Lahko bi imeli sto milijonov prometa, ampak to bi bilo nevarno

Le štiriindvajset zaposlenih je lani v Rušah ustvarilo 21,5 milijona evrov prihodka in 1,6 milijona evrov dobička. Letos bi številke lahko skoraj podvojili, pravijo v štajerskem podjetju, kljub potencialu in stalni rasti pa so jasni, da se jim ne mudi, saj bi le po nepotrebnem ogrozili stabilnost podjetja.

Prepričajo s kakovostjo in unikatnostjo robotizacije proizvodenj

»Smo proizvodno podjetje, ki se ukvarja s proizvodnjo polnjene žice za jeklarsko in livarsko industrijo. Naši kupci so jeklarne in livarne po vsem svetu. V žico polnimo razne kovinske granulate, te pa uporabljajo v pečeh, da izboljšajo kakovost jekla in spremenijo strukturo jekla.« Tako podjetje Filo opiše direktor Tomaž Kolarič. Podjetje je v italijanski lasti, vpliv zahodne sosede se opazi tudi v njegovem imenu, ki po italijansko pomeni žica.

Lastnik prihaja na Štajersko približno enkrat na teden, sicer pa se v Italiji ukvarja s trgovsko dejavnost­jo. Ob podjetju Filo ima v Sloveniji še podjetje TDR Legure, ki za livarne izdeluje zlitine, imenovane nodulatorji in cepiva.

Dobršen delež prodaje po Evropi

Proizvodno dvorano so sprva najemali v Mariboru, potem pa so iz stečajne mase podjetij TDR – Metalurgija in Solarvalue odkupili vse nepremičnine v nekdanji tovarni dušika Ruše. Tako so postali lastniki 14.000 kvadratnih metrov pro­izvodnih prostorov, medtem ko so sedež podjetja ohranili v štajerski prestolnici. »Zdaj se ukvarjamo s tem, kaj storiti in koga privabiti, da bi zadevo širili. Tudi infrastrukturo urejamo sami, saj na občini nimamo sogovornikov,« razmere v zakupljenih prostorih komentira Kolarič.

Stranke Fila so jeklarne po vsej Evropi, od Nemčije, Poljske, Slovaške, Češke do Bolgarije, Romunije, Madžarske in Avstrije, razlaga, velik del predstavljajo še stranke iz Italije ter Španije in Grčije. Močni kupci so bile v preteklosti jeklarne iz Turčije, kjer je sledilo zatišje, zdaj pa se ta trg spet odpira. Kupce imajo tudi na Tajskem, Japonskem in v državah Južne Amerike.

Za prihodnje leto upajo, da bo ravno tako dobro, kot so bila zadnja, optimistični ostajajo tudi glede jeklarske industrije. FOTO: Blaž Samec/Delo

Prednost je tehnološko dovršena proizvodna linija

Na vprašanje, kako so kupce prepričali, da so njihove rešitve najboljše, direktor odgovarja, da je njihova prednost linija, ki je tehnološko ena najbolj razvitih na svetu. »Proizvodna linija za žico je najhitrejša in imamo zelo močno kontrolo na izhodni strani. Od kompletne avtomatike, ki preveri kakovost, do ročne preverbe. Produkt gre od nas stoodstoten in nimamo reklamacij,« razloži prednosti in poudari, da surovine kupujejo »neposredno pri proizvajalcih – vsaj trudimo se, da bi jih – in prodajamo neposredno jeklarnam. Nimamo vmesnih elementov, ki bi samo višali ceno, ampak delamo neposredno.«

Glede strank pravi, da se spreminjajo, sicer pa ob trenutnih treh izmenah ne morejo zapolniti vsega povpraševanja po žici, zato načrtujejo novo linijo. Ker gre za drago naložbo, so se prijavili na razpis ministrstva za gospodarstvo za nepovratna sredstva, ki pa je trenut­no menda ustavljen, zato še čakajo na končni odgovor. Kolarič pravi, da je projekt odvisen ravno od tega.

Sij bo zaradi cene energentov zmanjšal proizvodnjo

Podvojili bi lanske rezultate

Leto 2021 so končali pri 21,5 milijona evrov prihodkov, kar je zadoščalo za 1,6 milijona čistega dobička. Kako je letos? »Že lansko leto je bilo posebno in letošnje je prav tako. Na podlagi dviga cen surovin bomo povečali promet. Letos bomo končali pri 35 do 40 milijonih, dobiček pa bo, v skladu s tem, tudi zrasel. Smo zelo blizu tega, da bomo podvojili rezultate, ampak to so specifična leta. Zaradi pandemije se je dogajalo marsikaj, zdaj je vojna v Ukrajini, spet posebna situacija,« razmere opiše prvi mož Fila.

Glede pomanjkanja materiala pritrdi, da so v začetku pandemije imeli nekaj težav. »Takrat se je ves sklop poslovanja spremenil. Mi dobivamo material iz Južne Amerike, Kitajske, z vsega sveta in takrat so šle cene prevozov v nebo. Bili so tudi primeri, ko je naš kontejner čakal v pristanišču in je bil načrtovan za prenos na ladjo. Ampak je prišel nekdo vmes, ki je ponudil višjo ceno za odvoz njegovega kontejnerja, zato so vzeli tega, naš pa je čakal še dva, tri tedne. Nekaj težav je bilo, ampak zaradi tega nikoli nismo stali ali zmanjšali proizvod­nje. Neke rešitve smo vedno našli, si delali zalogo surovin, potem pa nadomestili tisto, kar je prišlo poz­neje. So težave, ampak funkcioniramo, vozimo zelo lepo.«

Rast cene elektrike na Filo ne vpliva izrazito, medtem ko je položaj drugačen za sestrsko podjetje TDR Legure, kjer so močno vezani na cene, zato nestrpno čakajo na odločitev vlade.

V Filu pojasnijo, da se morajo zaposleni že ob postavitvi linije učiti, kako deluje, kar je del njihovega izobraževanja. FOTO: Blaž Samec/Delo

Proizvodnja jekla je osnova, ki ne bo nikoli zamrla

Za prihodnje leto upajo, da bo ravno tako dobro, kot so bila zadnja, hkrati ostajajo optimistični glede jeklarske industrije. Kot pravijo, kupce še imajo, obstaja tudi potencial za širjenje in za zdaj ni bojazni, da bi morali zmanjšati ali ugasniti proizvodnjo, saj bo, tako Kolarič, jeklarska industrija vedno delovala. Pri Filu so prepričani, da je »proizvodnja jekla osnova, ki ne bo nikoli zamrla. Določeni segmenti bodo vedno ostali kovinski, tako da se ne bojimo, da bi se to ustavilo.«

Proizvodno linijo, ki je med najhitrejšimi na svetu, so razvili sami, za zdaj pa ostajajo brez zunanjih izvajalcev. Tudi za novo linijo, ki bi stala okoli milijon evrov, načrtujejo, da bi jo postavili sami, ob pomoči nepovratnih sredstev – ta bi pokrila polovico naložbe. Podatkov o deležu sredstev, ki jih vlagajo v razvoj, Kolarič nima, vendar poudari, da vlagajo veliko.

Vsi zaposleni znajo delati vse

Trenutno je v podjetju skupno zaposlenih 24 ljudi, od tega trije v komerciali, ki delujejo kot tehnična pomoč. Skupno je v pisarni šest ljudi, drugi delajo v proizvodnji.

V Filu pojasnijo, da se morajo zaposleni že ob postavitvi linije učiti, kako deluje, kar je del njihovega izobraževanja. »Imamo sistem, ki mu pravim kolobarjenje. Vsak zaposleni kroži z enega delovnega mesta na drugo, potem se nekje najde in ostane tam dalj časa. V osnovi znajo vsi delati vse. Vsak zna variti, voditi linijo, pripravljati mešanice za proizvodnjo. Drugače pa imamo dobre odnose z zaposlenimi. Prirejamo piknike, skupaj z družinskimi člani lahko uporabljajo bazene, savne in fit­nese v Rušah. Skrbimo zanje in imamo dober odnos. Nimamo se kaj bati, pa tudi plače so dobre,« pove Kolarič.

Direktor podjetja Filo Tomaž Kolarič. FOTO: Blaž Samec/Delo

Če dobro plačaš, nimaš težav s kadri

Ob vzpostavitvi nove linije pričakujejo potrebo po novem kadru, medtem ko so zdaj vsa delovna mesta zapolnjena, kar velja tudi čez poletje, v obdobju počitnic. Takrat namreč za sedem tednov preidejo s treh izmen na dve, da lahko zaposleni koristijo dopust.

Glede pomanjkanja kadra Kolarič pravi, da če dobro plačaš zaposlene, s tem nimaš težav. »Saj ne, da gremo v nebesa s plačami, ampak so dobro plačani. V bistvu imajo dober delavnik, skoraj noben vikend ne delajo. Vedno so lahko prosti; če kdo kar koli in kadar koli potrebuje, sploh ni problema. Nimajo razloga, da bi bili nezadovoljni, in niso,« je jasen. V podjetju hranijo tudi seznam ljudi, ki so izkazali željo za zaposlitev: »Zadnja leta smo dobili nekaj prošenj. Tudi v lokalnem okolju je interes, da bi delali pri nas, tako da nimamo težav s tem.«

Povprečna mesečna bruto plača na zaposlenega je, po podatkih portala Gvin, lani znašala 2135 evrov. Kazalnik ni povsem zanesljiv, vendarle pa pokaže mesečne stroške plač, ki so razdeljeni na povprečno število zaposlenih na podlagi delovnih ur v obračunskem obdobju.

Trajnostna strategija je počasna in vztrajna rast

Z izobraževalnimi ustanovami in raziskovalnimi inštituti ne sodelujejo, saj imajo vzpostavljen lasten laboratorij, kjer opravljajo vse potrebne analize za kupce, hkrati tam preverjajo materiale na vhodni strani. Izobražujejo se le v računovodstvu, kjer pravijo, da so spremembe stalnica.

Z napredno vizualizacijo podatkov prepričali stranke po vsem svetu

Na vprašanje, kako se odzivajo na zeleni prehod, Tomaž Kolarič odgovarja, da v metalurški industriji zelenega prehoda ne more biti. To je po njegovih besedah neizvedljivo, so pa pozorni, da se ne širijo prehitro: »Mi bi se lahko zelo širili in naredili bum, da bi imeli sto milijonov prometa, ampak ne bomo, ker je to nevarno. Potrebuješ nekaj financiranja zadaj, moraš si financirati zaloge, moraš pokrivati zadeve, in ko pride slabše leto, imaš težave. Zato gremo zelo počasi. Če pogledate našo krivuljo – sicer, če se gleda zadnje leto ali dve, je zaradi višjih cen šlo malo hitreje gor –, pazimo, da ne bi šli v prehit­ro rast. To je preveliko tveganje za podjetje. Na dolgi rok mislim, da smo lahko zelo uspešni. Od leta 2010, ko smo začeli delati, gremo stalno gor in to je to.«

Medtem ko so se udobno namestili v bivši tovarni dušika, je najvišja hala v Rušah še vedno v razsulu, načrtujejo pa, da bodo tudi te prostore uredili. Kljub slabemu stanju je hala pritegnila pozornost ustvarjalcev – tam namreč občas­no potekajo snemanja filmov, tudi uglednih tujih ustvarjalcev, in glasbenih videospotov.

Medtem ko so se udobno namestili v nekdanji tovarni dušika, je najvišja hala v Rušah še vedno v razsulu, načrtujejo pa, da bodo tudi te prostore uredili. FOTO: Blaž Samec/Delo

Tveganje so evropske carine in vojna v Ukrajini

Za prihodnost podjetja Kolarič napoveduje stalno rast, v petih letih pa bi z dvema linijama lahko imeli 50 zaposlenih: »Delali bomo, vsi bodo zadovoljni, država bo zadovoljna, ker bo imela davke, zaposleni bodo prejemali dobre plače in to je največ vredno.«

Glede tveganj in skrbi v prihod­njih petih letih pravi, da je nekaj težav z Evropsko unijo. Kot razlaga, EU na določene surovine, ki pridejo iz Kitajske, uvaja vhodne carine, t. i. antidumpinge. »Mi plačujemo za nekatere surovine od 30 do 50 odstotkov carine zaradi zaščite evropskih proizvajalcev, ki pa te surovine sploh ne proizvajajo. Pred šestimi meseci smo imeli tedenske sestanke po zoomu z referenti iz EU, ki so nas o nekih stvareh prepričevali, tako kot mi njih. Ampak če je tisti človek odločen, da bo antidumping izveden, potem ne moreš z ničimer ničesar dokazati. Ne vemo, kaj je zadaj, in s tem se najbolj borimo. Smo v stiku z našimi evropskimi poslanci, imamo določene kontakte, počasi se zadeve premikajo, da bi kaj ukinili. V bistvu namen teh uvoznih carin ni zaščita evropskega trga in tega jim ne moremo dopovedati,« poudarja Kolarič.

Neznanka za prihodnost ostajajo še posledice vojne v Ukrajini, od koder uvažajo manjši delež surovin. Po njihovih podatkih podjetja, s katerimi so povezani, normalno delujejo, medtem ko z Rusijo niso imeli nobenega posla in jih embargi neposredno ne zadevajo.