Starostna degeneracija makule (SDM) ali rumene pege je velik problem tako za posameznika kot širše. Napredovala bolezen namreč okvari centralni vid, torej vid, ki ga ljudje potrebujemo, da vidimo ostro in natančno, da lahko beremo, gledamo televizijo, vozimo, prepoznavamo obraze ... Če ne moremo brati, voziti in prepoznavati obrazov, sta močno okrnjeni tako naša samostojnost kot kakovost življenja, pravi dr. Polona Jaki Mekjavić, dr. med., spec. oftalmologije z Očesne klinike v Ljubljani.

»Ljudje z napredovalo starostno degeneracijo makule se pogosto vse bolj izolirajo in ne hodijo več ven, ker težko sledijo vsakodnevnemu življenju. Postanejo manj samostojni in tudi v marsičem odvisni od drugih, kar ni problem le zanje, ampak tudi za širšo družbo. SDM prizadene večinoma starejše ljudi in vemo, da so zahteve in želje ljudi po 60. letu zdaj povsem drugačne, kot so bile pred desetletji. Zato je to bolezensko stanje lahko zelo velika ovira za vse večjo populacijo ljudi. Pomembno je, da SDM čim prej prepoznamo in tudi ustrezno obravnavamo.«

Gibalna aktivnost ohranja in krepi zdravje

Makula – središče mrežnice

Makula ali rumena pega je na centralnem delu mrežnice, ki je del očesa s fotoreceptorji, ti pa zaznavajo svetlobo. Makula je predel mrežnice, kjer je koncentracija fotoreceptorjev največja. Zato je makula najpomembnejša za oster vid pri človeku. Svetloba, ki vstopa v oko, se poenostavljeno povedano pretvori v električne impulze, ti pa nato potujejo v možgane in se spremenijo v sliko, ki jo vidimo.

Sogovornica pravi, da obstajata dve vrsti starostne degeneracije makule: suha in vlažna. Suha oblika je začetna oblika, ko se v globini očesa začnejo kopičiti razgradni depoziti, zato postopno propadajo fotoreceptorji, kar kot rečeno privede do izgube centralnega vida, ko propadejo fotoreceptorji v centru makule. »Suha oblika SDM je pogostejša, a se na srečo razvija zelo počasi. Žal je ne moremo pozdraviti, ker je to degenerativni proces, lahko pa napredovanje vsaj upočasnimo.«

Suha oblika SDM lahko napreduje tudi v tako imenovano vlažno obliko SDM, ki je redkejša, a je njen potek veliko bolj neugoden. Vlažna oblika se razvija precej hitreje, in če je ne zdravimo, lahko že v nekaj mesecih povsem izgubimo vid v centru vidnega polja. Pri vlažni obliki SDM v očeh nastajajo nove žile na mestih, kjer jih sploh ne sme biti, pri tem pa pokajo, prepuščajo tekočino in krvavijo, zato na tistem mestu nastane oteklina. Oteklina in krvavitve prizadenejo fotoreceptorje in mi to opazimo kot zvito sliko ali kot nejasno sliko v centru vidnega polja. Čeprav je vlažna SDM v manjšem deležu, je ta v kar 90 odstotkih odgovorna za izgubo centralnega vida in s tem funkcionalno slepoto, pojasnjuje Polona Jaki Mekjavić.

Dr. Polona Jaki Mekjavić poudarja, da je zelo pomembno, da starostno degeneracijo makule čim prej prepoznamo in tudi ustrezno obravnavamo. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Pozorni bodimo na simptome

Dejavnikov tveganja za nastanek SDM je več, najpomembnejši pa je vsekakor starost. Pojavljati se začne po 55. letu, pogostost pa se močno poveča po 75. letu. Bolj ogroženi so tudi ljudje, ki kadijo, imajo povišan holesterol, visok krvni tlak in previsoko telesno težo. Če uredimo naštete dejavnike, lahko pomembno znižamo možnost razvoja SDM.

Pri SDM se značilno pojavijo spremembe, ki trajajo dlje in ki niso prehodne ali povezane z utrujenimi očmi. »V začetnih fazah SDM morda sploh ne opazimo sprememb, ker pri začetnih spremembah vid ni pomembno spremenjen. Ko pa bolezen napreduje, se oko vse teže privaja, da dobro vidi. Ko pridemo iz dobro osvetljenega prostora v manj svetel, predmete lahko vidimo nekoliko bolj megleno in neizostreno, v centralnem delu vida pa se sčasoma pojavi temna pika. Posebno pozorni moramo biti, če opazimo, da je slika v enem delu zvita in popačena, na primer del vrat ali okenskega okvira. Vsi ti simptomi so znak, da je pregled pri oftalmologu nujen,« pravi sogovornica.

Za potrditev diagnoze je nujen pregled očesnega zdravnika, to je specialista oftalmologa, poudarja Jaki Makjevićeva. »Če želimo dobiti vpogled v makulo, moramo opraviti pregled globine očesa, pregledamo mrežnico s špranjsko svetilko in naredimo slikanje z OCT (optično koherentno tomografijo), med katero slikamo plasti makule in na podlagi sprememb v plasteh vidimo, ali je sum za vlažno obliko starostne degeneracije makule utemeljen ali ne.«

Zdravljenje

Za vlažno obliko SDM so že od leta 2005 na voljo biološka zdravila, ki učinkovito zavrejo napredovanje, ko je bolezen aktivna. Rezultati so še zlasti vidni, če vlažno obliko SDM začnejo zdraviti zgodaj, ko nove žile še ne naredijo večje škode na makuli. Po besedah sogovornice oftalmologi zdravilo vbrizgajo v oko z zelo tankimi injekcijskimi iglami. Ker je SDM kronično stanje, je nujno redno in dolgotrajnejše zdravljenje, ki pa ne traja vedno tudi vse življenje.

Dejavnikov tveganja za nastanek SDM je več, najpomembnejši je starost. Pojavljati se začne po 55. letu, pogostost pa se močno poveča po 75. letu, pravi dr. Polona Jaki Mekjavić. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

»Pri vlažni obliki SDM začnemo z vbrizgavanjem zdravila enkrat na mesec. Pred vbrizganjem vedno pregledamo bolnika in naredimo preiskave, da vidimo, kakšno je trenutno stanje. Vbrizganja v mesečnih intervalih ponavljamo, dokler bolezni ne stabiliziramo. Ko to dosežemo in ni več znakov aktivnosti bolezni, začnemo intervale med odmerki podaljševati. Običajno intervale podaljšujemo po dva do štiri tedne, odvisno od vrste zdravila. Poskušamo najti tisti interval med odmerki, ki je za posameznega bolnika najustreznejši. To pomeni, da je naš cilj določiti čim daljši interval, v katerem še imamo bolezen pod nadzorom. Najdaljši je 14-tedenski interval, najnovejša zdravila nam omogočajo celo 16-tedenskega, kar pomeni, da bolnik v tej fazi zdravljenja SDM potrebuje aplikacijo trikrat do štirikrat na leto. Na tej točki poskušamo ugotoviti, ali zdravljenje lahko prekinemo. Če je bolezen tako dlje časa stabilna, zdravljenje začasno prekinemo, seveda pa bolnik še naprej potrebuje redno spremljanje pri oftalmologu, saj se bolezen lahko reaktivira in je zdravljenje spet potrebno,« razlaga Jaki Mekjavićeva.

Pomirjajoči pogovor premaga strah

Nekoga lahko že misel na to, da bo dobil injekcijo v oko, prestraši. Sogovornica pojasni, da vsakemu bolniku pred prvo aplikacijo podrobno opišejo celoten postopek in običajno bolniki v nadaljevanju strahu nimajo več.

»Pred vbrizganjem omrtvimo površino očesa, za vbrizganje zdravila uporabljamo zelo tanke injekcijske igle. Površino očesa omrtvimo s kapljicami, ki jih kapamo pred vbrizganjem, zato bolnik ne čuti bolečine, čuti pa, da se nekaj dogaja. Bolnik mora z nami sodelovati in gledati v določeno smer, kot mu naročimo. To je poseg, ki je za oko varen, res pa ne morem reči, da je prijeten. Težji zapleti so zelo redki, lahko se pojavijo lažji, kot je drobna krvavitev na površini očesa, lahko se pojavi občutek peska v očeh, vendar so te težave prehodne. Na naši kliniki naredimo okoli 70 tovrstnih posegov na dan, kar pomeni, da je to zelo pogost in posledično tudi rutinski poseg. Kljub temu smo zelo previdni in pri vsakem vbrizganju zdravila v oko bolnika pripravimo kot za očesno operacijo. Zdravilo vbrizgamo v tako imenovani čisti sobi in vedno naredimo sterilno operacijsko polje, saj želimo preprečiti možnost sicer zelo redkega, a zelo neugodnega globokega očesnega vnetja. Nedvomno pa je korist zdravljenja vlažne SDM neprimerno večja od tveganja za zaplete.«

Podobno oftalmologi zdravijo tudi otekline makule, ki nastanejo iz drugih vzrokov, na primer kot posledica sladkorne bolezni. V tem primeru govorimo o diabetičnem makularnem edemu.