Neomejen dostop | že od 9,99€
Prihodnost, pravijo, je električna. Veliko je govora o e-mobilnosti, a pod tem pojmom večinoma razumemo električne avtomobile, motorje, kolesa, skiroje …, tokratni nominiranec elitnega Delovega podjetniškega ozvezdja pa stavi na električni pogon v zraku in na vodi. Govor je o podjetju Emrax iz Kamnika, ki razvija in proizvaja inovativne visoko zmogljive električne motorje z aksialnim pretokom, predvsem za uporabo v letalstvu in navtiki. Motorji so unikatni zaradi svojega zelo hitrega prilagajanja potrebam kupca, izstopajo pa tudi po visoki gostoti moči oziroma navora, majhni teži in kompaktni zasnovi.
Tik pod Kamniškimi Alpami, kamor kotlinska megla redko zaide in se jutra kopajo v soncu, modro nebo pa vabi v višave, je doma strastni ljubitelj letenja in neustavljivi inovator Roman Sušnik. V letih, ko večina ljudi že razmišlja o upokojitvi, je on še vedno zelo aktiven, kuje drzne, daljnosežne načrte. Delo v svojem podjetju Emrax razume kot poslanstvo in v njem uživa kot v najljubšem konjičku. Snuje in razvija, ker hoče biti nenehno nekaj korakov pred konkurenco.
O njegovem miselnem vzorcu veliko pove anekdota, ki jo je navrgel ob ogledu proizvodnje v Kamniku: Na enem od sejmov so Kitajci mimo Sušnikove vednosti vzeli pod drobnogled eno od njegovih novih različic elektromotorja. In nedolgo potem prišli na trg – z enakim izdelkom. Človek ob tem zgroženo pomisli na potrebo po večji previdnosti ali, še bolje, po patentni zaščiti. Roman Sušnik pa zgolj skomigne z rameni, češ: »To se pač dogaja. Patentiranje vzame preveč časa in denarja in ni dovolj učinkovito, če gre za hitro razvijajoče se produkte. Veliko boljši recept je povsem preprost: da imaš v vsakem trenutku v glavi ali na papirju že pripravljeno in razdelano novo razvojno etapo istega izdelka. Tako ti tekmeci ne morejo do živega.«
Sušnik se ni izneveril družinski tradiciji in je doštudiral strojništvo. Delovno dobo je nabiral na RTV, v IMP, njegov najljubši hobi pa je bilo letenje, najprej z jadralnim, nato še z motornim letalom. Začel je razmeroma pozno, leta 2003 je sam sestavil svoje prvo jadralno letalo in vanj vgradil uvoženi elektromotor Lynch, ki pa ni izpolnil pričakovanj. Kljub več izboljšavam so se številni od okoli 50 poskusnih letov končali zunaj letališča. Izkazalo se je, da je bil motor preobremenjen in je odpovedal. Sušnik, po duši inovator, je vzel to kot osebni izziv in začel razvijati svoj električni motor, ki bi bil zmogljivejši, priročnejši, tišji.
Pri izdelavi prototipa je izhajal iz izkušenj, ki jih je pridobil v očetovi delavnici, znanja s študija strojništva, informacij, pridobljenih s testiranjem bencinskih motorjev, pa tudi iz lastnih izkušenj v zraku. Poudarja, da je za razvoj letalskega električnega motorja nujno treba obvladati tudi veščine in poznati zakonitosti letenja.
Najboljši recept je, da imaš v vsakem trenutku v glavi ali na papirju že pripravljeno in razdelano novo razvojno etapo istega izdelka.
Želja nadgraditi letalo z elektromagnetnim pogonom se mu je izpolnila leta 2005, ko je kot prvi Slovenec oziroma tretji na svetu poletel z enosedežnim jadralnim letalom z električnim motorjem iz lastne delavnice. To je bil velik uspeh in tudi spodbuda za nadaljnje korake v razvoju tega motorja.
Leta 2008 je izdelal prototip motorja, kakršnega v več različicah v Kamniku izdelujejo še danes. Prvotni izdelki so nosili staro ime podjetja, Enstroj, pozneje ga je zamenjala sedanja blagovna znamka – Emrax. To je kratica sestavljanke Electric Motor Roman Axial Flux, ki poveže izdelek – električni motor z aksialnim pretokom – z njegovim snovalcem. Sledilo je še nekaj prototipov, saj »razvoj ni nikoli končana zgodba«.
Emraxovi motorji so znani po tem, pojasni Sušnik, da se lahko uporabijo kot direktni pogoni, saj visoko moč oziroma navor dosežejo že pri nižjih vrtljajih, na primer za pogon propelerjev, ter s tem zagotavljajo neposredno vpetje končnih elementov. Tako ni treba dodatnih zobnikov ali jermenskih prenosov, motor je lahko manjši, manj je dodatnega vzdrževanja.
Kamniškega inovatorja je hitro opazil Ivo Boscarol in ga povabil v ekipo Pipistrela. Sušnik je povabilo z veseljem sprejel: »Aviacija me je vedno zanimala, tudi fantje v Pipistrelu so me hitro sprejeli medse, vsi so napredno razmišljali. Vzporedno sem svoj motor še izboljševal in ga pripravil za vgradnjo v Pipistrelovega taurusa, ki je postal prvo dvosedežno jadralno letalo z elektromotornim pogonom na svetu. Z njim je letel Boscarol, jaz pa sem naprej razvijal motorje. Danes so vsa Pipistrelova elektromotorna letala opremljena z Emraxovimi motorji.«
Napredni Sušnikovi izdelki so pritegnili tudi druge potencialne odjemalce. Pred desetimi leti ga je snubil, denimo, nemški Siemens. Povabil ga je na testiranje v Nemčijo in motor se je izkazal z vrhunskimi rezultati. A Sušnik je snubca zavrnil, ker je ugotovil, da je sam lahko hitrejši in prilagodljivejši, kot bi bil pod okriljem velike korporacije. Je pa glas o odlično opravljenih testih segel v svet, pripeljal nove stranke in utrdil zaupanje v kamniško podjetje.
Čeprav so Emraxovi električni motorji uporabni v vseh vrstah prevoznih sredstev, je podjetje danes usmerjeno predvsem v letalstvo in navtiko. Kljub temu si ne zapirajo vrat pred avtomobilsko industrijo; če so povabljeni k zanimivim projektom v slogu »supercars«, ki obetajo še naprednejšo uporabo električnega motorja in ki ponujajo priložnost za nove izpopolnitve, se z veseljem odzovejo. Vse to jim prinese dodatne reference.
Eden njegovih glavnih kupcev je Pipistrel, v plovila pa njegove motorje vgrajuje nazarski proizvajalec inteligentnih pogonskih sistemov, podjetje Podkrižnik. Pred dvema letoma je Emrax skupaj s Pipistrelom za svoje motorje kot prvi na svetu pridobil certifikat Evropske letalske zveze (EASA), kar je za podjetje pomenilo novo odskočno desko. Hkrati so, kot je Sušnika dopolnila njegova hči Urška Sušnik Omovšek, v proizvodnjo uvedli sistem kakovosti in prestrukturirali procese, uvedli standarde in nekdanjo delavnico preoblikovali v pravo podjetje.
Med znanimi strankami kamniškega podjetja je še Boeing, svoje motorje so prodali tudi Nasi, kontaktirali so jih strokovnjaki Audija, BMW, sodelujejo z Daimlerjem Mercedes-Benzom, saj so največji in najzmogljivejši električni motorji, zanimivi za njihove avtobuse in tovornjake. So v navezi s številnimi institucijami, univerzami, raznimi razvojnimi podjetji, ki razvijajo električne avtomobile ali druga električna prevozna sredstva.
Emrax kar 95 odstotkov svoje proizvodnje izvozi, največ po Evropi in v ZDA. Z modernizacijo proizvodnih procesov prehajajo iz faze manjših naročil v fazo povečevanja prodaje pogodbenim kupcem. Nekatere kupce z manjšimi naročili pa vseeno želijo obdržati.
Za podjetje je značilna zelo hitra rast. Od leta 2016 je prodajo skoraj početverilo. Tudi letošnje poslovno leto bo zelo uspešno, pojasni direktorica Urška Sušnik Omovšek, po izobrazbi sicer zobozdravnica, v praksi pa od malih nog vpeta v delo v domači delavnici ter strastno predana organizaciji dela, ki ga je začel njen oče, in nenehnemu izpopolnjevanju menedžerskih veščin.
Tudi v načinu razmišljanja obeh sogovornikov ni mogoče spregledati istih genov. »Razvoj je gonilo podjetja, našega in na splošno kateregakoli,« poudarja mlada menedžerka. »Če hočeš biti zelo konkurenčen in med prvimi v svoji panogi, moraš ogromno vlagati v razvoj. A pri nas imamo to srečo, da imamo veliko znanja. Mislim seveda na svojega očeta, ki je tako uspešen inovator na tem področju. Zato lahko tudi z malo manjšim finančnim vložkom dobimo izjemne rezultate. V zadnjem času smo pridobili tudi nekaj perspektivnih mlajših inženirjev, v katere bomo v prihodnje vlagali in oddelek razvoja razširili. Sodelujemo tudi z raziskovalnimi institucijami, na primer z Institutom Jožef Stefan.«
Epidemija covida-19 je s trganjem dobavnih verig Romanu Sušniku naredila nekaj sivih las, a se je znašel. »Četudi je bila cena materiala precej višja, smo si skupaj s poddobavitelji pravočasno naredili zaloge, da smo redno dobivali dele. V zakup je treba vzeti, da so ti materiali in izdelki dražji. Vendar v Emraxu svojega motorja nismo podražili glede na ceno pred covidom-19. Veliko stvari je dražjih, a je bilanca kar v redu, se izide, saj smo izboljšali tehnologijo, kupili nove, zmogljivejše stroje, skrajšali čas proizvodnje.«
V Emraxu je 20 zaposlenih, od tega je 12 proizvodnih delavcev. Z iskanjem sodelavcev so imeli več težav pred leti, ko so bili manjši, zdaj pa ne več, saj se glas o zanimivem, za ambiciozne kadre izjemno privlačnem delu širi in marsikomu veliko pomeni, »če ima lahko prek teamsov sestanek, na primer, s soustanoviteljem Tesle Ianom Wrightom«.
V prihodnje nameravajo povečati razvojno ekipo, načrtujejo pa tudi fizično širitev proizvodnje. V lasti imajo zemljišče, kjer naj bi po pridobitvi ustreznih dovoljenj postavili novo halo, namenjeno butični maloserijski proizvodnji. »Masovna proizvodnja prinaša nizko maržo, medtem ko butični izdelki za letalstvo in ladijsko industrijo omogočajo manjšo proizvodnjo in višjo maržo – seveda ob primerni skrbi za razvoj, kakovost in standarde,« pojasnjuje Sušnik Omovškova.
Njen oče, ki je v podjetju formalno ustanovitelj in prokurist, pa dodaja: »Smo pa pripravljeni tudi na avtomobile. Z razvojem moramo biti tako daleč, da lahko izpeljemo tudi velike posle, če, na primer, pride stranka, ki bi hotela tisoče ali še več motorjev na leto. Pripravljene imamo načrte, po katerih bi s cenejšimi materiali lahko izdelali večje količine konkurenčnih avtomobilskih elektromotorjev.«
Okoljska in družbena odgovornost sta vtkani v izdelek in tudi v dejavnost podjetja. Proizvajajo produkt, ki je ključen za elektrifikacijo prometa, ter s tem izboljšujejo kakovost okolja in življenja. V proizvodnji se trudijo delati s čim manj odpadki in čim manjšo porabo energije, na novih objektih bodo postavili fotovoltaiko. Sponzorirajo lokalne organizacije, načrtujejo še druge aktivnosti za povečanje družbene odgovornosti.
In kakšen bo Emrax čez pet let? Roman Sušnik pravi: »Če bomo dobili dovoljenje za dodatni objekt, bomo v tem času lahko podvojili ali potrojili proizvodnjo. Načelno bomo še naprej usmerjeni v aviacijo in prestižne aplikacije uporabe naših motorjev. Če pa bodo potrebe večje, lahko proizvodnjo tudi podeseterimo. A potem bo treba razmišljati o partnerstvu z velikimi podjetji, ki jih zanimajo naši proizvodi.« Posebnih tveganj na domačem dvorišču oče in hči pravzaprav ne vidita – če bo skrb za razvoj ostala na enaki ravni.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji