavljajo osebe v evidenco brezposelnih, in svetovalcev za zaposlitev. In tretji vir so ugotovitve in dokumentacija svetovalcev centra za poklicno izobraževanje, ki delajo pri pripravi poklicnih standardov in nacionalnih poklicnih kvalifikacij.«
 

Vseobsegajočega seznama ni

Celovita uradna evidenca vseh živih poklicev ne obstaja. Omenjena standardna klasifikacija, ki jo je sprejela vlada z uredbo po mednarodni standardni klasifikaciji (ISCO 2008), katere skrbnik je ILO, je struktura poklicnih skupin s kodami in poimenovanji teh skupin. Vsebuje štiri hierarhične ravni, vendar ne seže do posameznega poklica. Tudi na zadnji ravni je (še vedno le) enota področne skupine poklicev, npr. 2431 - Strokovnjaki za prodajo, oglaševanje in trženje, ta pa se v praksi razcepi v celo plejado različnih strokovnjakov. Ta »razcep« je statistika pokrila tako, da je pripravila posebne pripomočke (ki jih za razliko od klasifikacije lahko sama dopolnjuje in izboljšuje), denimo opis poklicnih skupin in kodirni seznam s primeri imen del/delovnih mest/poklicev. Tako je na primer v kategoriji 2431 navedenih 17 del, delovnih mest oziroma poklicev, od analitika za tržne raziskave do vodje ključnih kupcev.

Čemu potemtakem služi SKP-08? Uporablja se za statistično, analitično ter raziskovalno spremljanje poklicne strukture aktivnega prebivalstva, tudi za mednarodno poročanje ter povpraševanje po delu. Zagotavlja, da so podatki konsistentni. Po drugi strani pa je kodirni seznam pripomoček, ki olajša in poenoti uporabo klasifikacije. In koliko je klasifikacija – upoštevaje hitrost spreminjanja narave dela in poklicev – sploh lahko ažurna? Laura Smrekar: »Če danes pogledamo ta seznam, vidimo, da ni osvežen in prilagojen potrebam današnjega časa. Klasifikacija je za podjetje nekaj, kar formalno potrebuješ, ko osebo zaposliš. Bolj kot naziv je za delodajalca pomembna sama narava dela in predvsem odgovornosti, ki jih ima oseba na posameznem delovnem mestu. Evidenca poklicev, ki jo imamo, ne sledi spremembam in ni realno pričakovati, da bo v bodoče drugače.«

Pa vendar se premika tudi v statistiki. Kot pojasni Tanja Domijan, bo ILO verjetno v jeseni sprejel odločitev o reviziji mednarodne klasifikacije poklicev, to pa bo odprlo pot za spremembo SKP-08 (ki jo je tudi spremeniti mogoče zgolj z uredbo). V preteklosti so se tovrstne klasifikacije spreminjale na približno 10 let, vendar se bodo ta obdobja najverjetneje skrajševala zaradi hitrih tehnoloških in organizacijskih sprememb v družbi. Zato pa je toliko bolj smiselno redno vzdrževati in posodabljati pripomočke kot so kodirni seznami.

Ob zbiranju predlogov za poimenovanja del, delovnih mest in poklicev (statistika ne razločuje med njimi) opažajo, da v slovenskem delovnem okolju narašča neposredna uporaba tujejezičnih imen (angleških), ne da bi posamezni deležniki hkrati oblikovali tudi ustrezna slovenska imena. Neposredni, dobesedni prevodi so pogosto neprimerni.
 

Opisi za lažje odločanje

Z evidentiranjem oziroma razvrščanjem poklicev pa se ukvarjajo tudi na Zavodu RS za zaposlovanje (ZRSZ). Njihovo temeljno orodje je SKP-08 v kombinaciji s klasifikacijo sistema izobraževanja in usposabljanja (KLASIUS), s katerim evidentirajo izobrazbo. Na ta način povezujejo delovno mesto, poklic in izobrazbo.

Zavodovi opisi poklicev, ki so dosegljivi na njegovih spletnih straneh, so vsebinski, natančni in za iskalca dela zelo uporabni. »Naš namen je predstaviti čim več poklicev, da bi se posameznik laže odločil, kakšno delo bi opravljal. Posameznike, zbornice, združenja povabimo, da opišejo določen poklic po enotni metodologiji, ki smo jo pripravili na zavodu. Opise pregledamo, dopolnimo in potem objavimo na spletni strani. Enkrat na leto jih tudi posodobimo. V bazi je okoli 500 opisov poklicev, uporabimo pa jih tudi v računalniškem programu Kam in Kako,« nam je pojasnila karierna svetovalka na zavodu Aleksandra Igličar Čepon.