Izjemni potencial digitalizacije in UI v zdravstvu

Sveta brez digitalizacije in umetne inteligence (UI) si ne moremo več predstavljati, saj na njiju temelji prihodnji razvoj in tudi naš nadaljnji način življenja. V Sloveniji veliko govorimo o digitalizaciji v zdravstvu, in čeprav smo v zadnjih 25 letih veliko naredili, se zdi, da se nekaterim najočitnejšim pridobitvam na področju digitalizacije in UI še naprej izogibamo. O možnostih, izkoriščenih in predvsem še neizkoriščenih potencialih digitalizacije in UI v zdravstvu smo se pogovarjali z dr. Blažem Zupanom, vodjo laboratorija za bioinformatiko na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani.

Kje so največji potenciali digitalizacije oziroma UI v farmaciji in zdravstvu?

Na področju medicine in zdravstva lahko digitalizacija in uporaba napovednih modelov pripomoreta k prilagojeni obravnavi in zdravljenju na podlagi osebnih, tudi genetskih podatkov. V diagnostiki nam lahko pomaga pri analizi medicinskih slik. Zdravnikom lahko pomaga pri postavljanju natančnejših diagnoz, pomaga pri izboru terapij in prilagoditvah zdravljenja, pri katerih se upošteva tudi vsa zgodovina obravnave bolnika. Izboljša lahko pacientovo izkušnjo z dodatnimi pojasnili in opomniki. Primer: namesto težko razumljive diagnoze, ki jo dobim na papirju po obisku zdravnika, kjer mi vsakič ob vseh latinskih izrazih poskoči pulz in razmišljam o koncu, bi mi UI lahko pripravila prijazno, enostavno berljivo razlago, kaj se z mano dogaja in kaj me čaka.

V farmaciji je največji potencial UI pri raziskavah in razvoju zdravil ter analitiki velikih, tudi ogromnih količin podatkov, ki so tudi javno dostopni, za hitrejše odkrivanje učinkovitih spojin ter optimizacijo razvoja in proizvodnih procesov.

Veliko govorimo o digitalizaciji in uvedbi UI v zdravstvu, a se v praksi še vedno močno zatika. Na katere dosežke pa smo lahko ponosni?

Pred 25 leti smo uvedli kartico zdravstvenega zavarovanja, ki nam je omogočila enostavno in enotno prepoznavo bolnika. To je za upravljanje zdravstvenih podatkov zelo pomembno. Na podlagi take identifikacije je Slovenija lahko zgradila učinkovite sisteme za podporo zdravstvenih storitev, kot je recimo eRecept, eNapotica in zVem.

Ko govorimo o digitalizaciji v zdravstvu, vedno močno v ospredje stopa tudi možnost zbiranja velike količine podatkov in njihovega obdelovanja. Zakaj so ti podatki tako pomembni?

Ker se na področju zdravstva lahko odločaš le na podlagi podatkov in zdravniki seveda na podlagi pogovora s pacientom oziroma na podlagi osebne obravnave. A tudi pri tem je pomembno, da ima zdravnik na voljo vse podatke o poteku zdravljenja, o preteklih obravnavah, o zgodovini jemanja zdravil ... Moderni pristopi v medicini temeljijo tudi na vključevanju genetskih podatkov in podatkov, ki jih lahko pridobimo z naprednimi tehnologijami s področja molekularne biologije. Ti podatki omogočajo personalizirano medicino, kjer se zdravljenje prilagodi posameznikovim specifičnim potrebam in lastnostim. Zbrani podatki o poteku takih zdravljenj bi, če bi bili na voljo raziskovalcem, sistemsko omogočali tudi boljše napovedovanje izidov, spremljanje učinkovitosti terapij in odkrivanje vzorcev, ki lahko pomagajo pri zgodnjem odkrivanju bolezni ter raziskavah za razvoj novih zdravil in terapij.

Katera področja v farmaciji in medicini oziroma zdravstvu so že in bodo v prihodnje še bolj pridobila z uvajanjem digitalizacije oziroma UI?

V zdravstvu se nam obeta boljša podpora zdravnikom, učinkovitejša komunikacija s pacienti ter zmanjšanje čakalnih vrst zaradi optimizacije procesov obravnav in zdravljenja. Uporaba podatkovne analitike in strojnega učenja v farmaciji že pripomore k izboljšanju razvoja zdravil ter omogoča hitrejše odkrivanje novih, učinkovitejših zdravil, ki lahko delujejo bolj ciljno in imajo manj stranskih učinkov. Tu je farmacija vsekakor v prednosti, saj so tam podatki lažje dostopni in izvirajo iz raziskav strukture in delovanja učinkovin, medtem ko so vsi podatki v zdravstvu vezani na paciente, njihova uporaba pa je tudi močno zakonsko regulirana.

Bo v prihodnje razvoj farmacije in medicine oziroma zdravstva sploh še mogoč brez podpore digitalizacije oziroma UI?

Ne. Potencial digitalizacije in UI je izjemen, vendar obstajajo tudi nekatere pomanjkljivosti. Beleženje in uporaba podatkov morata biti pravilno regulirana, da bi bili zagotovljeni zasebnost in varnost osebnih podatkov. Ne želimo, na primer, da bi zavarovalnice imele dostop do zdravstvenih podatkov ali zgodovine zdravljenja, saj želimo, da ti podatki ostanejo v zdravstvu in se uporabljajo izključno za izboljšanje zdravja državljanov in pomoči zdravstvenemu osebju. Ne želimo si dehumanizacije; tehnologija bi nam morala pomagati pri izboljšanju zdravstva in pripomoči, da bi imeli zdravniki več časa za pogovor s pacienti, zdravstveno osebje pa manj dela z administracijo in prekladanjem dokumentov.

Kako hitro in uspešno pa si po vašem mnenju utirata pot v prakso? Ste zadovoljni z videnim?

Odvisno od področja in države. Evropa sicer močno zaostaja. Preregulirali smo področje uporabe podatkov in pri tem zavrli predvsem domača podjetja. V Sloveniji se v vseh pogovorih o uporabi podatkov v zdravstvu namesto o prednostih in priložnostih najprej sprašujemo, ali je karkoli sploh zakonsko možno. V Sloveniji, na primer, ne dovolimo uporabe sistema, ki bi nam poročal o stanju čakalnih vrst na urgenci, medtem ko velike tuje korporacije vrtijo vse naše podatke ter o nas in naših navadah vedo več kot naši bližnji. V času nedavne pandemije je država ugotovila, da nam zakoni preprečujejo združeno uporabo podatkov o cepljenju in okužbah in smo zato prepustili, da učinke cepljenja merijo nekje drugje (čeprav bi lahko bili prva država na svetu, ki bi to znanstveno preverila).

V Sloveniji so informacijski sistemi, tudi v zdravstvu, velikokrat razdrobljeni, ne komunicirajo med sabo, podjetja namenoma izdelujejo aplikacije, ki so zaprte in ki jih lahko vzdržuje le tisti, ki jih je razvil. Manjka sistemski pogled, ki pa je v zdravstvu občutljiv, saj imamo opraviti z osebnimi podatki. Enako velja za podatke o izvajalcih zdravstvenih storitev. Menim tudi, da je problem čakalnih vrst preprosto rešljiv, a bi pridobljeni podatki razkrili marsikaj. Težava v spremljanju procesov na področju zdravstva ni tehnološka. Pri nas 25 let po uvedbi zdravstvene kartice podatke med ponudniki zdravstvenih storitev še vedno večinoma prenašamo v kuvertah, radiološke podatke pa na zgoščenkah. Po eni strani smo tu precej zaostali, po drugi pa je priložnosti za izboljšave ogromno in nam lahko gre samo še na bolje.

V javnosti se prepletata navdušenje ter hkrati zadržanost in celo strah pred UI, češ da nas bo na koncu vse nadomestila in celo uničila. Kako vi gledate na to?

Strah tipično izvira iz nepoznavanja. O UI povprečen državljan tipično ne ve ničesar. Prikradla se nam je v življenje, ne da bi nam v šolah povedali, kaj se dogaja na tem področju. Podatkovna pismenost je nizka, v šolah nam ne pojasnijo, kako sploh delujejo sistemi, na katerih temeljijo največja in najuspešnejša svetovna podjetja. Veste, na primer, kakšen je algoritem, ki priporoča videe na tiktoku (ni prav kompliciran in ga je možno razložiti osnovnošolcu v pol ure)? Kako Google rangira spletne strani? Kako nam telefon pomaga najti najhitrejšo pot od Kopra do Gornje Radgone? Kako sploh deluje chatGPT in zakaj lahko halucinira (tudi to se da pojasniti osnovnošolcu)? Nisem prepričan, da je smer, ko v šole uvajamo obvezni drugi tuji jezik, ta, ki nam bo pomagala bolje razumeti današnji svet. Svet danes temelji na algoritmičnem razmišljanju in podatkih. Z njimi bi bilo dobro seznanjati tako učitelje, šolarje, študente kot seveda tudi zaposlene v podjetjih in javni upravi.

Kako pa naj se v vsej zgodbi znajde povprečen človek?

Priložnosti, da se o čemerkoli sam podučiš, je ogromno. Je pa res, da je tam, kjer najdeš ta gradiva (govorim o kratkih videih, besedilih, odličnih spletnih tečajih), tudi polno smeti in vsebin, ki vlečejo v neke čudne ekstreme. Spet se vračam na šolstvo: dolgoročno nam bo pomagalo le to, da se bomo tudi o algoritmičnem razmišljanju in podatkih, ki so temelj UI, učili v šolah.

Kje so meje v razvoju UI?

Ne vem. Prepričan sem tudi, da tega ne ve nihče. Seveda si ne želimo distopije, kjer nam vladajo stroji. Tudi ne sveta, v katerem vlada samo kapital in kjer nam najpremožnejši krojijo življenje. Kam želimo in kam je prav, da gremo, je dobro vprašanje za vse nas in seveda ne samo za inženirje, a ključno je, da vsi, ki na ta vprašanja odgovarjajo, vedo, kaj UI je. In smo spet pri šolskem sistemu.