Med najbolj prepoznavnimi obrazi, ki nas spremljajo v letu, zaznamovanem s pandemijo, je specialistka infektologije, prof. dr. Bojana Beović. Vse od marca za govorniškim odrom, pred infekcijsko kliniko v Ljubljani in tudi izpred domače hiše javnost seznanja z zahtevnimi zdravstvenimi razmerami in nujnimi ukrepi za obvladovanje bolezni. Je vodja in prvo ime strokovne svetovalne skupine za covid-19, ki mirno, vendar odločno, Slovencem pojasnjuje, kako naj s skupnimi močmi obvarujemo zdravje in življenja.

 

Hitra odločitev

Strokovnjakinja, ki je skupaj s kolegi postala sinonim boja proti novemu koronavirusu, je letos sprejela veliko težkih, pogosto nepriljubljenih, a nujnih odločitev, potrpežljivo odgovarjala na neskončno število novinarskih vprašanj, nanjo so letele tudi kritike, a kot pravi, je teh prejela manj kot izrazov podpore. Tudi grožnje so bile.

Ko je Beovićevo marca nova vlada povabila k sodelovanju, zdravnica ni prav dolgo pomišljala. Časi so bili taki, da se je bilo treba hitro odločiti, je povedala. Nikoli v življenju ni bila tako v središču pozornosti najširše javnosti, medijskega komuniciranja se je učila kar sproti. Zavedala se je, da je v zaostrenih časih komunikacija z mediji in ljudmi nujna.

 

Merilo strokovne kvalifikacije in izkušnje

Komunikacija in sodelovanje pa sta bistvena tudi za uspešno delovanje »njene« strokovne skupine, v kateri so še Simona Repar Bonšek, specialistka družinske medicine, mag. Marko Bitenc, specialist torakalne kirurgije, doc. dr. Tatjana Lejko Zupanc, specialistka infektologije, izr. prof. dr. Miroslav Petrovec, specialist mikrobiologije, Mario Fafangel, specialist javnega zdravja, doc. dr. Irena Grmek Košnik, specialistka klinične mikrobiologije in javnega zdravja. Sprva je bila članica tudi izr. prof. dr. Maja Sočan, specialistka epidemiologije, in do nedavnega dr. Tina Bregant, specialistka pediatrije ter fizikalne in rehabilitacijske medicine, zdaj bivša državna sekretarka. Člani niso bili izbrani po strankarski ali institucionalni pripadnosti, ampak glede na njihove strokovne kvalifikacije in izkušnje, pravi Beovićeva.

»To je skupina ljudi, ki je izobražena, zelo dobro informirana in dela res s pozitivnim namenom, brez konflikta interesov. Naše razprave so včasih zelo burne in dolgotrajne. Včasih se zdi, da sploh ne bomo prišli do konkretnega predloga, ki ga od nas pričakuje vlada oziroma ministrstvo. To je tako imenovano viharjenje možganov. Na koncu pa se vedno dogovorimo.«

Prioritete specialistke infektologije in epidemiologije, ki je že 35 let zaposlena na Infekcijski kliniki v Ljubljani in predava na Medicinski fakulteti v Ljubljani, so se v teh mesecih spremenile. Precej manj časa lahko namenja svojemu primarnemu delu, po katerem jo poznajo tudi v tujini, to pa je skrb za smotrno uporabo antibiotikov in ohranjanje občutljivosti bakterij. »To je pomembno področje, učinkovita antibiotična terapija namreč omogoča številne druge veje medicine, na primer veliko kirurgijo, intenzivno medicino, transplantacije, zdravljenje raka …«
 

Ležernost je dolgočasna

Upanje, da bo epidemija jeseni pojenjala in se bo lahko bolj posvetila strokovnemu delu in kandidaturi za predsednico Zdravniške zbornice Slovenije, se ni uresničilo. Kljub temu se je prebila v drugi krog, odločitev bo padla sredi decembra. »Predvsem bi želela, da zbornica postane prva misel za zdravnika, ki se znajde v profesionalnih in tudi drugačnih težavah,« razmišlja. Njo je v medicinske vode pritegnila predvsem zanimivost poklica. »Pozneje in zdaj pa se mi zdita etika in solidarnost vse pomembnejši del zdravniškega poklica.«

Ob kandidaturi za zbornico je izstopila iz SDS, v kateri, kot pravi, že desetletje ni bila aktivna. Tudi zato, ker v politiki ni videla pozitivnega učinka, kot ga v medicini. »Zdravniki imamo veliko srečo, da je naše delo vsak dan vidno in merljivo, da se nam vrne to, kar smo za nekoga naredili. To v človeku vzdržuje neko pozitivno ravnovesje.«

Kot da njeno delo ni dovolj adrenalinsko, tudi v prostem času uživa v napornih športih, hodi v hribe, kolesari in se ukvarja s crossfitom. »Ležernost je dolgočasna,« pravi mati dveh odraslih otrok in babica. Nič čudnega, da na vprašanje, kaj jo v težkih časih rešuje negotovosti, odgovori: »Delo. To je najboljše zemeljsko zdravilo.«