Pogumne, zanesljive in srčne zgodbe

Jožica Grgič FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Jožica Grgič

Posebna nagrada za življenjsko delo

Jožica Grgič je z Delom prvič sodelovala leta 1974. Ni začela v kulturi ali na straneh notranje politike, pač pa v športni redakciji. »Izvršni odbor za šport zveze invalidskih organizacij se je zavzel, da bi bil invalidski šport kadrovsko bolje opremljen.« – tako piše v njenem prvem poročilu, ki ga je pri 18 letih podpisala z imenom in priimkom.

Sledil je študij sociologije, diplomirala je leta 1982, nato se je na Delu zaposlila.

S fakultete je na Delo prinesla globoko poznavanje odnosov med državo in Cerkvijo, Vatikanom in Jugoslavijo. Leta 1985 je v Delu objavila prelomni intervju z ljubljanskim nadškofom dr. Alojzijem Šuštarjem; to je bil prvi intervju z nadškofom v – kot se dandanes reče z lepo slovensko besedo – mainstream mediju.

Jožica Grgič se s Cerkvijo ni ukvarjala zato, ker bi do te institucije čutila kakšno posebno simpatijo, pač pa zaradi ocene, da je Cerkev družbeni fenomen, ki je za javnost pomemben.

A ni se ukvarjala samo z verskimi skupnostmi. Bila je tudi urednica rubrike Panorama, kot novinarka pa je obravnavala najrazličnejše kulturne in umetniške tematike.

Slog pisanja Jožice Grgič je pogumen in dostojen, zanimiv in hkrati poglobljen, velika zgodba se lahko skriva tudi v tematiki, ki se zdi obrobna. Zgodba. Da moramo iskati in pisati zgodbe, je pogosta mantra. Jožica Grgič zgodbo res zna napisati.
 

Barbara Kramžar FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Barbara Kramžar

Izstopajoči novinarski dosežki

Osrednji zunanjepolitični dogodek leta 2020 bi bile predsedniške volitve v ZDA, če ne bi sveta v prvih mesecih paralizirala pandemija.

Na Delovih tiskanih in digitalnih straneh je dopisnica iz New Yorka Barbara Kramžar v maniri najboljših kronistov razčlenjevala politično dogajanje v prvi demokraciji sveta, strupene puščice med azijsko velikanko in Washingtonom zaradi odgovornosti za zdravstveno krizo, zaradi trgovinskih sporov ali drugih turbulenc.

Izjemno širino in dolgoletne dopisniške izkušnje kaže v različnih novinarskih žanrih: od predvolilnih reportaž, ekonomskih analiz, političnih komentarjev, popkulturnih prispevkov, pomembnih intervjujev do lucidnih kolumn na zadnjih straneh Sobotne priloge.

Vodi jo visok profesionalizem. Vedno znova poudarja, da mora biti novinarstvo v prvi vrsti odgovorno do družbe. Poleg delovne etike in zavidljive vsestranskosti iz njenega dela vejeta nalezljiva strast do pisane besede in predanost žurnalističnemu poslanstvu.

Suzana Kos FOTO: Uroš Hočevar/Delo

Suzana Kos

Izstopajoči novinarski dosežki

Suzana Kos je ena najbolj izkušenih novinark v slovenskem medijskem prostoru, ki se vse bolj deli na levi in desni pol, sama pa ostaja zvesta profesionalizmu  – novinar namreč svoje delo po njenem prepričanju lahko opravlja le dobro ali slabo.

Čeprav se je kot novinarka velik del kariere ukvarjala z gospodarstvom, je zadnja leta ključno novinarsko pero notranjepolitičnih tem. Zaradi njene široke mreže virov ter dostopa do ključnih odločevalcev je Delo pogosto tisto, ki prvo razkriva zakulisno dogajanje na političnem parketu in bralcem zagotavlja najgloblji vpogled.

Zavezana je interesu javnosti. Prepričevanju o uresničevanju višjih ciljev, za katerimi se najpogosteje skrivajo povsem parcialni interesi, ne podleže. Zaradi svoje kritične in brezkompromisne drže najbrž ni ne na levem ne na desnem političnem polu pretirano priljubljena, je pa nedvomno na obeh polih zelo spoštovana.
 

Tanja Jakše Gazvoda FOTO: Uroš Hočevar/Delo

Tanja Jakše Gazvoda

Izstopajoči novinarski dosežki

Tanja Jakše Gazvoda za zgodbami vrta z neprekosljivim zanosom, ne ustavi se pred ovirami, probleme vedno predstavi z vseh strani. Zgodbe preprostih ljudi zna tankočutno splesti v pripovedi, ki ganejo, presunejo, osupnejo.

Je izjemna novinarka, srčna, a objektivna zapisovalka usod. Je prodorna, zanesljiva, s pretanjenim občutkom za krivice, borka za pravice najranljivejših. Zapiše golo resnico, kakršno prinaša življenje v slikovitem koščku Dolenjske in Bele krajine, od koder črpa največ zgodb.

Z ekskluzivnimi zapisi, ki jih povzemajo številni, dokazuje, da zna bistro prepoznavati pomen dogodkov in ima izrazit čut za malega človeka, da ji zaupa in iskreno odpre vrata v svoj svet. Prav ta sposobnost ji omogoča ustvarjanje zgodb, ki v medijskem svetu in družbi puščajo odtis in so ji v opomin.    
 

Jože Suhadolnik FOTO: Matej Družnik/Delo

Jože Suhadolnik

Fotografija leta

Fotografija modrooke deklice z masko pripoveduje o generaciji, ki jo je epidemija prizadela le nekoliko manj kot najstarejše med nami. V pogledu deklice se skrivajo potrpežljivost, radovednost, pogum, morda tudi kljubovanje, mali upor proti pravilu o nošenju maske. Njena nekoliko starejša vrstnica izraža zaskrbljenost. Po steklu avtobusa drsijo dežne kaplje.

Fotografija deklice na avtobusu Jožeta Suhadolnika je empatična fotografija o času negotovosti, ranljivosti, a hkrati tudi o času, ko je vsaj avtobus otroke še lahko vozil naokrog.

Suhadolnikova deklica na avtobusu. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo